kako pozabiti varanje
Pred letom in pol sem zvedela oziroma sem si priznala,da ima mož ljubico.Slutila sem že dalj časa,a kaj,ko si ljudje zatiskamo oči,dokler se da.Njuna zveza je trajala dve leti in pol.Zaradi “dela”,je bil odsoten vse vikende in je dejansko živel z njo.Takrat,ko sem ga postavila pred vrata,ga je pustila tudi ona.Problem je zdaj v tem,da bi mož rad,da popraviva stvari,ampak na njegov način.Sicer ne živiva več skupaj,smp pa vsak dan skupaj in večinoma se res trudi.Ampak v njegovem gsm-ju,so še njene slike,njena številka,pravi,da se vsake toliko časa še slišita in pošljete kakšen sms.Mene to moti in sem mu povedala.In on ne popusti.Pravi,da je razčistil v svoji glavi in da z njo nima ničTo,da z njo nima nič,verjamem,ker ne gre več tja(v drugo mesto),ampak zakaj bi jo pa še klical?Ko omeni,da se bo dobil s kolegi iz istega mesta kot je ona,mi grejo kar lasje pokonci in jaz nisem povabljena zraven.In se mi spet zdi,da nekaj skriva pred mano.Kako naj dobim zaupanje,kako naj pozabim stvari,ki jih je imel z njo,kam sta vse šla,kaj ji je kupoval.A name je pozabiln.Če pravim,da bi šla z njim sama kam za vikend noče,pa si spet mislim,a z njo je pa lahko šel?
Na koncu sem itak jaz kriva,ker sem tečna in ga kar naprej nažiram zaradi tega.Jaz mislim,da če je res pripravljen popraviti stvari,njenih slik,številke,klicarjen ne sme biti več.Ta del življenja bi moral prekiniti,pozabiti.Kako naj verjamem spet?
Spoštovana Liliputt,
kar ste zapisali na koncu in kar ste že sami pravilno ugotovili (“Jaz mislim,da če je res pripravljen popraviti stvari,njenih slik,številke,klicarjen ne sme biti več.Ta del življenja bi moral prekiniti,pozabiti.”) je še kako res in drži. Vzemite to za iztočnico na vaši nadaljnji poti življenja. Vaše razmišljanje je zdravo in razsodno, saj kaže na to, da sledite svojim občutkom, čeprav vam mož skuša dati vedeti, da je drugače. Vaš mož se res trudi narediti najbolje, kot zna in zmore, vendar za vas in odnos z vami to še vedno ni dovolj.
Še vedno ne zmorete zaupati, kar je razumljivo, čutite se odveč in nepomembni zanj. Čeprav vam prigovarja, da želi ostati z vami, vi tega ne morete resno vzeti, saj vsa njegova dejanja kažejo naprotno (“zakaj bi jo pa še klical?”, v njegovem gsm-ju,so še njene slike,njena številka,pravi,da se vsake toliko časa še slišita in pošljete kakšen sms”). Jasno kažejo, da še vedno ni prekinil stika s svojo ljubico in da takorekoč afera še vedno traja. Afera ne pomeni, da se moraš z nekom osebno srečevati, zadosti so občutja, ki jih povzroča, kot so neiskrenost, zavajanje in izdajstvo do vas – s tem da drugo žensko želi še vedno ohraniti ob sebi (čeprav to zanika, saj je tudi njega strah). In vi to čutite in je res.
Prevare in afere so izredno “trdovratna” zadeva in so potrebna leta in leta dela na sebi oz. v partnerskem odnosu (običajno brez terapevtske pomoči ne gre), da se ovrednoti vsa ta nespoštljiva ravnanja, ki so v resnici le navidezen izhod iz ene globlje stiske, v kateri se je znašel vaš mož. Tu je veliko zavajanja, izgubljenosti, iskanja hitrih rešitev, laži in bega pred tem, da bi se soočil z dejanskim stanjem. Tudi njemu ni lahko, vendar je sam odgovoren za svoja ravnanja.
Ni mi čisto jasno, kaj si želi vaš mož (popraviti) in kakšne so dejansko vaše želje glede “vajinega” nadaljnjega odnosa. Vaš mož vas s svojim vedenjem in besedami na zelo prefinjen način zavrača in celo nevede ponižuje, odriva od sebe, zavrača vašo bližino, čeprav trdi, da želi z vami ostati, saj ga je nekje globoko strah, da bi ga zapustili. Pri tem se ne zaveda, da vas je že izgubil in vas s svojimi odhodi in klici druge ženske še bolj izgublja in se še bolj oddaljuje od vas. In to vi čutite: da je neodkrit, da zanj niste pomembni, da si želi drugačno življenje, da ste odveč. Vsi ti občutki so tam. Poleg vsega želi uveljavljati le SVOJE želje in potrebe (vaše so izničene), to je pa je tudi ocena, koliko vas spoštuje. Vsakič ko je šel v afero, ste bili zavrženi in vajin odnos je tu čisto razklan in odtujen. In tega se da pozabiti. Ker ostanejo čustvene rane in čustvena bolečina, ki jo z besedami ni moč opisati.
Ker si oba zaslužita spoštljiv odnos drug z drugim, vztrajajte kot do sedaj. Vztrajajte na čustvenih merilih, ki ste si jih postavili zase in odnos z njim. Zaslužite si, da ste spoštovana kot ženska, žena in mati (če to že ste). Če vas ima mož resnično rad, bo moral to konkretno pokazati, kar pomeni, začeti odnos z vami na čisto drugih temeljih. Priporočam vam, da najprej razmislite, kaj si želite zase, kje je vaša pot in nato temu sledite. Vztrajajte na pogovoru z njim, če je ta možnost. Nov začetek bo najprej šele takrat, ko bo vaš mož prekinil vse stike z ljubico in se pri sebi odločil, da želi ostati z vami. To boste čutili. Nato sledi močno delo na odnosu, ki ni lahko, vendar se da. Vse drugo je le “gašenje” požara, beg pred soočenjem, beg pred tem, da bi si neko svojo bolečino, ki ga preganja, priznal.
Nezvestoba in razdiralne posledice, ki jih pusti na drugem in na odnosu, je izjemno težka bolečina, zato bi bila zakonska terapija pomembna. Tudi vi v teh trenutkih potrebujete oporo in varnost ter osebo, ki bi vas spremljala, razumela in poslušala. Sami vam bo težko. Kako si povrniti zaupanje? Zelo počasi, po malih korakih, saj je to proces. Na terapiji je to ključno, je izredno boleče, se pa da, če se odločite, da si to res želite. A počasi. Ko se mnoge boleče stvari ovrednoti, ko se z dejanji dokaže in tudi začuti, da dva res želita ostati skupaj in iti naprej, ne glede na vse, pretekli dogodki ostanejo (v spominu), ne bolijo pa več toliko, kot zdaj. Se da potem o njih tudi govoriti.
Želim vam, da naredite, kot čutite, sebe postavite na prvo mesto in si povrnete samospoštovanje ter zaupanje, ki je skozi te čase zbledelo. Vse preveč ste pozabljali nase, zato je to priložnost, da tudi sebi vrnete vrednost, ki ste jo potisnili daleč v ozadje. V redu bo kakorkoli se boste odločili. Si pa zaslužite vse najlepše in tudi vaš mož. In srečno!
Jooooj Liliputt,
sploh ne vem, kaj se razmisljas! Dve leti in pol!! Pa sej ne morem verjeti! In seveda, sedaj, ko si zbrala poslednje moci in ga postavila pred vrata na realna tla, zatem pa se ljubica isto, pa ubozcek hodi jokcat nazaj, ker si v bistvu on sploh ni zamislil takega konca! jajajaja Zivljenje je res grozno – ampak tako je, ce sedis na 2 stolih, bos prej ko slej padej vmes na realna tla in ostal brez obeh! Halo?
In pol prodaja, da nima z ljubico vec nic – pa ne morem verjet! In odlicno si napisala, da ce hoce biti s tabo, nima z njo kaj vec kontaktirat!
“Na koncu sem itak jaz kriva,ker sem tečna in ga kar naprej nažiram zaradi tega.” No, če je tak ubozcek in ga stalno naziras, ga pa enostavno NEHAJ NAZIRAT in ne bodi vec tecna in zadevo enostavno koncaj!
Draga Liliputt, ne vem, ali so vmes otroci ali ne, ampak glavni in najtezji korak si naredila, in to je ta, da sedaj zivita loceno in ne korakaj sedaj zopet vzvratno na iste vzorce; sedaj bodi ponosna nase. da ti je to uspelo, da si mocna in da ti tega “ubozcka, ki je zdaj sam” ni treba sprejeti nazaj, sploh pa ne po vsem tem, kako se obnasa in ti pravi, da naziras. Pa saj to ni res!
Pa se nekaj: varanje bos zeloooo tezko pozabila oziroma odpustila. Poznam primer, ko prevarana zena ni mogla NIKOLI zares pozabiti, ker jo je SKOS razjedal dvom: kje je? a je z njo? kdo mu je pisal sms? s kom se pogovarja?…in sta sla kljub poskusanju cez 4 leta narazen – skoda casa, res.
Imej se rada, odidi in se ne oziraj! Moj dobronamerni nasvet!
Vso sreco ti zelim in glavo pokonci!
Draga Liliputt!
Kako zelo te razumem, saj sem tudi sama doživela nekaj podobnega…Zelo razumem tvojo razdvojenost med tem, kaj bi moralo biti in je prav ter tem, da ne boš vsega izgubila. Vsi, ki ti, dobronamerno, govorijo, da moraš oditi, se tega še premalo zavedajo.
Jaz sem izvedela za varanje mojega moža po kakšnem letu, slepo sem mu zaupala in najine težave valila na svojo nosečnost…Šele, ko je imel drugi otrok nekaj mesecev mi je kapnilo in takrat sem ga najbolj potrebovala.
Ni pravega recepta, za vsakogar obstaja nekaj drugega. Moja izkušnja je taka, da sem ga najprej prosila in rotila, naj ostane z menoj in ne razdre družine, kasneje pa, ko sva stvari razčiščevala, verjemi, ne gre čez noč, pa sem se odločila, da bo “po moje” ali pa sploh ne bo nič…
“Po moje” mislim tako, da se bova pogovorila, da me bo poslušal in seveda brezpogojno in nemudoma prekinil VSE stike, vrgel stran VSE slike in če bo kasneje potrebno, šel z menoj na partnersko terapijo.
Pri nama se je obneslo, seveda imava težave, kot vsaki pari, po drugi strani pa sva bila v tistem trenutku odločitve oba pripravljena na “nov” začetek in še vedno sva se imela rada, kar je seveda pogoj.
Verjemi, pogovor pomaga in najdi si nekoga, ki ti bo v pomoč. Meni je najbolj pomagal forum na teh straneh, našla sem sorodno dušo, ki je sicer doživela ločitev, ampak neznansko mi je pomagalo, ko sva si dopisovali…
Predvsem pa se odloči pri sebi in bodi prepričana, da zaslužiš več…Varanja pa nikoli ne boš pozabila!
Če želiš, se mi oglasi…
Vso srečo ti želim!
Hvala vam za vaša mnenja.Zavedam se,da bi ali bo zelo težko popraviti pri nama kar se je zgodilo.Opažam,da bi z nama vse spet štimalo,če jaz pozabim kar je bilo.Žal mi ne gre.Saj ne rečem,trudi se biti prijazen,ljubezniv,srček,mucika,ljubica,ampak,ko bi se rada pogovarjala o tem kaj me boli,kako me je prizadel,kako sem bila naivna,pa zakaj je prišlo do tega,se zapre vase in me enostavno ignorira in gre nazaj k mami,kjer trenutno živi.Včeraj sva popoldan ležala in gledala Tv,ko mu zazvoni gsm.Pogledal je kdo je in ker je bila neka kolegica se ji ni hotel javiti,češ,da jo bo že kasneje poklical.Ni mi bilo jasno zakaj se ne more vpričo mene pogovarjati z mano.in ko sem se na lep način hotela pogovoriti z njim je bil tiho in me ignoriral.Naj povem,da je ta ženska del družbe v katero sta zahajala s to njegovo ljubico.Za mene je bio to znak,da nekaj skriva pred mano ali pa da ga je sram priznati,da se je odločil biti z mano.Njegova ljubica ve,da sva midva skupaj.Enostavno ne razumem tega.In iz mirnega pogovora sva prišla v vpitje,oziroma jaz sem vpila,on pa se je mirno obrnil in šel k mami.Enostavno ne vem kaj naj si mislim.Po kakšnem takšnem prepiru sem jaz kriva,ker sem brezveze se skregala,da on nima kaj skrivati pred mano.a ko ga vprašam zakaj se pred mano ne more pogovarjati z njo ne ve.Zame to ni odgovor,pa smo spet tam.Enako se pogovarja s temi kolegi,ki so bili v tem času ko je bil z njo,skupaj.ko men eni zraven.Pa ne mislim,da bi prisluškovbala,ampak,če hočeva igrati odprte karte,z isklrenostjo ne rabiva skrivati pogovorov.
Enostavno ne vem več kako naj z njim.Počasi se mi zdi,da je z mano zato,ker ga je tudi ona pustila.V meni pa je večen strah če jo kliče,ko je sam,če ji pošilja sms-je,…….Nikoli nisem bila ljubosumen tip,zdaj me pa razjeda za vsak njegov korak.Ne znam kar potlačiti vsega kar je bilo,tako kot bi on rad.Kljub temu,da se trudi dokazati,da me ima rad.ampak,ko bi pa govorila o tem kaj me boli,moti se pa neha,takrat se obrne in gre.
Marabela,pusti mi mail,da se ti javim
Liliputt,
morda ti bo moja izkušnja nakazala pravo smer razmišljanja. Tudi sam sem v partnerskem odnosu (še nisva bila poročena) čutil, da me partnerica vara. Nekako sem si zatiskal oči in nikoli nisem pogledal njen mobitel, nikoli je nisem zasledoval… Vedno me je prepričevala, da ima z ostalimi moškimi le prijateljski odnos. Nato sem ugotovil, da je zabredla v veliko težavo in me prosila za pomoč. Veliko sem ji pomagal (cca 40 dni sva reševala samo njen problem – vzel sem si tudi štiri dni dopusta). Hotel sem oditi, a je moledovala, da naj ji stojim ob strani. Po manjših dogodkih in mojih reakcijah me je prepričala, da sem bolestno ljubosumen.
Popolnoma sem se umiril in jo že mislil zapustiti, a je ona imela hudo prometno nesrečo in takrat je ugotovila, da je noseča. Poročila sva se. A po poroki sem izvedel pikantnosti iz njenega življenja z drugimi moškimi v času najine zveze. Prestregel sem sms, kjer jo je moški spraševal, če on rezervira sobo v hotelu (bila je še na porodniški). Potem sem jo vprašal in mi je trdila, da s tem moškim nima nič, in da jo on samo zafrkava, ker želi, da bi se midva razšla. Zahteval sem, da se skupaj dobimo in mu povemo, da je poročena, da ima otroka, in da naj jo pusti pri miru. Tega ni hotela narediti in je raje odšla, ko sem bil v službi. Njo in otroka nisem videl več kot tri mesece.
Doma in okoli razlaga, da me je morala zapustiti, ker sem bil psihofizično nasilen. Njeni starši in njena brata se sploh ne pogovarjajo z menoj. Nikoli mi ni rekla hvala za vse, kar sem dobrega naredil zanjo.
Po teh dogodkih sem se pogovarjal z veliko terapevti. Vsi trdijo, da sem pravilno ukrepal, ko sem hotel razčistiti s tistim moškim. Ti svojega »moža« postavi pred dejstvo. Takoj mora prekiniti vse zveze z žensko, s katero te je prevaral. To, da boš nekaj časa sumničeva, bo moral sprejeti, saj te je prav on s prevaro grdo prizadel. Mora sprejeti terapijo z ustreznim zakonskim terapevtom. Sedaj moraš pogoje postaviti ti in v primeru, če jih ne bo striktno upošteval, ga lepo zapusti.
Če bi bil sam pameten, bi jo takoj zapustil, ko se je pokazal njen prvi problem, ki sva ga nato skupaj reševala. Seveda se je vedno branila, da sem bolestno ljubosumen in preveč konzervativen… Sedaj in vedno pa bo trpela moja lepa hčerka.
Marbela, tebi čestitam Liliputt pa želim, da ji bo uspelo enako kot tebi. Želim vama vso srečo! Se lahko kdaj beremo po mailu?
LPE
Pozabiti??nemogoče..
odmisliti pa se da,vendar vsak dan znova (slej ko prej se naveličaš treninga,ki ne daje trajnih rezultatov,ampak samo trenutne)..
kot sem prebrala sta vsak na svojem,se pravi ne živita več skupaj..zato ozri se nazaj,veš kako je bilo in lahko sklepš da v prihodnje nebo veliko drugače,2 leti ni malo,2 leti ni spodrsljaj,niti ni napaka,2 leti je zavestna odločitev tvojega bivšega moža živeti tako kot je živel..
ozri se v prihodnost,res je neveš kaj te čaka,res je niti sanja se ti ne kako in kaj bo..lahko bo bolje,lahko bo slabše,veš pa lahko eno,da živeti preteklost v prihodnosti z osebo katere preteklost bo tudi tvoja prihodnost je več kot slabo..vprašanje je ali imaš pogum pogledati v to prihodnost brez vse te preteklosti..z novo osebo morda nekoč,morda sama..ampak še vedno svoja in nikakor kot lutka v tujih rokah..
vso srečo in lp
Sem zdaj prebrala nadaljevanje,veš če si zelo,zelo negotova izhajaj iz sebe,ko se negotovost stopnjuje nikakor pa ne pride do spontane eksplozije,pomeni na žalost le eno,naučiti se večno živeti z njo ali pa sam sprožiti eksplozijo.Se pravi odločiti se za konec,vsak konec pa je tudi začetek..
Najhuje je ker ne veš resnice,slišala si približek resnici ,ki ti ga je podal on,ampak po drugi strani pa te njegova dejanja(npr.omenjeni telefonski klic kolegice,na katerega se ni želel javiti) begajo-ker so besede le približek resnice verjetno si zato, stalno negotova in vse bolj boš..
Vem ta igra je svinska in naporna..
Hvala vam vsem za odgovore.Potrebujem moč,da ga postavim pred dejstva.Že zadnjič sem mu pojasnila,da zahtevam,da se vsi stiki pretrgajo,da ona ne obstaja več.Njegov odgovor je bil,da kaj se imam z nekimi slikami obremenjevati,da njemu ne pomenijo nič.A zbriše jih pa ne.In ko začnem stati trdno za svojimi zahtevami me naredi čudno.Itak je to bilo samo enkrat(za njega ni pomembno da je to trajalo 2 leti),pravi.Bolj,ko bi se rada pogovorila z njim,bolj se mi odmika.Brez pogovora pa ne morem naprej.Pokazala sem mu vaša mnenja in je ponorel.Da ni res,da jo hoče obdržati v svoji bližini.Ampak,ko sem mu omenila,da ji je za materinski dan poslal čestitko,meni je pa rekel,da jaz nisem njegova mama,sem pa čudna.Ne vem.Tolikim lažem sem verjela,da je že vse skupaj znanstvena fantastika.Smejali bi se mi,ko bi vam vse povedala.Sama sebe ne poznam,kako lahko takim pravljicam verjamem.Oziroma sem verjela.Kako naj pa zdaj vem,da je res kar mi govori?
Vztrajala bom pri svojem in da greva k terapevtu,če hoče biti še z mano.Tole bo zdaj boj,ker me psihično zna uničiti,ko ni po njegovo je besedno izredno nizek,žali tako,da se mu ne znam postaviti nazaj,zna pa biti tudi nasilen.Tega se sicer ne bojim,ker takoj pokličem policijo in zahtevam prepoved približevanja.Ampak a je potrebno tega?Ne bi bilo lažje se pogovoriti?Če res hoče popraviti stvari.ZAkaj se ljudje ne znajo pogovoriti?
Evgen,moj mail je [email protected]
Napisal: liliputt
Datum: 14.05.2008 15:17
Hvala vam vsem za odgovore.Potrebujem moč,da ga postavim pred dejstva.
*********
Jaz osebno mislim da si to moč nekako v sebi že našla, očitno pa drezaš v osje gnezdo, a za moje pojme nisi nič “nenavadna”; želiš tudi nek dokaz od partnerja da misli resno.
Resno se sprašujem z njegovega stališča koliko je v njem pripravljenosti “da te dobi nazaj”, po opisanem (da skrajšam) bi ti kot moški jasno svetoval da korenito premisli do kje sega prag tvoje tolerance. Prvo je to, drugo pa: ohrani živce, jih boš še potrebovala. Morda tudi za kaj bolj pozitivnega.
In še nekaj se sprašujem – ali je partnerstvo renčanje nad sopartnerjem, zaničevanje in agresija ? Mrbit pa nisem (več) iz tega planeta :))
Podobno, ga. Liliputt, kot jaz. Jaz sem se s tem problemom ukvarjala preko 3 leta. Njegova veza z njo, pa da ne govorim. Po vseh neuspehih, se več ne ukvarjam z njim, ker me on več ne zanima.Je poln laži, mutenja, izigravanja. Kar mi reče, je laž. On misli, da mu vse verjamem, jaz pa sem le še tiho in si mislim svoje. Pravzaprav me sploh več ne zanima, kam gre. V vsem tem času ni naredil niti koraka in ga več ne želim niti ne pričakujem. Živim svoje življenje in gorje mu, ki bi se vtaknil vanj. Moje mnenje: če je človek pripravljen kaj narediti za odnos, bo naredil. Če ni, ne bo. Pri popravi odnosa pa ABSOLUTNO nimajo mesta laži, skrivanja, bežanje pred dialogom, sumljivi telefonski klici, nejavljanje na klice…..
Ničesar mu ne verjemi. Dve leti.. Veš koliko časa in kako ti je lagal?
Ni se odzval na klic v tvoji prisotnosti. Meni bi glede na tvojo izkušnjo zvonil alarm z najvišjo stopnjo?
Pa res želiš še leta trpljenja? Je res toliko vreden? Kaj boš še imela od tega razmerja? Ko mu ni všeč, pa zdipi k mami. KAR TAM NAJ OSTANE!!
Spoštovana Liliputt,
človek bi vam najlažje rekel “kaj sploh še razmišljate, saj je vse jasno”, a čustveno hrepenenje je ob vsem tem še vedno močnejše…in presega ves razum, ki ga človek premore. “Kaj sploh vidite na njem”, bi vas marsikdo takoj vprašal, “kaj je tisto, kar vas privlači”… Ja, toliko jeze in besa je možno začutiti ob tem, ker je toliko enega ponižanja, manipulacije in laži, ki se preigrava v vajinem odnosu.
Koliko se dejansko vaš partner res “trudi dokazati,da vas ima rad?” Katera dejanja so tista, ki vam to dajejo vedeti? Naslednji stavek, ki ste ga navedli “ampak,ko bi pa govorila o tem kaj me boli,moti se pa neha,takrat se obrne in gre”, je temu žal nasproten. S tem vam partner sporoča, koliko vas ceni, spoštuje in koliko ste zanj res vredni. V čem je dejansko smisel zakona? V tem, da je v odnosu vselej prostor za iskrenost, da se vedno lahko zakonca drug na drugega opreta, najdeta varnost in zaupanje, kadar je res težko. Da sta torej drug drugega pripravljena slišati v tem, kaj nekdo doživlja, še posebej takrat, ko je nekdo v stiski, negotov in ga je strah.
Spoštovana gospa, koliko časa še bo moralo preteči, da boste temu, do konca razbolelemu odnosu, ki zadaja vedno nove bolečine, nespoštljivemu in zavajajočemu ravnanju res naredili konec – konec v smislu, da tovrstnega vedenja nikakor ne boste več dopuščali? S tem ko si njegova dejanja vedno znova osmislite (kar je še vedno lažje kot sprejeti resnico, da zanj niste dovolj pomembni, čeprav ste čisto v redu ženska), v resnici vzdržujete in “umetno” ohranjate ta nezadovoljiv odnos med vama. Čeprav močno hrepenite po tem, da bi bili končno sprejeti z njegove strani – in zato tudi vse “potrpite in prenesete”, – ste tudi vse bolj zagrenjeni, besni, zamorjeni in zmedeni. Koliko jeze, notranjega trpinčenja, samoobtoževanja in prevzemanja krivde nase prenašate, čeprav vam tega ni treba.
Najbolj so me prestrašile navedbe glede njegovega psihičnega in fizičnega nasilja do vas, ki je vse prej kot dopustno ravnanje. Je krivica, je zločin in je odgovoren tisti, ki nasilje povzroča, na vas pa je, da poskrbite zase do te mere, da tega ne dovolite, ker si zaslužite spoštovanja.
Kako rada bi vas razbremenila, kako rada bi vas “prepričala”, da tak odnos nima možnosti rasti, kako rada bi vas zaščitila pred vso to nizkotnostjo, poniževanjem in razvrednotenjem. A vsako dejanje, vsaka misel in vsaka življenjska izkušnja je proces in potrebuje svoj čas. Tudi vaša. In vas poskušam toliko spoštovati, da vas z vsem tem sprejmem. Vas pa zmorem razumeti, da vam je težko in da zaenkrat zmorete toliko. Da si tega ne zaslužite in da bo prišla priložnost tudi za vas, ko boste zmogli življenje čisto na novo zastaviti: lepše in bolj umirjeno.
Želim vam reči le to: tako vi kot vaš partner sta v stiski in vama bo brez strokovne pomoči iz tega začaranega kroga nenehnih obtoževanj in konfliktov težko izstopiti. Na vas je, kako boste začrtali pot v bodoče, se pa vedno najde način, kako najprej sebe in svoje občutke začeti bolj resno jemati. In še to: niste čudni, to, kar čutite, je vse tam. Srečno!
