“Če bi lahko čas zavrtel nazaj, bi se cepil proti klopnemu meningitisu, ker je bolezen zelo spremenila moje življenje”, ugotavlja Peter Prebil.
Ko je pred 21 leti zaradi visoke vročine in glavobola obiskal zdravnico, je ta kljub prigovarjanju njegove mame, da ima sin meningitis, ocenila, da gre verjetno le za virozo. A že naslednje jutro je takrat 16 letni Peter padel v komo, pri čemer se je udaril ob rob postelje in utrpel še notranje krvavitve.
V bolnišnici so po opravljenih preiskavah ugotovili, da ima hudo obliko klopnega meningoencefalitisa.
“Ko sem se prebudil iz kome, me je zelo motila svetloba. Staršem sem poskušal dopovedati, da naj v bolniški sobi spustijo rolete, pa nisem mogel. Spomnim se, da je prihajala fizioterapevtka, a že ko se je dotaknila moje desne roke, me je zelo bolelo.”
V komi je bil pet dni, dva tedna je potreboval intenzivno nego, dva meseca bolnišnično zdravljenje, nadaljnjih devet mesecev pa rehabilitacijo v URI Soča. Klopni meningoencefalitis je Petru Prebilu povsem spremenil življenje, ponovno se je moral naučiti govoriti, brati, pisati, seštevati, voziti kolo in povratek v samostojnost je bil resnično dolg, mukotrpen in drag:
“Da sem končal srednjo šolo, sem potreboval devet let, fakulteto sem zaključil v šestih. Sedem let sem imel logopedinjo in 15 let sem trikrat tedensko obiskoval fizioterapijo. Stalno sem imel inštrukcije, pa hipnozo, akupunkturo, dva bioenergetika … da smo tukaj, kjer danes smo.”
Petru Prebilu je klopni meningoencefalitis zelo spremenil življenje.
Pred tremi leti je Peter Prebil pridobil status invalidnosti III. kategorije in s tem pravico do nadomestila za invalidnost ter dodatka za pomoč in postrežbo. To pa so tudi njegovi edini prihodki, saj je zaradi posledic klopnega meningoencefalitisa – trajne ohromitve roke, težav s hojo in slabše koncentracije – diplomirani socialni delavec težje zaposljiv.
Vir: Sekcija za preventivno medicino.
Foto: Klemen Korenjak
