Stara sem 17 let, skoraj 18. Od izgube bližnje osebe, ko sem bila stara 10 let se mi je življenje prvič obrnilo na glavo… Začela sem jesti brez omejitev, kile so sunkovito naraščale prav tako pa tudi moje nezadovolstvo s samo sabo. Ko sem menjala šolo — iz OŠ na gimnazijo, sem prvo leto pustila vse krožke, ki sem jih prej obiskala. Nato sem počasi zabredla v alkohol, z mamo ( očeta ne poznam ) sma se skregali tudi za po 3 mesce, prišlo je že tako daleč da se nisem samo rezala ampak tudi nenehno mislila na samomor in ga skoraj tudi “izvršila”. Ne vem zakaj ga nisem, enostavno me je bilo strah kaj bo potem.
Že nekaj let mislim, da sem zbolela za manično depresijo ( tudi po mojem obnašanju ker sama opažam velike spremembe, ampak te se zgodijo v zelo dolgem času tudi apr let ). Ampak ne upam si s tem govoriti z nikomer, ker je moje obnašanje že tako ali tako na nek način odvrnilo ljudi stran. Npr. ko so videli moje porezane roke sem izgubila vse prijatelje. Počutim se tako osamljeno, zmedeno, sovražim se in ne vem več kaj naj naredim ampak nihče me ne razume. Še sama ne vem kaj sploh želim povedati… Rada bi samo nekoga, ki bi bil res moj prijatelj in mi pomagal in me poslušal, ne pa samo odslovil s “saj bo” ali kaj podobnega.
Nenehno mislim na samomor in podobne stvari… Ne vem kako naj pridem ven iz tega… 🙁

Draga Trivial,

res je dobro imeti pravega prijatelja,ki te posluša, razume in bodri, ko si žalosten. A žal je tako, da se v življenju posameznika pojavi takih ljudi zelo malo, dosti je sicer tistih, ki se z nami radi veselijo, zabavajo, a ko pride do situacije, ki ni preveč prijetna, se taka skupinica kaj hitro zredči, če ne že kar razblini. Verjemi to se dogaja vsem nam, ne samo tebi in nikar tega ne povezuj s tvojim vedenjim in lastnostmi. Kar se tiče negativnih misli, ti toplo svetujem obisk strokovnjaka – psihologa, psihoterapevta . .., ki ne samo, da te bo poslušal brez predsodkov, znal ti bo dati tudi odgovor na marsikatero tvoje vprašanje. Malo pobrskaj po okolici kjer živiš. Lahko recimo povprašaš v Zdravstvenem domu, kjer naj bi imeli klinične psihologe, ali na CSD-ju, če ne pa prosi osebnega zdravnika naj te k nekomu napoti.

Srečno in ne obupaj. Oglasi se še, kako ti gre.

Maja

Zdravo Trivial,

svetujem ti, da obiščes svojega splošnega zdravnika in mu poveš to kar si nam na forumu napisala! Zagotovo te bo pod nujno poslal do psihiatra in / ali psihologa. Vse tvoje težave in tegobe so rešljive, samo zbrati moraš pogum, da se znjimi soočiš in jih poskušaš rešiti. Verjetno ti bi za začetek že kaki antidepresivi pomagali, pa redni pogovori s psihiatom / psihologom.

Vso srečo, pa javi se kaj…