»Pred hišo se je zaslišalo rožljanje verig … s srcem v hlačah sem zbežala v kuhinjo, kjer me je premagal strah in sem bruhala sredi kuhinje. Skrila sem se pod klop. Potrebnega je bilo kar nekaj prepričevanja in trajalo precej dolgo, da sem si upala spet ven.«
Ko se približujemo večeru svetega Miklavža, enega izmed treh dobrih mož, je pomembno, da smo senzitivni do potreb otrok. To je čas, ki je za otroke čustveno še posebno intenziven. Lahko je prijeten, radosten, pravzaprav čaroben, lahko pa ga zaznamujejo strah, groza in teror. Slednja občutja pri otrocih lahko kažejo tudi kot bruhanje, prebavne motnje, šklepetanje zob, tresenje, zamrznjenost, povečano znojenje, motnje spanja in podobno.
Otroci so običajno previdni že pri spoznavanju mirnih, prijaznih ljudi v varnem okolju. Za praznični čas značilni direndaj, množica luči in obiskovalcev pa lahko presežejo otrokov občutek kontrole. Da se majhni otroci bojijo neznanih oseb, neobičajnih in glasnih zvokov ter nevsakdanjega vedenja je čisto normalno. Zaradi rožljanja verig, grozljivih mask, rjovenja, lovljenja porednih otrok in včasih tudi njihovega kaznovanja pa otroci strah doživljajo še intenzivnejše.
Pri udeleževanju miklavževanja je pomembno upoštevati otrokovo starost, saj se njegovo doživljanje strahu razlikuje glede na starost. Že napačen film pri napačni starosti lahko zaznamuje posameznika za več let in povzroči na primer strah pred temo in s tem spanje ob prižgani lučki. Otroci pod starostjo 5 let imajo težave pri razlikovanju resničnega in domišljijskega. Otroci pod starostjo 7 let se bojijo strašljive fantazije (na primer morskih psov v risanki Reševanje malega Nema). Otroci v starostnem obdobju 8-12 let se najbolj bojijo realističnega nasilja, vlomilcev in neviht.
Pomembno je vedeti koliko strahu naš otrok prenese. Na primer ob poslušanju zgodb si posameznik predstavlja tolikšno mero strašljivosti kolikor je lahko obvlada. Otroci radi poslušajo zgodbe znova in znova in se ob tem učijo obvladovanja svojih strahov. Ob knjigah otroci lažje vzdržujejo kontrolo. Če zgodba na neki točki preseže njihov tolerančni prag za strah, iz nje v domišljiji lahko na primer zbežijo, v resničnosti pa od nje odidejo ali jo enostavno zaprejo.
V situaciji s parklji je vloga staršev, da ”zaprejo knjigo” namesto otroka. Ali se z Miklavžem in njegovim sprevodom srečamo v službi, v domači župniji, na vasi ali doma, je pomembno da otroka pripravimo na dogajanje in pričakovanja. Otroku omogočimo, da Miklavžev sprevod gleda iz varne razdalje, da ve, da imamo mi kontrolo ter da bomo poskrbeli zanj in njegovo varnost. Če opazimo, da otrok reagira s strahom ga vzemimo v naročje in odpeljimo proč od množice, kjer mu bo varno. Skušajmo mu mirno razložiti, da je vse v redu in to pokažimo tudi s svojim obnašanjem. Včasih pomaga že spodbudna beseda, objem ali preusmeritev pozornosti, kadar pa to ne pomaga, raje odidimo domov in sprejmimo, da je za otroka bolje, če običaja pri tej starosti še ne doživi. Za otroka do dveh let je najbolje, če ga dobri možje obiščejo na domu ali v majhni skupini otrok, kot je to organizirano v vrtcu ali na lutkovni predstavi. Na ta način bo običaj doživel kot nekaj lepega in prijetnega, iz tega pa ne bo nastala nočna mora.
Vse to ne pomeni, da otroci ne bi smeli imeti strašljivih izkušenj. Pomembno je le, da so v okviru njihove kontrole in da se lahko zanesejo na nas. Otroka postane strah, če okoliščin ne razume ali če so okoliščine izven njegovega nadzora, saj pretresejo njegov krhek občutek varnosti. Proces otrokovega razvoja zapolnjuje veliko trenutkov, ko je izzvan njegov občutek varnosti, zato je še toliko pomembnejše, da ima otrok v taki situaciji zaveznika. Občutek zaupanja je ena najpomembnejših lastnosti za otrokov zdrav razvoj.
Nasprotna od zavezništva je strašenja, ko starši sami ali drugi otrokovi bližnji postanejo vir strahu. Do tega lahko pride bodisi s siljenjem otroka na tovrsten dogodek, bodisi s strašenjem, ki lahko traja vse dni novembra in decembra, lahko pa je to celoletna družinska dejavnost. Poskus obvladovanja otrokovega vedenja preko strahu, krivde v smislu ”Miklavž/Božiček/ parkelj vidi, da nisi priden!”, ni primerno.
Nekateri starši se resnično veselijo, da bodo nekatere stvari, ki se jih spominjajo kot zabavnih lahko delili s svojimi otroci. Med te stvari zagotovo spada tudi praznovanje Božiča, miklavževanje in drugi običaji. Za starša je lahko razočaranje, če otrok tega ne more storiti. Pomembno je, da starši prepoznajo, da ni konec sveta, če otrok potrebuje še eno leto, da mu bo dovolj udobno biti navzoč pri miklavževanju.
Za starše, ki otroka ne silijo v zanj strašljive situacije, mora obstajati prav posebno mesto v nebesih in si ob prazniku sv. Miklavža prav gotovo zaslužijo več kot šibo.
Upanje je edino čustvo, ki je močnejše od strahu! Zato ste dobrodošli v Centru za zakonsko in družinsko terapijo Upanje, kjer delujejo in izvajajo terapije po inovativnem modelu Relacijska družinska terapija, ki človeka gleda celostno in ga obravnava v okviru družinskih odnosov več generacij, saj s svojo dinamiko močno vplivajo na oblikovanje posameznikove osebnosti.
