Pred štirimi leti, sem v nočni doživela spolni napad z strani prizadete osebe. Ta se me je lotil in je zahteval spolne odnose… Komaj predvčerajšnim sem uspela vso stvar prijavit. Naši v službi so vse hoteli prikrit in mi dali podkupnino z strani zavarovalnice. Od takrat dalje se je moje življenje spremenilo in sem dobesedno propadla. V službi so me in me še šikanirajo. Zbolela se tudi za motnajmi hranjenja. Sedaj sem v invalidski in mi ne dajo ustrznega dela, ker ga baje nimajo. Še vedno se počutim ogabno zelo ponižano.kdaj bo temu konec…

Spoštovana gospa,

verjamem, da se po tem, kar se vam je zgodilo, še vedno počutite ponižani. Še posebno, ker so se ponižanja s strani tistih, ki bi vas morali zaščititi ob posilstvu ali pa vsaj po njem stati ob strani in vam omogočiti prijavo in pomoč pri okrevanju, vrstila in vi še vedno doživljate šikiniranje.
Odškodnina, ki je bila plačilo za molk, ni mogla popraviti škode, ki je bila storjena, pač pa vas je potisnila še v globlji prepad, saj vas je izolirala in tako kupila molk in ignoranco, kar pa v takih primerih najbolj boli in še poveča stisko, saj je izpadlo, kot da ni to nič takega, kot da ne gre za največji zločin, kar ga lahko doživiš, pa čeprav ga je storila prizadeta oseba. Služba, v kateri se je to zgodilo, vam je s prisilnim molkom in drugimi šikaniranji »vzela« možnost okrevanja, ki ste si jo spet izborili nazaj – s prijavo, ko ste se odločili spregovoriti o tem gnusnem dejanju. Kar je bil dober korak, za katerega vam čestitam. S tem ste se odločili in tudi začeli ukrepati v smeri, da se ta pekel, ki ga doživljate, čimprej konča.

Tako boste počasi lahko dali stvari na svoje mesto, lahko začeli spirati s sebe ves gnus in sram, s katerim vas je ta dogodek tako zaznamoval, vso jezo in bes, ki ste ju morali potlačiti. Odgovornost za to, kar se vam je zgodilo, ni vaša in ne more biti vaša, ste jo pa do prijave nosili vi. In vsa ta težka čutenja, ki so posledica spolnega napada, telo zelo težko predela, če se o tem ne sme govoriti, če nihče ne razume in ti ne stoji ob strani. Zato je vaše telo odreagiralo – z boleznijo in vaše življenje je bilo povsem zaznamovano s tem dogodkom.

Priporočam vam, da si poiščete tudi pomoč strokovnjaka, ki vam bo lahko stal ob strani na poti okrevanja. Terapevtski centri, na katere se lahko obrnete za vključitev v individualno terapijo, so že skoraj po vsej Sloveniji. V kolikor pa vam je blizu Ljubljana in skupinska obravnava, vam priporočam vključitev v terapevtsko skupino za žrtve spolnih zlorab na Frančiškanskem družinskem inštitutu. Program traja dve leti, prijave za jeseni, ko se začne nova skupina, pa že sprejemajo na 01/200 67 60.

Vse dobro in pogumno naprej!

Prisrčna hvala za vaš spodbuden odgovor. Še dosedaj nisem vedela, da zato kar se mi je zgodila tako trpim. Odreagirala sem telesno. Ponovila se mi je repriza iz mladosti. Pacijenta ne krivim, ker me je napadel. Gabijo pa se mi vsi naši šefi. Upam, da se bodo sanje, da bruham pred službo tudi prenehale. Imam pomoč terapevtsko in podporo. Pa se še vebno počutim krivo in dvomim, če sem naredila prav. Mora me nekaj moralno odrešit, da bom nazaj takšna kot sem bila. Ne pa, da se je mojim nadrejenim zdelo smešno in to v zdravstveni ustanovi.Sedaj, ko pa sem se izčrpala in dobila invalidnino, pa bi se me kar najraje znebili.Moški se mi prav vsi gabijo na žalost.

Ponovno se vam oglašam. Žal ali pa na srečo se stvari odvijajo. Šele sedaj dojemam njihovo težo. Vidim, da sem res utrpela neznosno škodo. Sprašujem se zakaj ravno jaz. V službi so vse priznali… Potrebovala sem tudi odvetniško pomoč. Plus vse ostale terapije. Sem pa seveda dobila odpoved.Tako, da naj bom v poduk ostalim.
Kar te ne ubije pa te utrdi. Lep pozdrav.