Starševska ljubezen ni samo mit. Ljubezen do otrok je lepa, neskončna, globoka in polna občutkov topline. Starševska ljubezen je brezpogojna in čustvene vezi so močne, velikokrat pa jih ta moč ljubezni dobi popolnoma nepripravljene. Vsemu navkljub tisti, ki so že starši, vedo, da so otroci čudovit dar, brez katerega si ne moreš več predstavljati življenja.
Večinoma si starši, preden ne dobijo lastne izkušnje, niti ne predstavljajo, da imaš lahko nekoga tako zelo rad.
“Starševska ljubezen je včasih kot zaljubljenost in zagledanost. In prav je tako in tako tudi mora biti”,
pravi prof. Andreja Vukmir Brenčič, specialistka zakonske in družinske terapije (spec. ZDT), moderatorka foruma Vzgoja otrok in družine.
Z njo smo se pogovarjali o ljubezni med staršem in otrokom, ljubezni v družini, kako ljubezen vpliva na družinske odnose in kaj na vse skupaj pravi srce.
Ali je ljubezen dovolj?
Vsak od napisanih nasvetov naj bi bil “tisti pravi”, po katerem naj bi se starši ravnali. Marsikoga vsi ti članki tudi zmedejo ali prebudijo občutek krivde, saj veliko omenjenega preprosto ne zmorejo. Na terapijah veliko ljudi vpraša: »Pa mora biti res vse tako zapleteno? Ali ne more biti vse skupaj preprosteje?«
Kako govoriti o ljubezni med staršem in otrokom, o tem, kar je po svoje čudež, tako obsegajoče, tako močno, tako globoko? Pa vendar se kot terapevtka vsak dan znova sooča s tem, da samo ljubezen v odnosu ni dovolj.
Terapije dnevno obiskujejo zakonci, starši, otroci, ki se imajo radi in iz svojih najglobljih korenin hrepenijo po tem odnosu – prav po tem odnosu in ničemer drugem – pa vendar so se odnosi skrhali, nekje se je zalomilo in ne zmorejo najti poti iz začaranega kroga razočaranja.
Odnos in ljubezen
V odnos nikakor ne moremo vstopiti brez ljubezni, ne partnerske ne starševske. Brez ljubezni ni kakovostnega starševskega odnosa, pa vendar velikokrat tudi ljubezen ni dovolj, da bi se razumeli. Odnos do otrok je kompleksen in unikaten, v njem pa se srečujejo:
- različne dimenzije naše osebnosti: naša oblikovanost, naša ponotranjena izkušnja odnosov, ki smo jih imeli v svoji izvorni družini,
- oblika navezanosti,
- otroštvo in družinsko čustveno okolje,
- sposobnost regulacije težkih čutenj in
- sposobnost ustvarjanja stika,
- ali naša morebitna nerazrešena travma.
Slišati je zelo zapleteno, v resnici pa je preprosto. Kdor je zrasel v zahtevnih družinskih okoliščinah, ima do te preprostosti precej zahtevno čustveno pot.
Iz terapevtske prakse
Prof. Vukmir Brenčičeva iz svoje terapevtske prakse ugotavlja, da otroke najbolj prizadene, če so starši nesposobni začutiti in razumeti notranjo subjektivno realnost otroka. Pomembno je začutiti otroka v njegovi notranjosti in se ne osredotočati samo na njegovo vedenje. To je tisto bistvo, srce stika oziroma odnosa starš otrok. Če staršu uspeva ohranjati takšen odnos, ne more ničesar ogroziti njegovega odnosa z otrokom.
Lastnosti, ki ovirajo naš odnos z otroki:
- če jih kaznujemo s tem, da prekinemo stik;
- če jih ponižujemo;
- če jih kritiziramo tako, da jih razvrednotimo;
- se iz njih norčujemo;
- smo cinični;
- smo neodzivni;
- smo užaljeni.
“Usodno” je tudi, da starši ob otrocih doživljajo toliko strahu in negotovosti, da takšnega odnosa ne zdržijo in vse naredijo namesto njih.
Ko se zalomi …
Ko se zalomi, je le ljubezen tista, ki je dovolj močna za reševanje odnosov. Starš se mora poglobiti vase in določene stvari tudi spremeniti. Takrat se vidi veličina ljubezni, ki pa je nekateri starši ne zmorejo občutiti, saj so zaradi lastne travmatične preteklosti okrnjeni in nesposobni začutiti starševsko ljubezen. Žal takšne otroke čaka težka življenjska pot.
Večinoma se v takšnih trenutkih čuti organska sila starševske ljubezni ter razsežnost in moč pripravljenosti storiti vse za ohranitev odnosa z otrokom ter ga pospremiti na življenjsko pot.
10 sporočil »dovolj« dobrih staršev
Odnos ali starševstvo od znotraj navzven: varna in ne-varna navezanost
Vsebino omogoča Mercator.
