Obupana17
Pozdravljeni,
V zvezi z moškim sem 3 leta. Na začetku je bilo vse super. Partner je ločen in ima otroke. Problem je, ker njegova bivša ne pusti, da bi me otroci spoznali in ne dovoli obiskov otrok pri očetu, ker jaz živim z njim. Vedno išče izgovore, da noče vznemirjati otrok, da ne želi da spoznavajo njegove ženske (ki pa sem le jaz, ne še druge). S partnerjem se zaradi tega veliko prepirava, saj veliko časa preživi pri otrocih, kjer živijo z mamo. Otroke čuva, jim kupuje stvari, jih vozi vse povsod, pomaga pri delu okoli hiše, skratka naredi vse kot ona reče. Ona pa mu vsake toliko piše kako nič ne naredi za otroke, kakšen oče je, da mu bo prepovedala stike, se dere nanj in ga zmerja…
Ko vidim kako se obnaša do njega je še meni hudo. Včasih se tako skregata, da pride domov ves nervozen. Problem je, ker se zaradi tega kregava tudi midva in najina zveza je zaradi tega vedno slabša. Govori mi naj mu ne govorim, da bi otroka prišla k nama in da bi šli skupaj kam, ker ga to dela še bolj nervoznega. Je pa že večkrat izrazil, da bi mu bilo lepo, če bi lahko mi šli kam skupaj. Jaz sem bila vedno odprta do tega da spoznam otroke in na začetku je še bil za, ampak je bivša bila proti in zdaj se je nekako sprijaznil s tem. Problem je v tem, ker ima obdobja, ko govori kako pogreša otroke in se mu smilijo, ker ne živi z njimi, kako so otroci srečni, ko sta oba starša z njima itd. Včasih pride na idejo, da bi bilo najbolje da se preseli nazaj zaradi otrok (menim, ker se boji da otrok ne bi več videl in tudi ker jaz pritiskam nanj, da si želim preživeti čas z njim).
Ker tega ne moremo združiti, posledično za naju ne ostane veliko časa. Ločena sta že 4 ali pet let pa se vedno nista razčistila glede skrbništva, premoženja… Ker se baje ne želita meniti o tem na sodišču. On dejansko vse daje njej in otrokom, ona pa ga ima tako grdo. Na začetku sva se menila, da bi imela otroke, zdaj pa je rekel da jih verjetno ne želi več, ker si ne predstavlja, da bi jih imel na dveh koncih in da bi bila jaz za vse sama ali pa bog ne daj da se še pri nama zalomi. To, ah mogoče se bo pa čez 14 dni preselil, me dela zelo razdražljivo in nesigurno. Vem da se imava zelo rada ampak ne vem, če bova lahko to kdaj prebredla. Včasih mu še sama rečem naj se preseli nazaj in se krega z njo še 20 let če želi, ker ne prenesem več te ničvrednosti in tajitve pred otroci.
Po mojem mnenju je čudovit oče in bivši partner, dela stvari ki jih ne delajo nekateri, ki so skupaj. Povedal mi je da se je menil z bivšo partnerko, da bi morda zaradi otrok spet poskusila biti skupaj, ampak se nista ničesar dogovorila, potem vse utihne, pride spet prepir med njima in spet se stvar ponovi. Menim, da če bi bila ona za, bi mu rekla, da si želi tega, a mu ne. Dejansko sta šla narazen, ker sta se oddaljila in neprestano stop prepirala. Velikokrat mi reče, da če me ne bi imel rad, bi bil spet z otroki. Ampak vseeno ga poskušam motivirati k temu, da se ji upre in pripelje otroke k nama. Res ne vem več kaj naj naredim, vrtiva se v začaranem krogu. Dejala pa sem mu če gre nazaj k njej, me lahko pozabi in naj ne hodi čez 2 meseca k meni, ker vem da ne bi z bivšo zdržal več skupaj.
Kaplja čez rob je bila pozimi, ko je odšel z otroki na smučanje (seveda brez mene), po treh dneh pa se jim je pridružila bivša in so bili skupaj še 4 dni. Dejal je kako sta otroka srečna, ko so skupaj, ona dva pa sta se ves čas zadrževala pred otroci, da se ne kregata. 3 dni kasneje, ko je prišel k njim in otrok se ni bilo doma, sta se pa spet zelo skregala, ker ona pokaže pravi obraz, ko kaj ni po njenem ali otrok ni zraven. Kaj mislite vi? Kako lahko pomagam, da rešiva to situacijo, ker se imava rada. Kaj mu lahko svetujem ali naj preprosto obupam? Hudo mi je zanj ker je res dober človek, ki mu otroci pomenijo vse na svetu, on pa meni. Ne vem kaj še naj storim, drugače bo čas, da odidem iz tega odnosa. A hudo mi je ker vem, da bi lahko vsi skupaj z otroki funkcionirali super in bi veza obstala. Na žalost je moj partner preveč neodločen in se ne postavi zase, ne zame. Prosim za pomoč.
JanaLavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka na forumu PARTNERSKA IN DRUŽINSKA POSVETOVALNICA
Spoštovani, vtis je tak, kot da želite vi pomagati vsem, ki ste vpleteni v to situacijo, ampak seveda na način, ki bi ustrezal vam (njim pa očitno ne). Ker pa to poskušate že tri leta, ne da bi vaš trud obrodil kake rezultate, bi bilo dobro zadevo pogledati iz drugih zornih kotov.
Ste v zvezi z moškim, ki absolutno ni končal prejšnje zveze. Otroci so tu samo izgovor za oba (njega in njegovo bivšo ženo), da nadaljujeta svoj nefunkcionalni odnos. Pravite, da mu otroci pomenijo vse na svetu. Če je res tako, so otroci zanj na prvem mestu, na drugem je bivša žena, vi pa ste na tretjem – vendar ne kot potencialna mati njegovega naslednjega otroka (pa tudi kot mačeha sedanjih ne), ampak kot – kdo pravzaprav? Druga ženska, s katero se prav tako prepira. Tako ste vpleteni v trikotnik, brez perspektive, da bi z njim kdaj vi imeli otroka, ki bi ga, kot razumem, nekoč radi imeli.
Resnično ni videti, da bi želel vaš partner karkoli spremeniti. Ostane vam torej, da si začnete odgovarjati na vprašanja, ki niso več Kako lahko pomagam? Kaj lahko svetujem? Kako naj ga prepričam?, ampak Kakšno partnersko življenje si predstavljam? Katere so moje vrednote? Koliko se cenim?
Če se (iskreni!) odgovori, ki si jih boste dali, ne bodo ujemali s sedanjo zvezo, bi bili do sebe najbolj prijazni, če bi si dali priložnost, da to zvezo mirno zapustite, kdaj kasneje pa (ko boste to predelali) morda sprejmete v svoje življenje drugačnega partnerja. (Drugačnega pa boste dobili samo, če boste iz sedanje zgodbe potegnili kako koristno spoznanje.) Če pa se ne morete odtrgati od sedanjega, boste najbolj pošteni do sebe in do njega, če ga boste prenehali siliti v celo vrsto stvari, ki si jih ne želi. Če ga imate res tako zelo radi, kot pravite, ga boste lahko prenehali »usmerjati« v svoj scenarij; in če vas ima on tako rad, bo to znal ceniti. Če pa mora biti po vaše, se boste obsodili na življenje v nenehnem konfliktu. Mislite, da si to zaslužite?
