Če bi v nosečnosti izvedele, da bo vaš otrok umsko prizadet, bi se odločile zanj ali bi splavile?

kako naj to vem? glede tega lahko odgovoriš samo, če si sam v taki situaciji

splav. Skoraj na tem, soočila sem se z mamicami ki imajo take otroke…, ni dileme.

Spet ena, ki misli, da je svet črno bel in ki misli, da je na takšno vprašanje enostaven odgovor.

Splavila bi. Ne privoščim ne sebi ne njemu takega trpljenja.

Tako je, to je edini pravilen odgovor.
Čeprav večina najlažje in največkrat sodi, ko niso v določeni situaciji…

Se pridružujem Arjinemu mnenju.

V nosečnosti lahko izveš samo, ali ima otrok Downov sy. ali kakšno drugo kromosomsko napako, motnje v duševnem razvoju pa se ne vidi. Med drugim lahko pride do poškodbe možgan zaradi različnih dejavnikov že v času nosečnosti, med porodom ali pa po porodu. Samo toliko, pa nič več se ne uporablja izraza umsko prizadet, ampak otrok z motnjo v duševnem razvoju ali pa s posebnimi potrebami. LP!

Težko reči. poznam mamico, ki se je 10 let mučila, da bi zanosila. Potem ji je le uspelo, a je žal ima otrok možganske poškodbe, a je rekla da ji ni žal, ker si je otroka tako neznansko želela. Res pa ima življenje sedaj popolnoma prilagojeno otroku.

na to vprašanje bi ti lahko odgovorila samo in izključno takrat če bi bila postavljena pred dejstva in seveda sama v takšni situaciji

Splavila bi… Ravno par dni nazaj sva se z mojim o tem pogovarjala…

Sem bila na tem in sem pri 4 mesecih spontano splavila, hvala naravi, da je bilo tako, sedaj imam 2 zdrava otroka in ni mi žal. Takrat je bilo hudo samo če pomislim, kako bi bilo hudo šele, če bi se bolan otrok rodil, mi je lažje pri srcu, da se je zgodilo tako, kot se je.

Midva sva se z mojim tudi o tem včasih pogovarjala. Mislila sva, saj je čisto preprost odgovor. Ko pa sva pred leti padla v situacijo, pa ni bilo več tako enostavnega odgovora….

Ah, ne flancajte. Jaz zase vem, da samo cenim in podpiram napredek, ki vedno bolj omogoča ugotavljanje napak pri zarodku – in vsekakor, če vem, da bo otrok hendikepiran, umsko zaostal, ja, VEM že sedaj, da splavim.
Ni dileme sploh.

Pa se zavedate, da takrat, ko odkrijejo “hendikepiranost” otroka več ne moreš splaviti pod narkozo, ampak se mučiš več dni z umetnimi popadki, da ga rodiš in nato pustiš umreti…..

Spet je en zadel bull’s eye.

Sama sem rodila pod težkimi pogoji in nisem vedela, če bo hčerka preživela oziroma, če niso ostale posledice prezgodnjega poroda. Rodila sem 11 tednov prehitro. Še zdaj včasih trepetam, da se ne bi pojavila cerebralna, čeprav je stara tri leta in pol. IMam prijateljico, ki je rodila dvojčka in ima deček žal najhujšo obliko cerebralne paralize in vem kako je življenje. Slišim dosti usod iz Soče in sem prepričana, da naredim splav v kolikor napovejo slabe prognoze. V kolikor se pri porodu zgodi nekaj ne moreš vplivati, če pa so to napake v razvoju pa ni dileme.

Vsak dan se zahvalim, da je hčerka zdrava.

V nosečnosti so sumili na genetsko napako, razmišljala sem o tem, kaj bo, amapak sem tudi v tem trenutku vedela, da se za splav ne bi mogla odločit. To je moj otrok, kakršenkoli je in ima samo mene, da ga zaščitim in to sem povedala tudi možu, ki je bil prav tako nesrečen, ampak bi se lažje soočil s splavom. No hvala Bogu se je vse dobro končalo in je otrok zdrav.

Pa se zavedate, da takrat, ko odkrijejo “hendikepiranost” otroka več ne moreš splaviti pod narkozo, ampak se mučiš več dni z umetnimi popadki, da ga rodiš in nato pustiš umreti…..[/quote]

ja, se pač mučiš s popadki, glede “pustiti umreti” – jaz sem itak za evtanazijo, samo kaj ko je družba še preveč konservativna za kaj takega.

Sori, ampak ne bi želela ob sebi človeka, ki je trajno prizadet in ga gledati kako se bo celo življenje mučil, nikoli samostojno zaživel (in kaj če se meni kaj zgodi – ga strpajo v ustanovo), jaz pa se mučim z njim, ko trpim, ko ga gledam. Raje ga pustim umreti, jap. Ne rečem, da bi to storila z lahkim srcem in da ne bi bilo grozno, a še vedno je zame to boljša izbira kot pa mučenje nadaljnih 20,30, 40 let in njega in mene ter življenje v bojazni, da kaj bo z njim, ko mene več ne bo. Ne hvala.

In to vem že zdaj. Ne rabim posebne patetike okrog tega in “groznih” zgodbic, ki naj bi me prestrašle. Sem dala že marsikaj skozi, nisem eno naivno dete in se me ne omaja tako hitro.
In marsikaj na svetu je groznega, med drugim tudi ljudje, ki ne morejo polno živeti in so vseživljenje odsvini od drugih zaradi hib – še huje je, če se tega jasno zavedajo. groza. Tega ne privoščim nikomur in če se da, to vsekakor preprečim, sploh pa lastnemu potomcu.

Ne vem in HB, mi je bilo prihranjeno, da bi vedela.

Pa se zavedate, da takrat, ko odkrijejo “hendikepiranost” otroka več ne moreš splaviti pod narkozo, ampak se mučiš več dni z umetnimi popadki, da ga rodiš in nato pustiš umreti…..[/quote]

ja, se pač mučiš s popadki, glede “pustiti umreti” – jaz sem itak za evtanazijo, samo kaj ko je družba še preveč konservativna za kaj takega.

Sori, ampak ne bi želela ob sebi človeka, ki je trajno prizadet in ga gledati kako se bo celo življenje mučil, nikoli samostojno zaživel (in kaj če se meni kaj zgodi – ga strpajo v ustanovo), jaz pa se mučim z njim, ko trpim, ko ga gledam. Raje ga pustim umreti, jap. Ne rečem, da bi to storila z lahkim srcem in da ne bi bilo grozno, a še vedno je zame to boljša izbira kot pa mučenje nadaljnih 20,30, 40 let in njega in mene ter življenje v bojazni, da kaj bo z njim, ko mene več ne bo. Ne hvala.

In to vem že zdaj. Ne rabim posebne patetike okrog tega in “groznih” zgodbic, ki naj bi me prestrašle. Sem dala že marsikaj skozi, nisem eno naivno dete in se me ne omaja tako hitro.
In marsikaj na svetu je groznega, med drugim tudi ljudje, ki ne morejo polno živeti in so vseživljenje odsvini od drugih zaradi hib – še huje je, če se tega jasno zavedajo. groza. Tega ne privoščim nikomur in če se da, to vsekakor preprečim, sploh pa lastnemu potomcu.[/quote]

sE STRINJAM.