Komuniciranje je del našega vsakdana. Ne moremo ne komunicirati. Vse, kar počnemo, je komunikacija.
V šoli Povej naGlas členimo tri nivoje komunikacije, ki so enakomerno pomembni za uspešno nastopanje in komuniciranje.
Fizično telo: S telesno govorico govorjenje spremenimo v pripovedovanje. Z govorico telesa si pomagamo in občinstvu slikamo besede. Neverbalna komunikacija pa je odvisna od sproščenosti telesa in stabilnosti našega fizičnega stanja. Notranje stanje: Naše emocionalno stanje oz. ton govora je tisti, ki razkriva dinamiko in energičnost nastopa. Daje mu »drive« in »emocionalni naboj«. Z našim zaznavanjem je povezan tudi dvig in padec naše energije. Svetujemo, da pred nastopom naredite nekaj vaj za moč glasu (artikulacija, jasna izgovarjava, ogrejte si glasilke).
Um: Raz(um) oz. verbalna komunikacija je osredotočena na vsebino. Kako in koliko vsebine podate. In kaj konkretno. Sporočilo mora biti relevantno in tudi dobro predstavljeno. Povedano tako, da ga sogovornik sprejme in razume v celoti. Predvsem pa si morate želeti povedati.
Kako pa sploh začeti?
Najprej pripravimo poslušalca. Svojim izgovorjenim besedam bomo dali največjo težo, če jih bomo povedali ob pravem času in na pravi način. V teoriji se to odlično sliši. Pa vendar, v praksi, se je koristno vprašati, ali so poslušalci pripravljeni za sprejemanje naših misli. In če opazujemo uspešne govornike in njihove nastope, bi lahko rekli, da začnimo z nespornim, vzbujajmo najprej strinjanje, šele nato povejmo najgloblje, najtehtnejše, najnaprednejše ali najbolj zapletene ideje. Če želimo, da bo izgovorjena beseda v resnici imela moč, ji moramo pripraviti teren. Priprava le tega pa se začne že prej. Tisto, kar imenujemo dober stik govorec začne ustvarjati, preden sploh odpre usta. Vse, kar počnemo, je komunikacija. V kolikšni meri pa se sami sebe zavedamo, je predpogoj, kako dober stik naredimo s publiko. Da je pristen, iskren in predvsem naš lasten, avtentičen.
Pri javnem govornem nastopu in tudi sicer nas poslušalec najprej vidi. Zato naš pogled, izraz na obrazu, telesna drža vedno neusmiljeno pričajo o našem razpoloženju pred govorom. Prvi vtis je torej predvsem vizualen. A ko govorimo o prvem (vizualni) vtisu, nikakor ne smemo mimo pomembnega dejstva, ki se ne tiče le začetka govora. Ljudje vedno bolj verjamemo temu, kar vidimo, kot pa tistemu, kar slišimo! Zakaj je tako? Psiholog Albert Mehrabian z UCLA v Kaliforniji je ugotovil, da pri komunikaciji ključni vtis določajo naslednji dejavniki:
- 55 % telesna govorica
- 38 % glas
- 7 % vsebina
Zato nam ta ugotovitev jasno pove, čemu moramo kot govorci najprej posvetiti svojo pozornost. Ustrezna telesna govorica, ki predvsem podpira izgovorjene besede, je torej temelj dobrega govora. Seveda pa to ni vse.
Se kdaj sprašujete: Ali je govorec v meni?
Vse, kar počnemo v življenju, je v širšem smislu nastopanje. Pred otroki, partnerjem, prijatelji, sodelavci, nadrejenimi … Veščina spretnega govorjenja se napaja iz vsakdanjih (po)govornih situacij, kjer se predvsem ne zavedamo, da nastopamo. Dobremu prijatelju z zanosom, polnim glasom in spontanimi kretnjami ogorčeno razlagamo, kaj se nam je zgodilo, ko nas je ustavil policist. Sodelavcu ob kavi jasno in odločno dopovedujemo, v čem se ne strinjamo z nadrejenim. V družbi najbližjih, ko se nam zdi, da ne nastopamo, imamo skoraj vedno vse lastnosti dobrega in učinkovitega govorca. Torej je, govorec je tudi v meni!
Zakaj nam potem pred občinstvom glas zamre, kretnje rok zamrznejo, ne vemo, kam z njimi, oči se uprejo nekam v tla ali strop, poleg tega se nam zdi, da nikakor ne znamo izbrati pravih besed? Zakaj si tistega spontanega in prepričljivega govorca, ki ga imamo v sebi prav vsi, ne upamo pripeljati s seboj na oder? V čem tičijo vzroki za nezaželeno in hkrati večno spremljevalko vseh govorcev – tremo? Nastop v javnosti je lahko obvladljiv zalogaj le, ko smo nanj dobro pripravljeni.
Vaja, vaja, vaja … Saj poznate pregovor:
»Vaja dela mojstra in mojster dela vajo.«
Večina uspešnega govora se namreč rodi doma. Z vajo. Z dobro pripravo bomo tudi tremi vzeli uničevalno moč in premagali uničujoč občutek nezmožnosti. Vendar pa si lahko vedno pustimo tudi nekaj ustvarjalne svobode in možnost spontane improvizacije na odru.
Povejte na glas! Za vajo naj velja še napotek, da naj bo predvsem glasna! Povejmo na glas pravimo v šoli za retoriko in javno nastopanje Povej naGlas. Tiho premlevanje misli nam po navadi da zmoten občutek, da stvar obvladamo in da jo bomo znali tudi uspešno sporočiti. Pravo podobo svojih stavkov bomo spoznali šele, ko jih bomo glasno izgovorili in jih tudi slišali. Povejte na glas in povejte iz sebe. Upajte si povedati po svoje. Ljudem smo zanimivi le, če znamo izraziti svojo unikatnost.
Kaj pa trema?
Tremo lahko zmanjšamo z nekaj priročnimi tehnikami: tako kot vrhunski športniki, si tudi vi vizualizirajte svoj nastop, aktivirajte svoj glas in telo (obstaja več tehnik – skok, tapkanje, omkanje… ), pomaga dihanje s trebušno prepono, namenite pa si tudi besede, ki vas opolnomočijo. In predvsem bodite nežni sami s seboj.
In za konec… Naj bo vsak nagovor, predstavitev izdelka ali preprosta dobrodošlica pravi trenutek, da bodo prave besede izrečene na pravi način. Uspeh nastopa je odvisen od pozornosti, ki vam jo namenijo poslušalci, in tudi od vaše sposobnosti, da to pozornost pridobite. Zato je treba vedeti, kako jo pravilno pritegniti. Kako vzpostaviti stik s poslušalci ali publiko. Kako z neverbalno in verbalno govorico navdušiti in motivirati poslušalce tako, da se za vedno zapišete v njihov spomin in dosežete želeni cilj – uspešen prenos sporočila.
Uspešna komunikacija je namreč poleg vaše strokovnosti predvsem rezultat pripravljenosti, suverenosti in samozavesti – veščin, ki jih lahko do potankosti izpilite z nekaj vaje in treningom. Obstaja ogromno metod, dober trener pa za vsakega posameznika izbere tiste, ki bodo delovale glede na njegov značaj.
In vprašanje za vas naj bo: Kaj pa lahko za svoj napredek storim že danes?
Avtorja: Jasna Knez in Boštjan Romih, šola Povej naGlas
