življenje je dar, o kakšni sebičnosti govoriš?? se vidi,da nisi imela bolnega otroka v naročju. Samo tiho bodi s takimi.

Splavila bi, če bi mi zdravnik povedal,da je že 5 % možnost,da bi bilo karkoli narobe. Nikoli ne bom pozabila oči mojega otroka,ko je umiral v mojem naročju. Otrok star 1 leto.Drugega otroka nebi imela nikoli,če mi nebi naredili vse te preiskave,ki so mi jih.

Večina vas je za splav.

A potem bi svojega najstnika tud kar tako “zavrgle” v primeru, da bi doživel prometno nesrečo in ostal po njej “prizadet”?

Nesreco in zivljenje po njej ne mores prepreciti, rojstvo pa lahko.

In ce bi se meni zgodila taka nesreca, da bi bila nesposobna za vse, bi raje videla, da umrem, kot da zivim v breme svojih najblizjih.

Ni pomembno biti popoln, pomembno je biti popolnoma to kar si.

Ampak bolj kretenskega vprašanja pa še ne. A si res tako butasta ali se samo delaš?

Pa dejte že nehat s temi vprašanji, ki povzročajo večno kreganje in prepucavanje. O tem lahko govori le tista, ki je to doživela. Sama sem bila na tem in verjemite mi, da tega ne privoščim niti najhujšemu sovražniku. Nimte pojma, kakšna trauma je to.

res, krasen primerek imbecilnega vprašanja. Eno je preprečiti, da se rodi pohabljen človek, drugo je, če te doleti nesreča. Kako lahko sploh to primerjaš?

Moj bog, ste eni…

Vprašanje je bilo , če bi v nosečnosti izvedela za to in ne to kar ti bluziš. Mater si, ma da ne rečem! Kokoš milo rečeno

Kdo bi pa skrbel za tvojega otročka, če bi se tebi in tvojemu možu kaj zgodilo? Komu bi naprtila skrb za takega človeka? Sicer pa kdo bi bil pripravljen prevzeti to odgovornost. No jaz pa to vidim kot sebičnost. Dokler lahko skrbiš zanj boš, ko te pa ne bo več te pa ne briga, ali kaj ?

Kdo bi pa skrbel za tvojega otročka, če bi se tebi in tvojemu možu kaj zgodilo? Komu bi naprtila skrb za takega človeka? Sicer pa kdo bi bil pripravljen prevzeti to odgovornost. No jaz pa to vidim kot sebičnost. Dokler lahko skrbiš zanj boš, ko te pa ne bo več te pa ne briga, ali kaj ?[/quote]

Bivolka, to flancajo ženske ki imajo doma ZDRAVE otroke. Te so ponavadi najbolj pametne. Sicer se je pa javilo tudi nekaj žensk, ki imajo bolne otroke, in povedalo da bi se odločilo za splav. Pred leti je bila tu gor tudi neka Derseto, ki ima otročka z DS. Dobro se spomnim, ko je bila taka debata, da je rekla, da če bi vedela, bi naredila splav. Da nihče ne ve, kaj pomeni imeti doma otroka s posebnimi potrebami, razen seveda tisti, ki ga pač ima.
In se strinjam, ko ga imaš, ga pač imaš. Tvoj je, rad ga imaš…vendar to prinese kup problemov, ogromno trpljenja, odrekanja…otrok pa se tega ne zaveda. Imam znanko, ki ima takšnega otroka. 100% invalida (umsko in telesno), kaj naj rečem…eno samo matranje za otroka in ena huda žalost in borba za starše. Kam z otrokom ko bo star 6 let in bo treba v šolo? Nihče ga noče. Ja, obstaja nek zavod, daleč, daleč…od doma…kako se odločiti…otrok raste, težko ga rihtaš sam, kako ga nosiš, kopaš, daješ lulat, ma punce… ne govorte če ne veste:(

moj odgovor na prvo vprašanje…splavila bi.

Jaz sem bila v situalciji, ko sem morala razmišljati o tem. In sem se odločila, da otroka nikakor ne bom ubila. Ja prekleto težko življenje bi bilo to (če bi se predvidevanja zdravnikov uresničila), ampak alternative zame ni. In če se za to odločiš, moraš biti pripravljen na to, da se lahko izteče tudi slabo. Hvala Bogu, za nas se je dobro in vsak dan sem hvaležna za to.

No jaz pa vem kako je imeti otroka s PP, je velik invalid in lahko povem, da mi ni žal da ga imamo. Dal nam je ogromno lepih trenutkov, sedaj pa pričakujemo še enega dojenčka, ki pa seveda je možnost, da bo tudi podobno bolan. Pa smo se odločil, da ga sprejmemo.
Lp. in srečno

Jaz se strinjam z mnenjem, ki je bilo že zapisano, namreč, da lahko na to vprašanje odgovoriš, samo če si res postavljen v tako situacijo. Jaz upam, da bi zbrala dovolj energije, da bi za otroka poskrbela; ne morem pa zdaj trdit, da bi bila dovolj močna za takšno odločitev. Imamo v sorodstvu en tak primer in vem, da je to težka preizkušnja…
in ne vem, zakaj si zatiskate oči, da ne gre tu za podobno stvar (vsaj v grobem), kot pri posledicah, ki jih pustijo razne prometne nesreče? Je pa seveda ena pomembna razlika: če si z otrokom npr. živel skupaj 5, 6, 11 ali 15 let, si se seveda nanj že navezal (bistveno bolj, kot se lahko na nerojenega otroka).

Pri meni ni kazalo na kakršnokoli prizadetost pri drugi nosečnosti….šele nekaj mesecev po rojstvu, se je začelo….danes je moj sonček star skoraj 5 let in na stopnji 1 letnega otroka, ki je popolnoma odvisen od drugih….bilo je tećko na začetku, danes smo presrečni, da ga imamo, na življenje gledamo drugače in manj koplicirano….stvari so se umirile in srečna sem vsakega trenutka z mojim sinom, ko se stiskava, smejeva, napredujeva….

Ne vem, če zdaj razmislim, se ne bi odločila za splav , ker potem ga ne bi imela, če pa realno pomislim, na vse kar je on pretrpel in seveda mi z njim….bi mu prihranila to, če bi le vedela dovolj zgodaj (v prvem tromesečju)….

težko je dati odgovor….je pa verjetno težje izgubiti otroka, ki je nekaj let živ in s teboj, kot pa otroka, ki ga dejansko še ni…

Jaz v svojih nosečnostih nisem želela opravnjati NS in nisem želela vedeti niti spola. Razmišljala sem v nosečnosti veliko o tem, kaj vse bi lahko bilo, ampak sem želela stvari prepustiti usodi-saj nam je naloženo toliko trpljenja, kolikor ga zmoremo in tudi zmoremo-če je le ljubezen in te sem imela veliko.

kera glupa vprašanja. me zanima kaj mora bit neki ženski, da tole sprašuje. eni očitno mislijo, da je to isto kakor: iz koliko jajc naredite palačinke?

Kaj pa, če je sebično imeti takega otroka?
Ne samo, da trpi otrok, trpi vsa družina.
Kaj ima tak otrok od življenja? Poleg bolečin in trpljenja?
Kakšno življenje je to?

Jaz bi splavila.

Imam sestro z Downovim sindromom. Mami je rekla, če bi v času nosečnosti delala amniocentezo,bi naredila splav. Sedaj, po 18 letih od njenega rojstva, pravi, da ga ne bi nikoli naredila. Res je potrebno ogromno prilagajanja in vsega, a ljubezen, ki jo dobivaš nazaj, je neprecenljiva.
Ogromno sem se naučila od sestre in zelo,zelo sem hvaležna, da nisem ostala edinka.
Jaz še nimam otrok. V taki situaciji bi pošteno premislila, ali splaviti ali ne. Res nikoli ne veš, kako se ti življenje obrne pozneje – lahko poškodba pri rojstvu, kasneje nesreča, sin “narkoman”…

Kdo smo mi, da delimo ljudi na “normalne” in “nenormalne”? Vprašajte se, kaj sploh je normalen otrok. In življenje res ni samo črno-belo, zato se moramo odločati situacijam primerno, pa še takrat se včasih zmotimo …

Vsem želim take otroke, kot si jih želite!

težko je primerjati izgubo nekoga, ki ga v bistvu še nimaš z izgubo nekoga, ki ti je že ukradel srce.
ni pa večje bolečine, kakor gledati v oči otroku, ki v bolečinah zapušča svet in si želi edino to, da bi bolečina ponehala. in ti s solzami v očeh to tudi pove.

oboje boli, vendar je bolečina neprimerljiva.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ Nikakor ne bi mogli razumeti prihodnosti, če se ne bi zavedali preteklosti. (G.A. Livraga) ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Jaz imam pa eno tezo. Mislim, da prizadeti otroci prihajajo oziroma so rojeni samo v tistih družinah, ki so sposobne pokazati veliko več ljubezni kot pa ostali. Seveda obstaja možnost, da tega svojega potenciala ne izkoristijo, vendar to le potrjuje mojo tezo.
Če bi bil prizadet tako ali drugače, ne, ne bi splavila. Je že prišel k meni z nekim razlogom, mar ne? Kdo pa sem jaz, da dvomim v Božje načrte?

Zanimiva teza. Dopuščam možnost,da je tvoje razmišljanje precej pravilno, če gledamo z nekega višjega stališča.Tudi sama verjamem, da spočetje oziroma rojstvo prizadetega otroka ni naključje ne zanj ne za starše. S karmičnega vidika naj bi se iz te situacije nekaj naučili tako starši (brezpogojne ljubezni, sprejemanja, potrpežljivosti) kot otrok.A vendar – kljub takšnemu razmišljanju bi se v dani situaciji odločila za splav.

New Report

Close