V literaturi najdemo za NET pogosto tudi poimenovanje karcinoid (karcinomu podoben tumor). V začetku 20. stoletja so tako poimenovali skupino tumorjev, ki so rasli počasi in so veljali za benigne. Pozneje so odkrili, da se ti tumorji močno razlikujejo po svojem izvoru, razvoju, zdravljenju in prognozi ter da so lahko tudi zločesti. Po številnih spremembah poimenovanja in klasifikacije v literaturi še vedno najdemo obe imeni.
Ta skupina tumorjev je relativno redka, saj predstavljajo dva odstotka celotnega števila tumorjev na svetu. Nekoliko pogostejši so pri ženskah, običajno v starosti od 50 do 60 let. Najpogosteje se razvijejo v prebavilih, zlasti v želodcu, tankem črevesu, slepiču in danki, sledijo pa pljuča, trebušna slinavka, ledvice in spolne žleze. V primerjavi z drugimi tumorji se razvijajo počasi, več let.
Histološko delimo nevroendokrine tumorje na dobro in slabo diferencirane, pri čemer izraz »diferenciacija« pomeni podobnost z zdravimi tkivi. Dobro diferencirani NET ustvarjajo številne granule z nevroendokrinimi označevalci, kot sta kromogranin A in sinaptofizin, celice pa so pogosto razporejene v mrežnih, krožnih in vijugastih vzorcih. Slabo diferencirani NET kažejo različno stopnjo razvoja celic z visokim potencialom delitve in imajo manj sekretornih granul. Pogosto so zločesti, kar pomeni, da hitro rastejo, se širijo v okolna tkiva in lahko metastazirajo.
Prognoza in zdravljenje
Opisali bomo nevroendokrine tumorje v prebavilih, ker so ti najpogostejši.
Simptomi so odvisni od lokalizacije tumorja. Ker so pogosto nespecifični, je diagnosticiranje praviloma oteženo.
Nevroendokrine tumorje v slepiču pogosto odkrijemo po odstranitvi slepiča in večinoma so benigni. Kolorektalni nevroendokrini tumorji pa so pogosto agresivni in imajo kljub kemoterapiji in kirurškemu zdravljenju slabo prognozo.
Nevroendokrine tumorje v želodcu povezujemo s kroničnim atrofičnim gastritisom z anemijo, povezano s primanjkljajem vitamina B12, ali brez nje, z Zollinger-Ellisonovim sindromom in sindromom MEN-1 (multipla endokrina neoplazija) ter s sporadičnimi, vendar velikimi invazivnimi tumorji, ki se pokažejo z atipičnim karcinoidnim sindromom zaradi proizvajanja histamina in serotonina. Obenem se pojavljajo rdeči izpuščaji v obliki zaplat ali vijug ter močno srbenje.
Tudi v trebušni slinavki nastanejo številne vrste nevroendokrinih tumorjev, simptomi pa so odvisni od vrste hormonov, ki jih izločajo. Insulinomi izločajo inzulin in povzročajo nizko raven glukoze in kalija v krvi. Gastrinomi izločajo gastrin ter povzročajo Zollinger-Ellisonov sindrom ali hude peptične rane. Pipomi izločajo pankreatični polipeptid in povzročajo izgubo telesne teže, slabost in bolečine v trebuhu. Teh tumorjev je še več, poimenovani pa so po hormonih, ki jih izločajo: vipom, glukagon, somatostatinom.
K nevroendokrinim tumorjem spada tudi karcinoidni sindrom, ki nastane zaradi čezmernega izločanja živčnega prenašalca serotonina. Izločajo ga tumorske celice, ki so največkrat prisotne v gastrointestinalnem sistemu. Ker serotonin nastaja iz esencialne aminokisline triptofan in vpliva na presnovo vitamina B3, se lahko pojavijo simptomi, podobni pelagri: driska, dermatitis in demenca. Serotonin povzroča širjenje krvnih žil, bronhokonstrikcijo in kontrakcijo (krčenje) gladkih mišic, zato so tipični znaki karcinoidnega sindroma vročinski oblivi, vodena driska, bronhospazem, nizek krvni tlak in težave, ki izvirajo iz desne polovice srca.
Za razumevanje pojavnosti simptomov je pomembno poudariti, da kri iz gastrointestinalnega sistema teče skozi jetra, kjer se serotonin, ki ga izločajo tumorske celice, razgradi, zato se simptomi karcinoidnega sindroma pojavljajo pri osebah s poškodovanim delovanjem jeter ali oddaljenimi metastazami. Diagnozo potrdimo na podlagi specifičnih parametrov v urinu in krvi.
Ker obstajajo številne vrste nevroendokrinih tumorjev z zelo različnimi simptomi, se je treba zdravljenja lotiti multidisciplinarno ob sodelovanju patologa, kirurga, onkologa, interventnega radiologa, endokrinologa, gastroenterologa in pulmologa. Če je mogoče, tumor kirurško odstranimo in nadaljujemo s kemoterapijo in obsevanjem. Če operacija zaradi razširjenosti in metastaz ni mogoča, je zdravljenje medikamentozno s ciljem olajšanja težav in zmanjšanja velikosti tumorja. Na voljo je tudi paliativno kirurško zdravljenje, s katerim zmanjšamo tumorsko maso in znižamo proizvajanje hormonov. V primeru jetrnih metastaz je zdravljenje odvisno od njihovega števila in lokalizacije, vključuje pa kirurško odstranitev metastaz, transarterijsko embolizacijo (prekinitev arterijske prehrane tumorja), kemoembolizacijo in druge sodobne metode.
Nevroendokrine tumorje je zaradi njihove raznovrstnosti, različnih mest nastanka in različnih simptomov posebno težko pravočasno prepoznati, diagnosticirati in zdraviti. Številne in pogoste spremembe poimenovanja in klasifikacije še prispevajo k njihovi nejasnosti. K sreči napredek, ki se dnevno dosega na področju novih kemoterapevtskih in bioloških zdravil, daje upanje v uspešno zdravljenje teh zahtevnih tumorjev.
