Označevanje živil in ozaveščeni potrošnik

Še vedno osamljena raziskava o načinu prehrane Slovencev (avtorica dr. Verena Koch), ki opredeljuje tudi kvantitativne prehranske kazalce, je pokazala, da je naša prehrana preobremenjena z maščobami, delež ogljikovih hidratov, sadja in zelenjave pa ne dosega zdravstvenih priporočil. Delež odraslih Slovencev s povečano telesno maso (BMI > 25) znaša več kot 43 %. Kljub strokovno podprtim podatkom o kritičnem načinu prehrane Slovencev pa je raziskava Stališča o zdravju in zdravstvu III. pokazala, da Slovenci z vidika samoocenjevanja lastne prehrane niso dovolj kritični oz. da njihova prehranska ozaveščenost ne dosega ravni evropskega potrošnika. Več kot dve tretjini (67 odstotkov) jih je menilo, da se zdravo prehranjujejo, več kot polovica (51 odstotkov) pa jih je bila zadovoljnih s svojo telesno težo.

Že iz teh podatkov jasno izhaja, da je treba spremeniti življenjske in prehranske navade v smeri prilagajanja naše prehrane priporočilom za zdravo, uravnoteženo prehrano, ki jih je že v letu 1990 pripravila Svetovna zdravstvena organizacija. Kot ena od podlag so bila povzeta že v Nacionalnem planu zdravstvenega varstva Slovenije in vgrajena v strategijo nacionalne prehranske politike, ki je v nastajanju.

Informiranje potrošnika pomeni vpliv na zdravje

Ker je spreminjanje življenjskih in prehranskih navad dolgotrajen proces, ki je vezan na odzivnost, ozaveščenost in gospodarsko-socialno stanje posameznika, je dolžnost države, da z ustreznimi predpisi na področju živil ter državnim poseganjem v pridelavo, predelavo in promet živil omogoči potrošniku dostop do živil, ki so zdravstveno ustrezna – to je varna, po hranilni sestavi pa prilagojena trendom zdrave prehrane.

Način življenja sili ljudi, da uživajo vedno več predelanih, polpripravljenih ali gotovih živil s preprosto končno pripravo. Vzporedno s tem pa se je povečevala in se še naprej krepi zahteva potrošnikov po boljših in vsestranskih informacijah o sestavinah, prehranski sestavi in zagotovilih o varnosti živil, ki so na trgovskih policah.

V Sloveniji smo se v letu 2000 uskladili z evropskim predpisom, ki se nanaša na splošno označevanje predpakiranih živil (Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil), v letu 2002 pa še s predpisom, ki ureja področje označevanja hranilne vrednosti živil (Pravilnik o označevanju hranilne vrednosti živil). V primerjavi z zahtevami bivših jugoslovanskih predpisov o označevanju živil pomenita bistven napredek. Ozaveščenemu potrošniku, ki se želi informirati o značilnostih živila in zna oznake na živilih brati, pravilnika omogočata, da svoje nakupovalne navade, s tem tudi način prehranjevanja, prilagaja usmeritvam zdrave in varne prehrane.

Katere splošne oznake na predpakiranih živilih so za potrošnika iz zdravstvenega vidika najpomembnejše?

Vsako živilo mora imeti poleg generičnih podatkov – imena, proizvajalca/uvoznika, sestavin, dodatkov oz. aditivov, neto količine, serije in porekla – navedene še nekatere druge, za potrošnika izredno pomembne podatke:

• Rok uporabnosti se označuje pri higiensko občutljivih živilih kot “uporabno najmanj do …”; to pomeni, da proizvajalec pod pogoji predpisanega shranjevanja zagotavlja varnost živila do navedenega datuma. Potrošnik mora vedeti, da tudi uporaba živila doma po navedenem datumu predstavlja tveganje za zdravje zaradi morebitno spremenjenih mikrobioloških in kemijskih lastnosti živila.
• Navodilo za shranjevanje je obvezna informacija pri hitro pokvarljivih, mikrobiološko občutljivih živilih, ki zahtevajo nadzorovano temperaturno okolje – običajno temperaturo hladilnih ali zamrzovalnih naprav. Temperaturna veriga naj ne bi bila prekinjena tudi doma, do končne porabe živila.
• Navodilo za pripravo je informacija, ki pove, če in kako je potrebno pripraviti živilo doma, da bi mu zagotovili varnost in senzorično kakovost (odtajevanje, kuhanje, pečenje, mikrovalovi in čas obdelave).
• Sodobni potrošnik zahteva tudi kakovostna in minimalno, vendar brez kemije predelana živila. Zato mora proizvajalec na pakiranju navesti vse aditive (dodatke), uporabljene v predelavi. Aditivi, katerih uporaba je pod pogoji dobre proizvodne prakse dovoljena, se označujejo z oznakami E in številkami. Nova stroga zahteva po označevanju vseh uporabljenih aditivov je slovenske potrošnike precej zmedla. Zapeljala jih je v razmišljanje, da so bila živila, ki prej glede vseh posameznih aditivov niso bila obvezno označena, dejansko predelana brez njihove pomoči. Potrošnik ima šele zdaj možnost, da lahko izbira živila brez aditivov, kadar oz. če ti niso navedeni.

Označevanje hranilne vrednosti živila pa z vidika varovanja javnega zdravja populacije pred kroničnimi nenalezljivimi boleznimi predstavlja učinkovito orodje za izboljšanje neustrezne prehrane in prehranskih navad.

Žal nove zahteve iz pravilnika o označevanju hranilne vrednosti živil niso obvezne. O tem, ali bo živilo opremljeno z oznakami o hranilni vrednosti ali ne, odloča proizvajalec. Zanimivo je, da živila, ki so po hranilni sestavi ustrezna in kakovostna, proizvajalci pogosto tudi označijo. Zato naj potrošnik ne pričakuje, da bo oznake o hranilni vrednosti našel na živilih, ki so sicer za oči privlačna, cenovno dostopna in zanimiva za določene mlajše skupine potrošnikov (bonboni in slaščičarski izdelki, hitri oz. maščobni prigrizki). V teh primerih bi oznaka hranilne vrednosti lahko učinkovala v negativnem smislu kot antireklama.

Proizvajalec lahko izbira med dvema načinoma označevanja hranilne vrednosti živil.

Skupina 1: osnovno/preprosto označevanje osnovnih skupin hranil

• Hranilo/vrednost/100 g živila – Enota
  • Energijska vrednost – KJ, kcal
  • Beljakovine – g
  • Ogljikovi hidrati – g
  • Maščobe – g

Skupina 2: razširjeno in dodatno označevanje uporabi proizvajalec, ki želi potrošnika informirati o natančnejši hranilni sestavi živila glede na vsebnost hranil v okviru treh osnovnih kategorij in drugih hranil

• Hranilo/vrednost/100 g živila – Enota
  • Energijska vrednost  – KJ, kcal
  • Beljakovine – g
  • Ogljikovi hidrati – g
  • Sladkorji
  • Škrob
  • Polioli
  • Maščobe – g
  • Nasičene maščobne kisline
  • Enkrat nenasičene maščobne kisline
  • Večkrat nenasičene maščobne kisline
  • Holesterol – mg
  • Vlaknine – g
  • Natrij – g
  • Vitamini – ug, mg
  • Minerali – ug, mg

Predpis proizvajalcu omogoča, da se z izjavami o hranilni vrednosti živil sklicuje na posebne hranilne lastnosti živil, ki s svojo hranilno sestavo sledijo priporočilom za zdravo, uravnoteženo prehrano, ki se vključuje v zdrave življenjske navade. Glede na zdravstvena prehranska priporočila ta živila vsebujejo manj maščob, nasičenih maščob, holesterola, sladkorja, energije, soli, več prehranskih vlaknin in drugih življenjsko pomembnih hranilnih snovi v primerjavi z običajnimi (referenčnimi) živili. V primeru oglaševanja lastnosti živila z izjavo o hranilni vrednosti je oznaka hranilne vrednosti strogo obvezna po zahtevah za skupino 2.

Dovoljene izjave o hranilni vrednosti

Spremenjena vsebnost hranil glede maščob, nasičenih maščob, holesterola, vlaknin, sladkorja ter energijske vrednosti je proizvajalce spodbudila k iskanju novih poimenovanj, ki opozarjajo na vsebnost in druge lastnosti živil, npr.: lahka živila, znižana, zvišana, nizka vsebnost, pusto, ekstra pusto (meso), naravno, presno, sveže ipd. Pri teh poimenovanjih ni poenotenih meril.
Z namenom poenotenja vsebnosti hranil v primeru uporabe izjav o hranilni vrednosti, je Codex Alimentarius FAO/SZO v letu 2001 izdal smernice za označevanje vsebnosti hranilnih snovi v tistih živilih, ki se po vsebnosti za zdravje ťkritičnihŤ hranil in energijski vrednosti razlikujejo od konvencionalnih, referenčnih živil (glej tabelo).

Ta priporočila že več let uporablja Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije kot normativ za pridobitev znaka varovalnega živila, od leta 2002 pa so povzeta (v primeru izjav o hranilni vrednosti) kot obvezna v novem pravilniku o označevanju hranilne vrednosti živil.
Podatki o prehranski sestavi živila, ki se nanašajo na vsebnost posameznih hranil v živilu ter njegovo energijsko vrednost, so za osveščenega potrošnika pomembna informacija; lahko je odločilna za presojo primernosti vključevanja živila v dnevno prehrano. Za proizvajalce pa predstavljajo spodbudo, da dajejo na trg živila zdravju ustrezne oz. prilagojene prehranske kakovosti.
Poudariti je treba, da zaradi preprečevanja zavajanja potrošnika tudi za živila s prilagojeno hranilno sestavo veljajo določila o prepovedi oglaševanja lastnosti živila, ki se nanašajo na preprečevanje in/ali (o)zdravljenje posameznih obolenj ali drugih specifičnih vplivov na zdravje (imunsko stanje ipd).

V okviru mednarodnih organov in ustanov pa se pripravljajo predlogi za zelo splošne funkcionalne oznake o povezavi zdravja z načinom prehrane, živili in vsebnostjo hranil, katere bi bilo dovoljeno oglaševati in ki bi se nanašale na:

• nasičene maščobne kisline in holesterol ter zvišano tveganje za obolenja srca in ožilja;
• natrij in visok krvni tlak;
• maščobe v prehrani in zvišano tveganje v zvezi z rakom;
• kalcij in znižano tveganje za osteoporozo;
• prehranske vlaknine v žitnih izdelkih, sadju ter zelenjavi ter znižano tveganje v zvezi z rakom ter boleznimi srca in ožilja

Tabela: kriteriji za vsebnost hranil v povezavi z izjavami o hranilni vrednosti

*priporočeni dnevni vnos
** v pripravi

Razvoj novih zahtev pri označevanju živil bo usmerjen predvsem k označevanju tistih lastnosti živila, ki so glede na njihovo sestavo v povezavi z zdravjem. Evropska unija že pripravlja predpis, ki bo zagotovil potrošniku podatke o vsebnosti sestavin ali aktivnih substancah, ki lahko povzročajo alergije zaradi prehrane. Tako bo v prihodnje na živilu potrebno označiti nekatere sestavine ali snovi, znane kot najpogostejši živilski alergeni (to so žita, ki vsebujejo gluten, školjke, raki, ribe in tovrstni izdelki, jajca in jajčni izdelki, arašidi, soja in sojini izdelki, mleko, laktoza in mlečni izdelki, lupinasto sadje, sezam in sezamovi izdelki, sulfiti in žveplov dioksid v koncentraciji več kot 10 mg/kg/l), tudi če so navzoče v minimalnih količinah (manj kot 25 odstotkov) ali skrite v sestavljenih sestavinah. Prav tako bo potrebno v obliki opozorila označiti navzočnost kofeina v živilih, razen v tipičnih kofeinskih živilih, kot sta kava in čaj.

Kaj svetujemo!

Ozaveščeni potrošnik naj si pri nakupovanju vzame čas za branje oznak na živilih. S pravilnim izborom živil lahko pomembno varuje in izboljša svoje zdravje.

Avtorica: Maruša Adamič, Inštitut za varovanje zdravja RS