Pogosto slišimo, da je zasvojenost družinska bolezen. To ne pomeni samo, da je v družini prisotna zloraba psihoaktivnih snovi, temveč tudi, da ima zasvojeni družinski član močan učinek na vsakega člana družine posebej in na družino kot sistem, v smislu njene stabilnosti, varnosti, financ in duševnega zdravja. Ker sčasoma zboli celotna družina, je zdravljenje zasvojenosti in njenih posledic predvsem družinski proces. Dlje kot člani družine živijo v vzdušju alkoholizma, močneje se to vtisne v njihovo psiho in tem bolj izkrivljeno postane njihovo doživljanje. Niha in nepredvidljivo se ne spreminja samo razpoloženje zasvojenega, temveč se enako dogaja z vsemi člani družine. Od tega se pogosto ”odklopijo”, tako da se zatečejo v delo, hobije, šolo, videoigre, serije, spolnost ali karkoli drugega dovolj močnega, da odvrne pozornost, ustvari virtualen svet v katerem dobijo vsaj osnovno varnost, nadzor, mir, predvidljivost, moč, meje, pripadnost, dostojanstvo, torej tisto kar najbolj pogrešajo.
Pri odraslih otrocih alkoholikov so značilne težave s čustveno samoregulacijo in pravilnim dimenzioniranjem čustev ter vedenj. To lahko prispeva k razvoju sledečih načinov na katere odigravajo svoj del družinske bolezni: zasvojenost s hrano, zasvojenost s spolnostjo, težave z obvladovanjem jeze, deloholizem, zloraba psihoaktivnih snovi, obsesivno vedenje, depresija, anksioznost in podobno.
Zakaj odrasli otroci alkoholikov ne poiščejo pomoči?
– V medijih in na področju zdravljenja odvisnosti je večji del pozornosti usmerjen na zasvojeno osebo. Na splošno je v javnosti dolgo veljalo zmotno prepričanje, da če se gre zasvojeni družinski član zdraviti, se bo preostanek družine pozdravil sam od sebe. Travma (odraslih) otrok alkoholikov še dandanes ni ustrezno razumljena in obravnavana.
– Odrasli otroci alkoholikov s težavo sprejmejo, da so prizadeti zaradi izkušnje življenja v alkoholični družini in da zaradi tega potrebujejo pomoč. Res je, da niso storili nič narobe, saj konec koncev niso oni pili ali se neprimerno vedli, so pa živeli v nepredvidljivem okolju, ki ostane globoko zapisano.
– Odrasli so z občutkom drugačnosti in jih je bilo že zelo zgodaj strah, da bi jim kdo rekel, da je z njimi nekaj narobe. Ne marajo, da jim kdo reče, da so bolni tudi oni in se pogosto osredotočajo samo na napake zasvojene osebe, medtem pa zanikajo drugo problematično dinamiko v družini.
– Če bi se pritožili nad svojo preteklostjo, bi se počutili kot izdajalci. V nekaterih primerih so se starši uredili in postali drugačni ljudje, zato odrasli otroci ne želijo na plano vlačiti starih stvari; ali pa se bojijo odtujitve družinskih članov s tem, ko bi spregovorili o ”prepovedanih” temah.
– Že kot otroci so se naučili, da se na druge ne gre zanašati, z njimi ne gre deliti svoje bolečine ali jih prositi za pomoč, saj jih to lahko vodi do še več novih razočaranj. Težko pozabijo, da jih lahko ljudje na katere se navadno obrnejo po tolažbo in podporo, obenem lahko tudi najbolj prizadenejo.
– Narava travme je, da je nezavedna. V preteklosti jih je nekaj prestrašilo ali zmotilo do te mere, da so ta izkustva disociirali. V stiski so se izklopili, zamrznili, zbežali oziroma naredili kar je bilo potrebno, da so preživeli. Ker ti spomini niso ustrezno ”arhivirani”, so izven zavesti in nepredelani zato jih v odraslem življenju še vedno usmerjajo in nezavedno vplivajo na njihove odločitve.
Terapija za odrasle otroke alkoholikov ne vključuje konfrontacij ali obsojanja njihovih staršev. Mogoče je ljubiti nekoga in biti obenem razočaran nad njim ali prizadet iz njegove strani. Terapija nudi prostor in čas za izražanje, prečiščenje in obravnavo različnih konfliktnih občutij ter s tem pomaga k zdravljenju odnosov s starši, brati in sestrami ter končno tudi s samim sabo.
Čeprav ne moremo spremeniti preteklosti ali ljudi, ki jih imamo radi, je okrevanje mogoče ob razvoju podpornega sistema in védenjem posameznika, da v tem ni sam. To mu daje pogum ter znižuje nivo strahu in sramu. Ob izboljšanju samospoštovanja in samoregulacije, terapija pomaga k razumevanju posledic odraščanja v alkoholizmu in soustvarja pot, po kateri posameznik postane avtentičen, tak kot mu je bilo namenjeno postati. V zvezi s tem ima pomembno vlogo tudi žalovanje za vsem, kar je ali česar ni bilo. Cilj terapije je okrepiti pozitivne spomine, si dati priznanje za dobre stvari in osebe v svojem otroštvu, kakor tudi za odpornost, odločnost in moč, ki je posameznika pripeljala do trenutke točke v življenju.
Večina odraslih otrok alkoholikov želi pozabiti svojo preteklost.
Nekateri o njej nikoli ne govorijo, saj domnevajo, da lahko to pustijo za sabo, gredo naprej in jim to lahko tudi dobro uspeva. Pri nekaterih pa se čez čas prebudijo vsa težka, stara in domača občutja, ki so jim kot senca težavnega otroštva sledila in zahtevajo razrešitev, soočenje. Proces zdravljenja travme odraščanja v nevarnem okolju terja čas in pogum, vendar je vreden vsega truda in solz. Če posameznik prepozna ”mrtve kote”, ki so vplivali na njegove odločitve ter zapusti stare vzorce doživljanja in vedenja, se lahko kakovost njegovega življenja znatno izboljša. Dejstvo je, da je odraščanje s travmo iz otroštva, samo še eden od življenjskih izzivov, s katerimi se je treba soočiti in jih rešiti. Izkušnje, ki nas v življenju izzivajo, nas obenem tudi poglobijo in okrepijo. Za odrasle otroke alkoholikov velja, da imajo večjo kapaciteto človeških izkušenj, kot drugi ljudje, kar ni slabo. Medtem, ko se borijo z odzivanjem na situacije, ki jih preplavljajo, se lekcij o lastni zanesljivosti, iznajdljivosti in ustvarjalnosti naučijo že kot otroci, kar pomeni, da so se tega dobro naučili. Spretnosti, ki so jih razvili pri poskusih obvladovanja neobvladljivega se lahko na različnih življenjskih področjih pretvorijo v uspeh. Pozitivna psihologija je polna zgodba o uspešnem premagovanju bolečih življenjskih izkušenj. Ni vse slabo, bistveno je vzpostaviti pravo razmerje tistega, kar posameznika v odraslem življenju onemogoča pri rasti. Če bo lahko razrešil ostanke bolečine do te mere, da ta ne bo spodkopavala njegove sposobnosti za ustvarjanje in vzdrževanje ljubečih odnosov, bo vse ostalo našlo svoje mesto samo od sebe. Dejansko je najslabše kar lahko posameznik s tovrstno zgodbo naredi, to da bi se pretvarjal, da se nič ni zgodilo. Nekaj se je in o tem je mogoče in dobro spregovoriti.
Za več informacij obiščite Center za zakonsko in družinsko terapijo Upanje.
