Ali otrokom omogočiti stik z umirajočim in obisk pogreba? Kdaj razumejo smrt in kako se nanjo odzivajo? In najpomembnejše: kako otroku pomagati, da razume in sprejme izgubo? Strokovnjaki odgovarjajo na vprašanja o žalovanju otrok, ki si jih prej ali slej postavi vsak starš. Ali otrokom omogočiti stik z umirajočim in obisk pogreba? Kdaj razumejo smrt in kako se nanjo odzivajo? In najpomembnejše: kako otroku pomagati, da razume in sprejme izgubo? Strokovnjaki odgovarjajo na vprašanja o žalovanju otrok, ki si jih prej ali slej postavi vsak starš. Več
Otroci svojih čustev običajno ne znajo, ne morejo ali nočejo smiselno ubesediti. Znajo pa jih pokazati, če jih pri tem na različne načine spodbujajo odrasli in jih skozi čustvovanje tudi vodijo. Za uspešno zaključen proces žalovanja je prav slednje bistvenega pomena.
Kako žalujejo otroci?
Ko otrok doživi izgubo, pa naj gre za izgubo najljubše igrače, pogin domačega ljubljenčka ali smrt njemu ljube osebe, se mu poruši znani življenjski okvir, ki podpira njegovo osnovno potrebo – varnost. Zato je bistveno, da nemudoma dobi podporo močne odrasle osebe, ki ji zaupa.
Dr. Katja Valenčak, svetovalna delavka v vrtcu pri OŠ Kozje in soavtorica knjige Smrt in žalovanje: da bi odrasli lažje razumeli otroke, poudarja, da otroci enako kot odrasli doživljajo faze šoka, zanikanja, obupa, globokega žalovanja in okrevanja.
»Se pa pri njih pridružuje še faza pogajanja. Sprašujejo se, kaj bi lahko storili, da oseba ne bi umrla. Govorijo si: če bi jaz storil to in to, potem očka morda ne bi umrl. Prst pogosto uperijo vase. In če otroku nihče ne pomaga predelati te faze, bo v življenju vedno želel ugajati. Zato je pomembno, da otrokom v primeru, ko sebe krivijo za smrt, pomaga strokovnjak.«
Strokovnjaki namreč v en glas zatrjujejo, da morajo odrasli in otroci iti skozi vse faze žalovanja ter jih predelati. A če si te pri odraslih praviloma sledijo v določenem vrstnem redu, pri otrocih ne potekajo nujno stabilno in kontinuirano.
»Otroci žalujejo v trenutnem svetu, glede na dogodke v sedanjosti. Ni jim hudo zaradi tega, kar so izgubili za nazaj, in tudi ne zaradi tega, kar bi jih lahko čakalo v prihodnosti, če oseba ne bi umrla. Zato v žalovanje zapadajo na obroke, ko se znajdejo v situacijah, v katerih se sicer ne bi, na primer, da mamica ne pride na nastop, ker je umrla. Dolgo se recimo zdi, da so preboleli, da je vse v redu, potem pa lahko žalovanje ob takšnih situacijah ponovno izbruhne,«
pravi dr. Katja Valenčak.
A še preden otroci doživijo izkušnjo izgube, je nadvse pomembno, da s pogovori v širšem okolju (doma, v vrtcu in šoli) spodbudite razbijanje tabuja s pogovorom o smrti kot sestavnem delu življenja. To pa naj vključuje tudi pomirjanje: otrokom poveste, da skrbite za zdravje, ste previdni na cesti, zvečer zaklenete vrata in skrbite, da ste varni.
Kako razumejo smrt in kako žalujejo otroci pri različnih starostih? Kako pomagati otroku in se pogovarjati z njim, kadar umre najbližji? Na koga se lahko obrnete po pomoč; bi morda pomagala kakšna knjiga? Kako se odzvati na otrokovo vedenje? O vsem tem so tenkočutno spregovorili psihiater dr. Željko Ćurić, socialna delavka v vrtcu pri OŠ Kozarje, dr. Katja Valenčak in mag. Radmila Pavlovič Blatnik iz slovenskega društva hospic.