Ljudje izhajamo iz vrste sesalcev.
Ko opazujemo živali, kadar se počutijo ogrožene, lahko:
- napadejo fizično ali z zvoki;
- se fizično umaknejo, ali so tiho;
- se delajo mrtve.
Včasih uporabljajo kombinacijo več odzivov.
Podobno se ljudje odzovemo, ko se počutimo ogrožene, napadene. Takrat napadamo nazaj, se umikamo, zamrznemo.
Otrok ima manj razvite možgane kot odrasli, zato jih včasih razjezi, če kaj ni po njihovo, če jim kdo kaj vzame, če ne gre, kot bi želeli npr. pri sestavljanju kock ali risanju, če jim nismo na voljo, ko nas potrebujejo, če jih ne razumemo … Vzrokov za njihove izbruhe je mnogo. Predvsem pa veliko prej izbruhnejo, če so utrujeni, lačni, nezadovoljni in če se jim v telesu dogajajo večje obdobne hormonske spremembe …
In ko ima otrok izbruh jeze, trpi, z njim pa trpimo tudi starši. Z otrokovimi izbruhi jeze in postavljanjem mej se starši trudimo rokovati na različne načine.
V knjigi Otroci so tega vredni, avtorica Barbara Coloroso opisuje odzive staršev sledeče:
– Trdi starši (ki vzgajajo strogo, z avtoriteto) otroka zagrabijo in se začnejo nanj dreti (“Takoj nehaj, sicer te bom našeškal …”, “Takoj nehaj in se poberi, sicer boš do konca dne ostal zaprt v sobi.”)
– Mehki starši (permisivni, ki vse dopuščajo, dokler se le da) bodo otrokov izbruh jeze skušali ignorirati in se bodo pretvarjali, da se nič ne dogaja, mogoče bodo skomignili z rameni in upali, da bo otroka kmalu minilo. Če ne odneha, bodo otroka poskušali podkupiti (“Če nehaš takoj jokati, ti dam risanko ali ti kupim čokolado, ali ti ne kupim igrače …”). Pogosto popustijo, in dajo otroku, kar otrok hoče.
Pri mehkih starših, kjer se pogosto najdem tudi jaz, je težava, ker enkrat ne morejo več prenesti neprimernega otrokovega vedenja, in ko jim gre čez rob, začnejo uporabljati grožnje, kričijo in se derejo na otroka. Nekateri v takih primerih uporabljajo tudi nasilje.
– Prožni starši se poskušajo oglasiti na potrebe otroka, poznajo razlog za otrokov izbruh jeze in si prizadevajo, da bi se izognili položajem, v katerih otrok postane čezmerno utrujen, lačen, nezadovoljen.
Poimenujejo otrokova čustva, postavijo meje neprimernega vedenja. Z otrokom se po izbruhu pogovarjajo o drugačnih možnih odzivih. V naprej predvidijo položaj, čeprav se velikokrat tudi ne da, predvidijo možne posledice in pravočasno ukrepajo, preusmerijo pozornost, posredujejo. Sprejmejo dejstva, da so nekateri sprožilci za otroka frustrirajoči.
Truditi bi se morali vzgajati po vzoru prožnih staršev, verjetno pa velikokrat uporabljate permisivne in trde vzgojne prijeme.
Vsak od vas ima svojo zgodbo, kako so vas vzgajali starši. Vsak od vas ima svoje načine, da ohrani tisto dobro, kar je prejel in prerašča slabo.
Verjetno se tudi sami poskušate izogniti tistim prijemom, ki so bili pri vaših starših neprimerni. Mogoče jih nehote uporabljate v stresnih situacijah. Obenem ste se in se še učite tudi novih, boljših, včasih testirate tudi tiste manj dobre. Prijeme svojih staršev preraščamo tako, da smo iskreni do sebe, kako smo se ob določenih vzgojnih prijemih svojih staršev počutili in jih ne opravičujemo, idealiziramo.
Razmišljanje o otroku, razumevanju njegovih odzivov, čustev, pripravljanju prijemov za boljšo vzgojo, ki so prijazni do nas staršev in do otrok nam jemlje veliko energije. Kljub vsemu mogočemu znanju nam včasih pri vzgoji uspeva, včasih tudi ne. Pomembno pa je, da vztrajamo.
“Če nastopijo težave z otroki, naj ne bodo starši zaslepljeni, da gre zgolj za razvojno fazo – čeprav gre pri marsikomu res zanjo -, temveč naj se ustrezno odzovejo. Naj postavljajo meje in bodo pri tem trdni in dosledni. Vse, kar dobronamerno sporočamo otrokom, ne gre v prazen nič. Tudi če se nam zdi, da nas v tem trenutku ne slišijo, ne upoštevajo, se s tem borimo dan za dnem, se nam bo kasneje to zagotovo obrestovalo.“
Vsak izmed nas se zagotovo trudi vzgajati otroka po najboljših močeh. Zato je postavljanje mej otroku vir zmag in porazov, tako za starše kot za otroke.
O dr. Nadi Trtnik, psihoterapevtki
Dr. Nada Trtnik je zakonska in družinska terapevtka, doktorica znanosti. Vodi Terapevtski inštitut – Odnos.
Ima doktorat in specializacijo iz Zakonske in družinske terapije. Dodatno ima tudi certifikat za Imago terapijo in terapevtsko delo z otroki. Na kongresih je predstavila več znanstvenih prispevkov. Vključena je v redno supervizijsko spremljanje terapevtskega dela. Je članica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije.
Ima bogate izkušnje, saj psihoterapijo izvaja že več kot 12 let. V tem času je izvedla 5.500 ur psihoterapije s posamezniki, pari, otroki in družinami. Vodila je prek 120 predavanj in delavnic na temo izboljšanja medosebnih odnosov in odnosov v podjetjih. Tekom zadnjih let je vodila več kot 10 celoletnih terapevtskih skupin za pare in odrasle otroke alkoholikov.
V odnose si želi vnašati več razumevanja, povezanosti in sočutnosti. Skupna odgovornost je, da se stalno učimo in nadgrajujemo znanja in veščine, ki nam pomagajo, da se imamo bolj radi in da z bolj odprtim srcem sprejemamo druge. Na poti do polnega življenja vam s strokovnim znanjem, srčnostjo in podporo pomaga.
Njeno poslanstvo je pomagati ljudem. Da bodo vsaj malo bolj srečni, bolj mirni, bolje opremljeni za dobre odnose.
Vir: http://odnos.org/
Prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
