Večji del našega vedenja sestavljajo navade, in ne zavestne odločitve. Navade so preprosta vedenja, kot je jutranje pitje kave, pa tudi zapletenejša obnašanja, denimo izogibanje reševanju problemov. Navade usvajamo korak za korakom, dokler ne postanejo samodejno početje.
Navade se razvijejo že zgodaj v otroštvu. Družina igra pomembno vlogo pri razvoju številnih lastnosti, vedenj, stališč pa tudi navad pri vsakem od nas. Ker je eden najpogostejših načinov, kako se otroci učijo, prav posnemanje in učenje z zgledom, v tem primeru z zgledom staršev, se moramo zavedati, da lahko vsako naše vedenje vpliva na vedenje otroka. Otroci opazijo, kako ravnamo, celo kadar mislimo, da niso pozorni na to. Učijo se vseh vedenj, ki jih slišijo in vidijo v svojem okolju, tako pozitivnih kot negativnih.
Otroci se učijo od nas, ko se vedemo kot odgovorne, skrbne osebe – pa tudi takrat, ko je naše obnašanje nesprejemljivo. Kolikokrat ste slišali svojega otroka ponoviti kakšno frazo, ki jo tudi sami vsak dan uporabljate? Tudi mnoga druga vedenja, ki jih opazite pri otroku, je ta mogoče usvojil prav na ta način.
V nadaljevanju so opisana nekatera vedenja, ki jih opažamo pri otrocih in ki so lahko (ni pa nujno) posledica tega, kar so se naučili v krogu družine. Pogosto sploh ne razmišljamo o vsakdanjih, včasih povsem prostodušnih vedenjih, s katerimi dajemo otroku zgled. Poleg tega se kot starši morda do otroka zaradi svojih navad vedemo na poseben način, kar pri njem pusti posledice, čeprav to ne pomeni, da bo tudi sam pridobil popolnoma enake navade.
Odziv na frustracijo
Ker se vsakodnevno spopadamo s stresnimi situacijami, pogosto ne moremo nadzorovati svojih čustev in vedenja. Če so otroci izpostavljeni takemu okolju, se verjetno v podobnih situacijah tudi sami podobno odzovejo. Če jih ne naučimo učinkovitih načinov spopadanja s stresom, bodo zlahka prevzeli slabe načine, saj imajo običajno izkušnje le z njimi.
Neprimerno komentiranje drugih
Če so stališča ali vedenje druge osebe nesprejemljivi, je prav, da otrok vidi frustracijo staršev. Izražanje lastnih čustev, analiziranje in presojanje tujih izkustev nam omogočajo, da se počutimo vredne in dobimo občutek, da naše mišljenje nekaj pomeni. Otroci lahko iz tega sklepajo, da jim tovrstna vedenja omogočajo vključevanje v določeno skupino ljudi in da bodo zaradi njih bolje sprejeti. Pogosto ne vidijo, da je obrekovanje drugih škodljivo. Zavedati se moramo, da otroci ne opazujejo le našega vedenja, temveč zaznavajo tudi besede, pogovore in celo namene, ne da bi pri tem razmišljali o posledicah.
Odnos do drugih
Otroci vselej opazujejo vzor, po katerem se učijo, zlasti starše. Če smo do drugih nevljudni, če imamo slabe odnose s partnerjem, lahko otroci ob tem sklepajo, da občutki drugih niso tako pomembni kot lastni, taka lekcija pa zagotovo ne prinaša dobrih posledic.
Opravičilo
Včasih se je treba komu opravičiti. Toda če je otrok priča neiskrenim opravičilom, zlahka usvoji tak vzorec vedenja tudi v drugih situacijah. Če nas denimo nekdo pokliče, mi pa mu rečemo: »Zdaj se ne utegnem pogovarjati, ker … delam,« ali kaj podobnega, otroci dobro vedo, kaj pomeni beseda »delam« in da smo se zlagali. Zastavlja se vprašanje, kako dopovedati otroku, naj ne laže, če pa ta ravna v skladu z našim zgledom.
Neprimerni izrazi
Če vpričo otrok uporabljamo neprimerne izraze, bo otrok enako besedišče uporabljal v šoli, med prijatelji ali v družbi drugih odraslih. Morda se nam kdaj zdi celo ljubko, ko otrok ponovi določeno frazo, ki jo sami redno uporabljamo, zagotovo pa bi se počutili drugače, če bi otrok isto frazo ponovil na primer pred učiteljem.
Izražanje čustev
Kadar se počutimo slabo, otrok pa nas vpraša, ali je kaj narobe, pogosto odgovorimo, da ne, da je vse v redu. Dobro je biti pozitivno naravnan, narobe pa je prikrivati lastna čustva. Otroka moramo naučiti, da ni nič narobe, če smo jezni, žalostni ali razočarani. Zavedati se moramo tudi, da so otroci zelo dojemljivi, in čeprav svoje občutke skrivamo, zlahka opazijo, da naše besede niso v skladu z našim počutjem. Na ta način otroka učimo prikrivati lastna čustva ali pa otrok celo meni, da smo jezni zaradi njega, zaradi česar se počuti slabo.
Zahteve v obliki vprašanj
Če želimo, da otrok nekaj naredi, pogosto rečemo kaj takega: »Lahko pospraviš mizo?« Ko mu dajemo navodila v obliki vprašanj, otrok sliši samo zahtevo in meni, da lahko izbere tudi možnost, da ne opravi tega, za kar smo ga prosili. Če torej tega ne stori, ponovimo vprašanje in začenjamo izgubljati potrpljenje. Ključna je jasnost: »Prosim, pospravi mizo.« Ne zastavljamo vprašanj in tako ponovno pridobimo nadzor nad situacijo.
Kritiziranje
Pogosto smo preveč osredotočeni na napake. Če ima otrok, recimo, pri dveh predmetih odlične ocene, pri tretjem pa oceno dobro, ga bomo grajali zaradi te trojke, ne da bi se zmenili za petice pri drugih predmetih. Če večkrat kritizirate kot pohvalite, vas bo morda otrok ignoriral ali vam začel ugovarjati. Lahko se zgodi, da se bo celo prenehal truditi, ker se boji, da mu ne bo uspelo in vas bo razočaral. Ali pa bo postal perfekcionist in bo prepričan, da boste razočarani nad vsem, česar ne bo opravil popolno. Zato je treba pri vzgoji uporabljati čim več pohval in usmerjati pozornost na pozitivna vedenja. Najprej pohvalimo uspeh, nato razumevajoče ponudimo pomoč: »Odlično, zelo sem ponosen, da si dobil petico. No, tale predmet pa je kar zahteven. Lahko ti pomagam pri učenju za naslednji test.«
Če kot starši opažate katero izmed naštetih vedenj in ga želite spremeniti, morate najprej razumeti, kako je do določene navade sploh prišlo. Ne pozabite, da je pri spremembi vedenja ključna potrpežljivost. Če smo na navado preveč pozorni, bo to stanje le še poslabšalo in podaljšalo njeno prisotnost. Najprimerneje boste torej ravnali, če se osredotočite na dobre navade in korak za korakom spodbujate zaželeno vedenje, in sicer s pozitivnimi spodbudami: nagradami, pohvalami ali s čim drugim, kar učinkuje pri vašem otroku.
Avtor: Z. P., mag. psych
