‘Metanje’ babic na trebuh
Pozdravljena!
No, meni so se ‘metale’ na trebuh z verjetno utemeljenim razlogom. Namrec, rodila sem dvojcici vaginalno. Obe sta bili lepo pridno obrnjeni na glavo, kar je vaginalni porod sploh omogocilo. Ko, se je prva rodila, so se mi ‘vrgle na trebuh’. Prvic so z drzanjem plodu v trebuhu poskusile prepreciti, da bi se moja druga hcerka obrnila na ritko, ko je ze imela dovolj prostora. Iz istega razloga so pritisnile na trebuh, da bi se cimprej porodila. Obrat drugega dvojcka v maternici potem, ko se je prvi rodil, je namrec zelo resen zaplet, ki se lahko slabo konca za oba – mater in otroka. Ker sem razumela, da je bilo to ‘skakanje po trebuhu’ iz tega razloga, sem jim bila hvalezna za to pomoc. Niti malo si nisem zelela, da bi se po sedmih urah ‘matranja’ in rojstva prve hcere vse skupaj koncalo s carskim rezom, ker bi se druga obrnila v precno lego. No mogoce so se drugi razlogi, ki jih prepuscam moderatorkam. Jaz sem bila med tem ‘metanjem po trebuhu’ ze tako utrujena, da me sploh ni motilo. Samo vesela sem bila, da je bilo vsega hitro konec in se je se druga hci porodila v nekaj minutah. Naj recem in povdarim se enkrat – zelo sem bila zadovoljna z babicami in vsemi, ki so mi pomagali pri porodu v ljubljanski porodnisnici. Prepricana sem, da so se potrudili po svojih najboljsih moceh in spoznanjih. Deklici sta zdravi, jaz tudi – kaj vec si se lahko zelim? Lep in prijeten porod zelim vsem, se posebno pa gospe Mivsek.
Draga arsha,
v raziskavi Porodnišnice za današnji čas, kjer smo zbirali podatke o tem, kako so leta 2005 ženske doživljale skrb v nosečnosti in med porodom, smo dobili osupljive podatke. O pritisku na fundus, to, kar vi imenujete “metanje na trebuh”, je govorilo 60 % žensk.
O pritisku na fundus med drugo porodno dobo ni najti veliko strokovne literature. Povezujemo ga z načinom porodne pomoči, ki je ustaljen pri nas – porod na hrbtu, forsirana oz. direktivna druga porodna doba, omejen čas za drugo porodno dobo. Obstajajo resni pomisleki o rabi pritiska na fundus (lahko povzroči poškodbe pri porodnici in/ali pri otročku). Če se že uporablja, naj bi bilo to zelo redko.
Jaz osebno poznam ženske, ki so imele zaradi pritiska na fundus (ki se izvaja z roko, nadlaktjo in še kako drugače, kako naj rečem, brutalno, saj ne želite, da vam govorim o anekdotah o porodih v bivši Sovjetski zvezi s porodničarjem, ki je dobesedno splezal na porodno mizo in …) po trebuhu modrice.
Takole bom rekla: verjamem, da obstajajo izjemne situacije, kjer je pritisk na fundus morda utemeljen. V tem trenutku se ne spomnim natanko, a zagotovo obstaja evropska država, kjer je t.i. fundal pressure prepovedan.
Dobro, da je že večer, drugače bi iz tega nastala horor zgodba, kaj …
Če ženska ne more sama iztisniti otroka, ki je z glavo recimo že več kot uro na medeničnem dnu, ji lahko pomagamo na dva načina – pritisnemo na fundus ali pa izhodna operacija, torej vakuum ali forceps. Menda se vsi strinjamo, da za otroka pač ni dobro, da dolge ure tišči glavo med kosti materine medenice (znajo imet kar hude otekline, ki jih tudi bolijo!), tudi za mamo to ni prijetno. In če moram izbirat med tem, da me bo pač nekaj dni bolel trebuh zaradi pritiskanja in tem, da bi mojega otroka vlekli ven z vakuumom -no, kar se mene tiče, ni debate. Vakuum ni tako enostavna in nedolžna zadeva, da bi jo delali včasih tudi samo zato, ker se dami ne da pritisniti!
Drage obiskovalke na forumu,
Nekaj časa sem oklevala, ali naj odobrim zgornji komentar ali ne, ker sem zagovornica žensk, kar pomeni, da skušam delovati v dobro žensk, njihovih pravic… za to je treba delovati tudi v smislu višanja senzibilnosti pri komuniciranju. Odločitev za odobritev je utemeljena na še enem prepričanju: vsi se učimo in spreminjamo.
Ko bodo ženske res v središču rojevanja, si nobena babica in noben zdravnik ali zdravnica ne bo dovolila soditi, ali se porodnici nekaj »da« ali »ne da«. Spodbudili jo bodo, kot bo v njihovi moči, informirali jo bodo in ji zagotovili kar najboljše okoliščine za rojevanje. Ženske so in bodo različne, njihovo znanje, spretnosti, pripravljenost, pretekle izkušnje, volja in moč … vse to je pri posameznici enkratna kombinacija. udi uporabnice zdravstvenega sistema se učimo, raziskujemo, in spreminjamo svoje vedenje in svoje poglede. Ne vse in ne vedno.
Zdravstveno osebje se mora vzdržati moralnih sodb. Naloga zdravstvenega strokovnjaka je, da na podlagi svojega čimbolj sodobnega strokovnega znanja in odlične komunikacije naredi vse, kar je v njegovi moči, da se bo porod zaključil ne le z živim in zdravim otrokom in tako žensko; cilj je opolnomočena ženska. Rojevajo ženske, ki na porod niso najbolje pripravljene, pa tudi take, ki so več kot odlično skrbele zase v nosečnosti in so prave poznavalke svojega telesa in svoje psihe. Včasih vedo več o fiziološkem porajanju kot kakšen predstavnik zdravstvenega osebja in rodijo kljub ne najbolj optimalni porodni pomoči.
Znanstveno ugotovljeno je, da se pritisk na fundus v naših porodnišnicah prepogosto uporablja. Če potrebujete referenco, čisto čisto novo, si poglejte prispevek gospoda Marsdena Wagnerja v knjigi Rojstna mašinerija, ki je izšla pri založbi Annales, naslov prispevka Evolucija k žensko osrediščeni obporodni skrbi, še posebej str. 20.
Pri problematiki pritiska na fundus v drugi porodni dobi ne gre le za izbiro med vakuumskim porodom ali pritiskom na fundus. Oba imata lahko večje ali manjše nezaželene posledice za otročička, ki se rojeva, in za porodnico. Ponavljam, problem je veliko večji in je povezan z ustaljenim načinom porodne pomoči, ki prevladuje v slovenskih bolnišnicah. Podobno je s prerezom presredka. Ne gre za to, da bi enostavno rekli: ne bomo več v takšni meri uporabljali pritiska na fundus zaradi tveganj pri materi in otroku, ne bomo več tako pogosto uporabljali epiziotomije zaradi znanih posledic, ki jih lahko pušča pri ženski. Ne, spremeniti je treba porodno pomoč.
Zdravstveno osebje nujno potrebuje posodobitev znanja na področju t.i. normalnega, naravnega, fiziološkega poroda. Treba je študirati literaturo, hoditi na kvalitetna izobraževanja, delavnice, se učiti iz dobrih praks, ki jih ni malo. Zdravstveno osebje nujno potrebuje stalno izobraževanje in usposabljanje s področja etike skrbi, o komunikaciji in zagotavljanju človekovih pravic.
Za spremembe delujemo strokovnjaki, zainteresirane uporabnice in njihovi svojci, prijatelji in podporniki – in želim si, da bi bili vsi skupaj pozorni tudi na raven komunikacije.
Sem se nasmehnila ob prebranem naslovu: metanje na trebuh’, torej fundal pressure je bil del mojega najbolj travmatičnega izkustva celotnega poroda. Zavedam se, da sama nisem imela več moči in da sem pred tem zaradi umetnih popadkov za sekundo padla skupaj nevedoč kdo sem in v katerem vesolje se nahajam…vendar hkrati vse predobro vem, če bi bil celoten porod voden drugače, ja, lahko rečem pravilneje in v sodelovanju z mojim telesom, verjamem, da do potrebe po pritisku na vrhnji del maternice sploh ne bi prišlo. Verjamem, da bi z drugačnim pristopom ne izgubila ne moči, ne zavedanja. Na koncu mi je ostal ves trebuh v podplutah, porod dokončan z vakuumom ter trpek priokus sramu, nezmožnosti in občutka, da nekako nisem kvalificirana za porod lastnega otroka. In to je srž medikaliziranega poroda, kjer porodnica ni v središču in to je hkrati njen največji davek, ki žensko spremlja vse življenje.
Razumam ženske, ki so jim razložili, da ni bilo druge poti in je bil postopek nujen. Me pa zanima lai je res tako, imamo dovolj informacij, da bi to lahko same vedele? Kajti do takih situacij kot je pritisk na fundus največkrat pride zaradi vrste predhodnih napačnih odločitev osebja, ki ne sodeluje z porodnico ter njenim telesom.
Sheila Kitzinger je socialna antropologinja in njene raziskave so objavljene v knjigi, ki je izšla tudi pri nas pod naslovom : Me, matere. Je ena redkih antropolginj, ki preučuje proces rojstva v različnih kulturah in če koga zanima, zelo priporočam v branje.
Zanimiva je njena ugotovitev za porod v postindustrijski dobi, ko povleče črto med njim in pornografijo. Pravi, da naše rojstvo, kjer te prisilijo, da rodiš med tujci, na tujem teritoriju, kjer so ti odvzeti vsi osebni predmeti ter obleka, ko te pobrijejo spodaj in te s tem potisnejo nazaj v podrejeno infantilno dobo, te razosebijo in ponižajo, ko se praktično ne zmenijo za ničesar kot za tvojo nožnico in te tako popolnoma popredmetijo, so pogosto nad teboj nasilni, da tak porod je tipično pornografski. In ko prestrašena ležiš na tisti sterilni mizi z nogami v jermenu, popolnoma razgaljena pred vsemi tujci, ko se vate bolščijo vse tiste slepeče luči, ko se nasilno boleče mečejo nate, kot da te želijo izkoščičiti, ko razumevanja in podpore ni od nikoder…takrat zelo dobro razumeš kaj je s tem mislila.
lp
Točno to je tisto, kar se meni zdi ključen problem slovenskih porodnišnic in verjetno še kje drugje. Točno tega je mene strah. Ravno danes sem razlagala svojemu parterju, da se mi zdi da to kar delajo, da ravnajo s tabo kot z zapornico, pa ni razumel, kaj hočem povedati. Čeprav je ta opis boljši, bolj zajame bistvo. Sama vem, da tega ponižanja, da si razgaljen pred popolnimi tujci, si v položaju ki ni najboljši zate ne za otroka, nimaš podpore, nimaš pravice odločati o lastnem telesu in otroku, bolnica si prilasti rojstvo otroka-da mora partner plačati…. to meni predstavlja največjo nočno moro.
Želim si, da nobeni ne bi bilo treba tega doživeti.
Želim pomagati in prispevati, k temu da se to spremeni.
Pozdravljeni!
Sem v 30 tednu nosečnosti in to bo moj prvi porod. Sem v grozni dilemi za katero porodnišnico naj se odločim, ker si želim predvsem čim bolj naravni porod, v kolikor bo vse potekalo normalno do konca nosečnosti. Zaenkrat nisem imela nikakršnih težav, razen tega da imam velik apetit in sem se malo preveč zredila.
Še pred enim mesecem sem bila trdno odločena da bom šla roditi v Postojno in sicer sem si želela porod v vodi. Ker sem zelo proti temu, da morajo ženske v Ljubljani rojevati leže,(v najboljšem pimeru sede), biti med popadki priklenjene na posteljo, ker imajo samo en daljinski CTG, za pručko mi je babica ( v MŠ ) rekla, da jo zelo odsvetuje, ker potem ona ne vidi kaj se dogaja in še otroka naj bi morala jaz sama “loviti”, ko bo dokončno iztisnjen. Vem tudi, da vse preveč radi dajejo umetne popadke in režejo presredek, da pospešijo porod.
Prav tako me je opozorila, ko sem jo vprašala za mnenje glede poroda v vodi,do je bil to pred leti trend, nato se je zgodilo kaj nekaj vdihov vode pri rojenih otročkih in so bile komlikacije, tako da sedaj ne dovolijo več samega iztisa v vodi, ampak se gre na posteljo.
Zaenkrat še nisem obiskala Postojnske porodnišnice, da bi te trditve preverila.
Med tem časom sem bila tudi na rednem ginekološkem pregledu in sem to željo omenila tudi svojemu ginekologu. Doživela sem šok, ker je skočil z stola in mi rekel da to pa ne, da on svoji ženi že nebi dovolil roditi v vodi v Postojni, ker imajo čisto premalo izkušenj za reševanje komlikacij, če bi šlo karkoli narobe. Omenil je tudi, da tako ali tako vse porodnice in novorojenčke pripeljejo v Lj. kadar se stvari zakomplicirajo in da so v Lj. dobivali že napol mrtve mamice in dojenčke iz drugih porodnišnic.
Skratka prestrašili so me zelo konkretno, ker po drugi strani si res ne želim očitati ali tvegati zdravje svojega otročka, če bi šlo kaj narobe, vendar vem, kako si želim roditi , v primeru da bo vse v redu.
Poznam kar nekaj mamic iz Ljubljane, ki so šle načrtno roditi v Postojno, vendar se nobena ni odločila za porod v vodi, zato prosim še za vaše mnenje glede tega in če imate kakšno informacijo, kolikšne so izkušnje osebja v Postojni, z porodi v vodi.
Napisala sem čisto preveč, vem, vendar sem res v hudi dilemi, želim si, da bi mi ta dogodek(porod) ostal v lepem spominu.
Lep pozdrav in vnaprej hvala za odgovor, Greta
Ja, se spomnim, ko so nam v Šoli za starše opisali kako poteka sprejem v porodnišnici. Takrat mi je postalo dobesedno slabo. Postopek je podoben sprejemu v zapor ali taborišče. Slačenje, pregled, britje, dezinfekcija, odvzem stvari, njihova oblačila, pa še številko dobiš na koncu. Izpade kot hec, ampak je kar kruto.
Na srečo sem vse to izvedela, preden sem šla rodit, sicer bi me pobralo.
Enako velja za dejstvo, da ležiš na mizi z razkrečenimi nogami, s pogledom na odprta vrata na hodnik, mimo pa hodi armada zdravstvenega osebja. Na srečo se spet ukvarjaš z rojevanjem in je to verjetno edini trenutek v življenju, ko se ne utegneš ukvarjati z vprašanjem, komu je na vpogled tvoja vagina.
Se opravičujem, ker je to bolj tema o metanju babic na trebuh, ampak moje doživetje porodnišnice kot institucije je bilo precej podobno temu, kar opisuje omenjena socialna antropologinja.
http://med.over.net/forum5/read.php?1,5192515
Tema: Moj porod v vodi (Postojna, avgust 08)
Mislim, da se – vsaj v LJ – ne ‘mečejo na trebuh’ kar tako.
Pri prvem porodu (pred tremi leti), so mi sicer tako kar preveč konkretno pomagali; tako se mi vsaj zdi, glede na to, da sem imela po porodu še lep čas občutek, da mi bo maternica kar ‘ven zlezla’.
Drugič je šlo brez kakršnekoli pomoči, letos, pa mi je spet zmanjkalo moči in sem prosila, če mi lahko kakorkoli pomagajo, saj zelo raztegnjene trebušne mišice niso bile prav veliko v pomoč pri iztisu. So pa babice same rekle, da prav veliko mi na trebuh ne smejo pritiskati, tako da je pritiskala z občutkom in previdno.
Kar se pa tiče doživetja porodnišnice kot inštitucije: ko sem bila špe ‘mlada’, se mi je zdelo grozno, ko sem samo pomislila, da mi drugi gledajo med noge, ko sem šla rodit prvič, me je par stvari sicer rahlo pretreslo, v tretje mi je bilo pa že čisto vseeno, če mi pol hodnika a bulji med noge – važno da rodim in je vse to za mano. 🙂 Se spomnim, ko sem imela otročka na trebuhu in noge ‘v luftu’, da sem samo za hip pomislila, kako hecno moram zgledati takole na ‘razstavi’ in kako je še bolj hecno, da mi je pravzaprav čisto vseeno.
Če ne bi pred kratkim rodila, bi tele vaše zapise vzela zelo resno. Tako pa mi gre ob takšnem dramatiziranju kar na smeh. Bom ponazorila s primerom: v šoli za starše so nam 3 ure zapored govorili o prerezu presredka, da sva bila oba s partnerjem na koncu prepričana, kakšna groza je to. O prerezu presredka pred obiskom materinske šole še pomislila nisem, na koncu pa sem se tega bala bistveno bolj kot vsega drugega.
No, potem pa so ga prerezali tudi meni in niti nisem vedela kdaj. Samo po končanem posegu je babica rekla, da je morala malo prerezati. Nič nisem čutila in tudi po porodu ni bilo večjih težav.
Glede “metanja na trebuh” – se vam zdi primerno uporabljati tako zastrašujoče besede, ki jih berejo vse tiste, ki na svoj prvi porod še čakajo? Mene so v Postojni vljudno vprašali, če dovolim, da mi pritisnejo na trebuh. To ni nobeno metanje, to je zgolj pritisk babice z nadlahtjo na trebuh. Dovolila sem in niti približno se ne spomnim, da bi me to kakorkoli zmotilo/bolelo/skrbelo … Skratka, hočem povedati, da z uporabo takšnih besed ne delate ravno koristnih del.
Zanimivo, jaz pa zadnje zapise jemljem resno ravno zaradi tega, ker sem ne tako dolgo nazaj, rodila. Tudi meni so prerezali presredek in uporabili pritisk na trebuh. Tisto, kar me je izredno motilo pri porodu, je bilo skoraj 100 % vsiljevanje njihovega sistema rojevanja (kup nepotrebnih intervencij), ki ni bilo v ničemer prilagojeno mojim potrebam in željam oz. naravnemu ritmu mojega telesa. Seveda je bilo rojevanje zame zaradi tega težje in mučnejše, in prerez presredka in pritiskanje na trebuha sta pač še dva od posegov v situaciji, ko drugi odločajo o tvojem telesu. Močno dvomim, da bi v situaciji, ko bi imela možnost slediti lastnemu ritmu, potrebovala kateregakoli od teh dveh posegov. Ravno zaradi izkušenj, ki jih imam, se nikakor ne strinjam, da je sistem, kateremu sledijo v naših porodnišnicah, vedno v dobro porodnic. Dobro je, da se takšne debate kot so tu na forumu, sploh sprožajo in da imamo možnost izmenjati mnenja.
Drage bralke in pisalke,
od primera do primera je odvisno, kaj posamezen poseg pri ženski in otročku dejansko pomeni – epiziotomija je lahko minimalna ali obsežna, in pri nekaterih se lahko posledice dolgoročne, pri drugih se brez težav in hitro zaceli in ne pušča kakih hujših posledic.
Podobno je s pritiskom na vrh maternice v drugi porodni dobi – lahko gre za blag pritisk z dlanjo, v drugi skrajni različici pa gre res lahko za to, da se zdravstveni strokovnjak s svojo težo nasloni in pritisne z laketjo.
Če govorimo o posameznih primerih, potem vidimo različne možne scenarije. Zato že dolgo obstajajo raziskovalni pristopi, kjer na velikem številu primerov ugotavljajo, kakšne so morebitne prednosti, slabosti, stranski užinki, tveganja … rabe posameznih postopkov, zdravil, posegov.
Sprašujete me o možnih posledicah za otroka: med drugim medicinska strokovna literatura omenja zlome in možganske poškodbe – o tem je mogoče najti kar nekaj gradiva. Problem pa je, da ni (po pregedu študij, objavljeni jeseni v Cochrane Library) dovolj kvalitetnih študij, da bi lahko podali nedvomne zaključke.
Kaj torej storiti, če obstajajo utemeljeni dvomi o razširjeni rabi tovrstnega ukrepa in konkretni primeri posledic (glede katerih je bilo v svetu že nekaj tožb) pri otrocih in materah?
In kaj se lahko naučimo iz primera prereza presredka, za katerega so študije in priporočila zelo jasna?
Ob posameznem primeru epiziotomije ali pritiska na fundus in še katerega postopka seveda ne moremo kar tako na slepo reči, ali je bil utemeljen ali ne … lahko pa na podlagi slike o porodni pomoči v posamezni državi ugotavljamo, kjer so odstopanja od priporočenih metod, pristopov in ravnanja.
In v porodno pomoč sodi tako sodelovanje s posameznico, upoštevanje njenih pravic, potreb, želja kot tudi dobro poznavanje fiziologije poroda ter zapletov ter ustreznega in premišljenega ukrepanja
Lep sončen dan je, vsaj pri nas,
uživajte ga,
Res se pritisk na fundus ob koncu poroda preveč uporablja, vendar morate vedeti, da dostikrat samo zato, da nebi naredili epiziotomije. Saj dostikrat takrat zmanjka pomoči za potiskat, nadaljno čakanje pa bi škodilo otroku. Samo pritiskanje ni škodljivo samo za mamo ( ki tega pritiskanja ne čuti zelo močno, če sama pravilno pritisne), ampak tudi zelo zelo škodljivo za “pomočnika”, ki ta pritisk izvaja. Tako, da zaradi svoje komoditete tega NIHČE ne bi izvajal, ampak samo zato, da pomaga bodoči mamici. Marsikdaj se na ta način tudi izogne vakuumu!
Pozdravljeni,
postavili ste nekaj trditev, pa bi bilo super, če jih lahko pojasnite.
Trdite, da se sicer pritisk na fundus prevečkrat uporablja – poznate podatke za kako od slovenskih porodnišnic? Koliko se uporablja – pri vsaki peti porodnici? in koliko bi bilo po vašem smiselno?
Morda bi pojasnili, kaj mislite s trditvijo v drugem delu stavka, da je … ampak tudi zelo zelo škodljivo za »pomočnika«, ki ta pritisk izvaja. Mislite na držo in morebitne težave s hrbtenico?
Teza, da s pritiskom na vrh maternice preprečujete epizotomije, bi zahtevala več pojasnila – če zdravstveni strokovnjak pritisne na fundus, ni treba epiziotomije? (Ta pa naj bi bila potrebna, ker se mudi z otrokovim rojstvom – vas prav razumem?)
Trdite, da je mogoče s pritiskom na fundus preprečevati vakuum?
Lep pozdrav,
Verjetno bi težko točno določili koliko se v resnici izvaja pritisk na fundus, in zagotovo so razlike med porodnišnicami. Želite da vam razložim svoje trditve. Trditev je toliko kot je porodov, vsak porod je unikaten, neponovljiv.
Pritiskanje na fundus bi moral biti uporabljen samo kot izhod v sili, tako kot npr.vakuum ali carski rez. Vsekakor pa bi se s tem morala strinjati porodnica. To pa je pravzaprav tudi vzrok vsega pisanja na forumih – slaba komunikacija med zdravstvenimi delavci in bodočimi starši, premalo informacij.
Samo en primer – ko porodnica po dveh urah še vedno ne more dovolj pritisnit, oteklina na glavici otroka se veča, utrip pada, izhod je vakuum z epiz.; morda pa bo pomagal pritisk na fundus? je vredno poskusiti?