Odnos z njimi nas včasih izčrpava, obenem pa postavi pod vprašaj samozavest najstnika. Med nalogami tega obdobja sta sprememba videza in sprejetost med vrstniki. To vpliva na njihovo vedenje, šolski uspeh in druga področja ter tudi na to, kako se spopadajo s pričakovanji staršev. Kolikor bolj sprejemajo sami sebe, toliko bolje postajajo opremljeni in pripravljeni na reševanje težjih situacij in nalog.
Ampak kaj natančno pomeni samozavest?
Gre za prepričanje, da smo sposobni razmišljati, se učiti, izbirati, se odločati, obvladovati izzive in spremembe. Otrokova samozavest je povezana z njegovim samospoštovanjem, kar pomeni, da se v svoji koži dobro počuti in ima primeren občutek lastne vrednosti. Toda visoko samospoštovanje še ne pomeni, da je otrok samozavesten. Samozavestnost se skozi življenje spreminja, zlasti ob večjih življenjskih spremembah, kakršna je adolescenca. Samozavest najstnikom pomaga sprejemati varne in pravilne odločitve. Samozavestni najstniki se znajo izogniti ljudem in situacijam, ki niso dobri zanje, in po drugi strani ravnati ustrezno in odgovorno.
Kako prepoznati otroka z nizko samozavestjo?
Številni znaki kažejo, da je otrokova samozavest nizka. Prvi in viden znak je telesna govorica – recimo hoja s sklonjeno glavo, izogibanje očesnemu stiku. Opazimo lahko negativen odnos do drugih in izogibanje družabnim stikom, morda je otroku ob pohvali neprijetno, je sramežljiv, boječ, hitro pade pod vpliv vrstnikov in ne sodeluje pri vsakdanjih dejavnostih. Med posebej značilnimi znaki nizke samozavesti je otrokovo pričakovanje, da bo delo slabo opravil, oziroma opuščanje truda pri zahtevnejših nalogah.
Kako lahko starši pomagamo?
Osredotočite se na uspešnost
Pogosto mislimo, da je za vzbujanje samozavesti dovolj, da pohvalimo otroka in njegovo delo. Čeprav je to nadvse pomembno, pa ni ključno za razvoj samozavesti. V resnici je samozavesten otrok uspešen pri določenih stvareh. Ni treba, da so otroci najboljši pri stvareh, kjer starši to od njih pričakujejo – dovolj je, da se počutijo sposobne, da bodo določene stvari uspešno opravili. Otroka je treba spodbujati k odkrivanju njegovih potencialov, dobrih strani, saj sposobnost in uspešnost vplivata na razvoj samozavesti. Čeprav otrokova zanimanja pogosto niso enaka zanimanjem staršev, je dobro podpirati njegovo izbiro in spodbujati razvoj vseh veščin.
Spodbujajte njegovo zaupanje vase
Opogumljanje je pomembno, saj lahko nizko samospoštovanje ali strah pred neuspehom slabo vpliva na najstnikov vsakdan. Starši lahko s pogovorom otroka usmerijo k spremembam v razmišljanju: »To zmorem storiti, želim se potruditi, poskusil bom.« Pokažite mu, da dvom o svojih sposobnostih ne pomaga in da je treba preslišati notranji glas, ki pogosto pravi: »Ne bo ti uspelo.« Če je otrok obkrožen z motivacijskimi spodbudami, to močno vpliva na samozavestno vedenje. Koristno se je tudi zavedati lastnega vedenja, saj to močno vpliva na razvoj samozavesti. Če pogosto kritizirate lastne sposobnosti, ravnanja, videz, s tem otroku dajete zgled, naj počne enako.
Ob neuspehu izrazite podporo
Pokažite najstniku, da ni nič narobe, če pri določeni nalogi ali v določeni situaciji ne doseže takoj uspeha, saj bo že zato, ker je sploh poskusil, močnejši. Samozavest je močno odvisna od odziva staršev. »Ničesar ne znaš, nikoli ničesar ne narediš dobro« so besede, ki bodo na njegovo samozavest in tudi na naslednje poskuse slabo vplivale. Otroku razložite, da ljudje večinoma cenijo vloženi trud, manj pa se osredotočajo na sam rezultat, saj je ta pogosto odvisen od številnih dejavnikov, na katere ne moremo vplivati. Namesto »Bravo za petico pri matematiki« lahko rečete: »Vidiš, splačalo se je vložiti čas, trud in delo, saj si dosegel lep rezultat – odlično oceno.«
Najstnik se pogosto znajde v situacijah, ki zahtevajo nenehno poskušanje, reševanje težav, uspešnost pri šolskih nalogah in podobno. Zato ga je koristno spodbujati k ponovnemu poskušanju in k spremembi razmišljanja.
Podprite načrtovanje in vztrajnost
Zastavljeni cilji nas spodbujajo pri sedanjih naporih, saj nam vzbujajo zaupanje, da je to, kar želimo doseči, povezano s tem, kar počnemo zdaj. V otroštvu in adolescenci je najlažje razmišljati kratkoročno, zato si takrat zastavljamo lažje in preprostejše cilje. Vendar pa cilji vplivajo na dolgotrajnost in načrtovanje, ki spodbujata najstnikovo samozavest in zaupanje, da bo, če se trudi v sedanjosti, v prihodnosti dosegal pozitivne rezultate – če se bo recimo potrudil pri izobrazbi, bo to ugodno vplivalo na njegovo prihodnost.
Spodbujajte ga k samostojnemu reševanju problemov
Namesto da kot starši otroku takoj priskočite na pomoč, denimo pri težavah v šoli, mu dajte priložnost, da sam poišče rešitev. Samostojno reševanje problemov pozitivno vpliva na samozavest.
Naložite mu odgovornost
Najstnikova samozavest bo rasla, če bo videl, da lahko doma prevzame določene odgovornosti. Sprva se bo morda malce pritoževal in godrnjal, toda s prevzemanjem odgovornosti bo lažje ugotovil, da je sposoben opraviti določene stvari in da mu vi kot starši dovolj zaupate, da mu predate naloge, ki ste jih prej opravljali sami. Z nalaganjem dnevnih in tedenskih odgovornosti ga boste pripravili na samostojno življenje, ki ga čaka v prihodnosti.
Ne kritizirajte
Tako kot otroci tudi najstniki še vedno želijo, da jih starši vidijo kot uspešne. Kritika ljudi, katerih mišljenje je najstnikom zelo pomembno, lahko povzroči prizadetost, upad samospoštovanja in pomanjkanje motivacije. Kot starši lahko izrazite nestrinjanje z njegovimi odločitvami in obenem ne kritizirate njegovega značaja, pri čemer najstnik razvija zdrav pogled nase in na starše: »Moji starši se niso strinjali z vsemi mojimi odločitvami, vem pa, da so me vedno imeli radi takega, kakšen sem.«
Naučite najstnika asertivnosti
Najstniki se morajo znati postaviti zase na primeren način. Asertivni najstnik bo znal prositi za pomoč, kadar neke naloge ne bo razumel, medtem ko bo neasertivni otrok to sprejel kot normalno in tako slabše napredoval. Najstnik, ki se zna postaviti zase, kar pomeni, da obvlada asertivnost, bo med prijatelji in vrstniki sprejet bolje kot tisti, ki se ne zna. Kadar mu ne bo všeč, kako se drugi vedejo do njega, se bo postavil zase, obenem pa bo prosil za pomoč, kadar jo bo potreboval. Te spretnosti se je treba naučiti, saj nam ni prirojena, zato se lahko kot starši vsak dan trudite spodbujati tovrstno vedenje pri otroku in ga ozaveščate o njem.
