Ves čas mi nekje zadaj v glavi bdi to vprašanje. Stara sem 23 let, mamica študentka. Okolica bi me verjetno označila kot izredno pozitivno in vedno polno energije. Saj tudi znam biti taka, ko se sprostim in ko verjamem vase. A kaj ko je premnogo trenutkov, ko se počutim utesnjeno, žalostno, nesrečno. Imam slabo samozavest ter samopodobo. Enostavno – ne zaupam si. Nimam izpita za avto, ker me je na smrt strah odgovornosti za volanom – zdi se mi da tega nisem sposobna. Pa tudi marsikatere druge stvari ne.Vsi mi pravijo, da sem simpatična prijetna, sama sebi se zdim odtujena, samotarska, ne znam biti zares sproščena pred drugimi. Ves čas se sprašujem kdo sem in kdo hočem postati? Ne predstavljam si same sebe v nobeni vlogi, službi, poklicu. Česarkoli se lotim, vedno potem obupam, ne najdem moči. Najhuje mi je, ker bi tudi sama želela biti psihoterapevtka, a kako naj pomagam drugim, če imam sama toliko težav?Živim s partnerjem in sinom, pa še vedno me razžirajo – vsakodnevno – besede mame, ki jo zanima le moj študij. Ves čas razmišljam le o tem, da ji bom mogla povedati, da bom ponavljala (pa čeprav bom ponavljala, ker nimamo vrtca in nimam opravljenih vaj za pristop k izpitu), pa čeprav bi mi moralo biti vseeno kaj si misli. Ne znam se soočiti z njo in ji argumentirati moje življenje. Rada bi bila srečna, ljubila z vsem srcem sebe, svoje bližnje in druge. A kaj, ko že sebe zaničujem? V bistvu vem, da nisem slab človek, a kot da bi v meni moj tihi glasek hotel nasprotovati in sem destruktivna. Zakaj? Večkrat sem si že naredila plan, načrte, se jih držala, ko je šlo kaj narobe, se je zgodba ponovila.

Danes imam spet tak občutek tesnobe, utrujenosti od vsega. Želela bi se zbuditi v novo jutro srečna ženska, mamica, žena, študentka… Najti svojo pot, da bi končno vedela kdo v resnici sem in kam naj se obrnem v življenju.Da bi imela jasne in definirane cilje v katere bi verjela brez zmede, da bi sledila tej poti.

Kako naj se spremenim, spremenim ta negativni kaos, ki me uničuje v meni, kljub temu, da imam odlične temelje (res srečna zveza, sin,…) za “nov začetek” brez spon staršev, v katerega si kar nekako ne upam podati…
Anna

Draga Anna,

sama si dobro povedala na koncu pisanja – o dobrih stvareh, ki te obdajajo in ki si jih želiš obdržati. Torej osredotoči se nanje. Reši se spon, ki se zdi, da te obremenjujejo. Ozri se vase. Kaj si želiš? Ob katerih ljudeh se priejtno počutiš? Ob kateri dejavnosti ti je prietno? Zastavi si dolgoročne cilje, ki te bodo na koncu osrečili. Pišeš ” v bistvu vem, da nisem slab človek” Torej nisi! Kadar imaš občutek, da si utrujena, negativna v sebi, privošči si nekaj kar ti je všeč, kar te osrečuje, sama boš najbolje vedela kaj je to. In prišel bo naslednji dan, ki bo najbrž bolj optimističen. S partnerjem si srečna. Torej pogovarjaj se z njim o tvojih težavah, pusti mu, da ti pride nasproti in ti pomaga. On in sin sta sedaj tvoja družina, ki ti bo stala ob strani in ti boš njima.

Srečno in napiši mi še kaj kako ti gre.

Maja