Zdaj je izbira živil bistveno večja, večji pa je tudi nabor posledic kupovanja teh živil, pozitivnih in negativnih, še zlasti, če govorimo o mesu, opozarja agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar. Z njim smo se med drugim pogovarjali o tem, kako varna so živila, ki jih kupujemo in zakaj je dobro kupovati slovensko.
Trgovci nas prepričujejo, da je mogoče iz uvoza dobiti zelo kakovostna živila, tudi meso, po izjemno nizkih cenah. Pa je to res?
Ne. Potrošniki bi se morali zavedati, da je vse, kar je na policah in je bleščeče zapakirano in agresivno promovirano, predvsem strategija trgovcev. Računajo na to, da so potrošniki laiki brez potrebnega znanja in kompetenc, da bi razlikovali med realnostjo in navidezno realnostjo. Dejstvo je, da smo potrošniki precej naivni in brez premisleka jemljemo stvari s polic, jih dajemo najprej v nakupovalno košarico, nato v lonec in na koncu v usta. To ni brez posledic ne za naše zdravje ne za naše gospodarstvo. Nihče ne more tako dobro paziti na naše zdravje kot mi sami, enako velja za gospodarstvo, zato bi morali v prihodnje bolj odgovorno nakupovati, kot smo bili navajeni do zdaj.
Zakaj je torej dobro kupovati slovensko?
Slovensko poreklo ima številne prednosti, predvsem ko govorimo o mesu. Celotna veriga proizvodnje mesa in predelave v Sloveniji ni zmožna proizvajati takšnih količin izdelkov, kot jih zmorejo večji proizvajalci. Nimamo namreč dostopa do agresivnih tehnologij, ki omogočajo doseganje ekstremno nizkih cen, pri čemer pa se pogosto dela kompromis na račun okoljskih posledic, zdravja in počutja živali ter predvsem na račun kakovosti in varnosti živil.
S tem, ko kupujemo slovensko meso, naredimo veliko dobrega zase, saj dobimo in zaužijemo izdelek, ki po kakovosti pomembno odstopa od uvoženega, predvsem po porabi antibiotikov pri prireji živali, Vemo namreč, da odpornost mikrobov proti antibiotikom postaja velika civilizacijska težava. Slovenija na tem področju izrazito odstopa od večine držav, saj je uporaba antibiotikov strogo nadzorovana in omejevana. Slovenski rejci uporabljajo zelo malo antibiotikov, kar pomeni, da se morajo drugje bolj potruditi, da preprečijo bolezni in težave pri živini. To pa stane: potrebujejo več delavcev, ki morajo biti bolj izobraženi, motivirani. V velikih rejskih sistemih, v katerih sta v ospredju čim nižja cena in čim večja produktivnost, se to kompenzira z večjo rabo antibiotikov. Potrošnik se mora na koncu sam odločiti, ali bo prednost slovenskemu mesu dajal samo na načelni ravni ali bo tudi v resnici kupoval slovensko, čeprav po višji ceni.
Pa lahko zaupamo, da je tisto, kar piše na embalaži izdelka, tudi resnično?
Slovenska veterinarska služba je del evropskega sistema nadzora kakovosti hrane, zdravja živali in uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Evropska zakonodaja zelo natančno predpisuje, na kakšen način morajo delovati nacionalne veterinarske oblasti v okviru evropskega sistema, a se pogosto izkaže, da zadeve niso tako poenotene, kot bi morale biti. Mislim, da naše službe delujejo ustrezno in nimamo razloga, da jim ne bi zaupali. Vedeti pa je treba, da slovenski veterinarski inšpektorji večino napora usmerjajo v procese proizvodnje in predelave hrane v Sloveniji. Kar pride k nam iz drugih držav EU, praviloma ne nadzirajo, ker gre za medsebojno zaupanje – slovenski kolega zaupa poljskemu, nemškemu ipd. Prakse pa so različne, spomnimo se samo spornega kebaba. Vse to je samo še dodaten razlog, zakaj zaupati slovenski hrani, ki jo nadzirajo slovenski inšpektorji, po slovenskih standardih.
Kakšen je vaš pogled na razmeroma nizko stopnjo samooskrbe z mesom pri nas? Jo je mogoče zvišati?
Povečanje samooskrbe ni preprosto, predvsem tega ni mogoče doseči na hitro. Smo del odprtega trga, zato je pot do večje samooskrbe dolga in težka. Gre predvsem v smeri, da bi se Slovenija morala usposobiti v konkurenčnosti, precej zaostajamo tudi glede tehnologij, prenosa znanja in uporabi tega znanja. Celoten sektor zaostaja tako v smislu organiziranosti kot v smislu klasičnih tehnologij prireje in predelave. Potrebujemo resne tehnološke preskoke naprej, ob tem pa ozaveščati potrošnike, da bodo razumeli razliko med slovenskim in uvoženim mesom. Samo tako bomo na strani ponudbe in povpraševanja dosegli premik. Zgolj promoviranje dolgoročno ne zadostuje, delati je treba na vseh frontah, tudi na področju izboljševanja konkurenčnosti celotne oskrbne verige, od reje, predelave in tudi trgovine na drobno.
Ko gre za uživanje mesa, se trendi in priporočila prehranskih in zdravstvenih strokovnjakov spreminjajo. Kako vi gledate na to?
V zadnjih letih smo priča fenomenu povečevanja uporabe živalskega vira beljakovin v prehrani, kar je netrajnostno in podira ravnovesje v naravi. Živalske beljakovine so poceni in okusne, preprosto jih je pripraviti, zato so tudi tako priljubljene, predvsem beljakovine iz perutnine, svinjine, tudi iz govedine. Menim, da moramo pospešeno iskati druge vire beljakovin in spremeniti sestavo beljakovinskega vnosa, kar je tehnološka težava. Z današnjimi vzorci potrošnje in prehranjevanja namreč z beljakovinami rastlinskega izvora ne moremo zadostiti energetskim potrebam človeškega organizma. Vnos živalskih beljakovin bomo morali prepoloviti in jih nadomestiti z rastlinskimi. Če hočemo delovati trajnostno, se moramo vrniti v dieto oziroma prehransko sestavo iz šestdesetih let v Evropi, z bistveno več fižola, graha in drugih stročnic ter z bistveno manj mesa. Seveda meso je in bo ostalo vir kakovostnih beljakovin, a le, če je kakovostno – s s prodorom nizkocenovnih trgovskih modelov, ki ponujajo velike količine predelanih živil, kot so mesni narezki, klobase in podobno, pa na stežaj odpiramo vrata zdravstvenim težavam, kot so debelost, alergije, diabetes in srčno-žilne bolezni.
Meso slovenskega porekla je jamstvo za kakovost in najbolj odgovorna izbira, Izbrana kakovost.
