Prej sem pisala o sestrinih težavah oz. bolj težavah mojih staršev, zdaj pa bi vprašala še zame…

Po novem letu se je mož odselil v svoje stanovanje in ker imava dva otroka (pa nič še uradno nisva naredila glede ločitve) si otroke nekako izmenjujemo, malo sta pri njem, malo pri meni, da imata še vedno oba starša…

Vse lepo in prav, imam veliko časa zase, vsi mislijo, da bi morala biti srečnjša, saj sem se vedno pritoževala, da moram še frizerju z otroki. A jaz nisem srečna. Skoraj osem let sem živela praktično le za družino in otroke, zdaj pa naekrat šok – ostala sem sama.. Malo berem, gledam TV (takrat se zavem, kako bedno živim), malo se spominjam lepe preteklosti in jočem, ko grem vem se mi zdi, da me pol manjka (saj nisem navajena sama hodti po cesti)..

Nič me ne veseli in se mi zdi, da gre življenje mimo brez da bi karkoli imela od tega… Vsak dan služba (ki mi je sicer všeč zaradi družbe), potem pa sem sama (saj sem se sem preselila in praktično nimam nobenih prijateljev). Najbolj je žalostno dejstvo da sem raje v službi in imam zato raje delovne dneve kot pa vikend. In ko vidim, kako se sodelavci veselijo vikenda, kam vse grejo, pa kolesarijo, pa kolegi, pa vse to, se še bolj zavem svojega bednega življenja..

Jaz pa še vedno iščem smisel življenja… Sem mislila, da je to družina in otroci, pa vidim, da vse mine in tudi sicer bi enkrat otroci zrasi in šli, tako da ne more biti to sam po sebi smisel, čeprav zame je…

Kako, kaj naprej? Naj še naprej životarim tako brez veze? Kaj se da storiti… Nimam sicer samomorilskih namenov (nikoli jih nisem imela) le tako zelo brez veze je vse…

Prosim za kakšren koli nasvet..

LP, Marjetica

Draga Marjetica,

zdi se da se vedno znova zanjdete v vlogi, ko se ukvarjate z drugimi, namesto s seboj. Pravite, prej vam je bila skrb za otroke velikokrat v breme, sedaj, ko ste razbremenjena ni prav, jih pogrešate, pogrešate skupne trenutke kot družina, ki vam v preteklosti ni nudila pravega zadovoljstva. Kaj se vam ob tem branju poraja, kaj tukaj manjka? Pravi smisel živeljenja? Je seveda v nas samih. Ni v okolici, v ljudeh, ki nas obkrožajo. Vse te stvari in osebe nam le olepšajo življenje, ga dopolnjujejo. Bistvo pa je v nas samih, moramo ga poiskati, negovati in razvijati vse življenje. Ko ga enkrat zanemarimo, kar vse ostalo začne izgubljati veljavo in čar.
Poglejte vase, pogovorite se sama s seboj. Kaj pričakujete, kaj si želite od prihodnosti, kakšni so cilji, ki bi si jih rada zastavila . . . Skratka vi sama ste tukaj ključ do rešitve, ne otroci, ne mož, sodelavci itn.
Pogumno in sporočite kako vam gre.

Maja