Ne vem niti, kje naj začnem. Dolgo nisem nič opazila, so pa začeli opažati drugi. Prvič me je zaskrbelo, ko me je poklicala sestrična in rekla, da je sestro srečala v mestu in se kar zgrozila. Zdaj vidim, da ima punca problem. Ne vem, najprej sem si mislila, ni nič bolj suha kot bratova punca, potem pa ugotovila, da je problem že to, da je v enem letu shujšala za 8kg. Velika je nekje 168 cm, koliko pa tehta pa ne vem, ker ne pove. premalo. indeks telesne mase ima med 16,5 in 17. To je že podhranjenost. Pa dobro, načeloma se človek lahko hitro zredi, ampak zaskrbljujoče je, kako se ona odziva na vse skupaj. Recimo, da včasih sploh ne more pojest celega kosila, ker ji je slabo. Očitno že telo zavrača hrano. Pa večkrat se ji vgrti in to – jasno, ko je pa slabokrvna.

Ne vem, skrbi me. Pojma nimam, kako se zadeve lotit. Vesela sem, ker stvari ne zanika, ne odklanja. te dni ima pogovor pri psihologu, torej zdravljenja ne odklanja. Se mi zdi, da je to velik korak naprej.

Problem pa je, ker se mi zdi, da gre vse v napačno smer. Vsi ji samo težijo kolk je suha, da mora jest,… Sem besna zarad tega, ker VEM, da bodo s tem dosegli RAVNO NASPROTNO!!!!!!!! Kako naj to ljudfem dopovem?! Problem je tudi mami, ki je res nemogoča. Jo napada, zbuje občutke krivde,… Mislim, to ni normalno… Pa še – zdi se mi, da vsak dela nekaj po svoje. Moje mnenje je, da bi se morali skupaj pogovoriti in zment za strategijo in določit enega, ki bi komuniciral z njo okrog tega. Ki bi bil njen ne vem kaj, mogoče zaveznik.

O tej bolezni ne vem dosti – ni mi jasno, kako lahko zboliš. Je to res kemična reakcija v možganih? Zakaj pride do nje? Po eni strani sem kar jezna.

Kako naj se obnašam do sestre? Kako ji pomagat? Stara je 20 let.

Hvala!!!!!

Pozdravljena Mejči,

veliko vsega se ti je zgrnilo nad glavo. Po eni strani bi rada pomagala sestri, po drugi bi rada ostalim dopovedala, da naj jo pustijo pri miru in ji ne težijo okoli hrane.

Najprej bi ti rada povedala, da si pogumno dekle. Prav je, da želiš dati sestri podporo. Naj pa ti povem, da ni pri tem nič odvisno od tebe. In ravno to je najtežje sprejeti.

Sprašuješ kaj je anoreksija. To je ena izmed oblik motenj hranjenja, pri kateri človek zavrača hrano iz različnih razlogov. Ne zato, ker ne bi bil lačen-čeprav se sčasoma občutek fizične lakote in sitosti porušita in oseba dejansko ne zaznava kdaj telo potrebuje hrano – pri motnjah hranjenja gre za način preživetja. Oseba preko hrane izraža kaj se z njo dogaja. Npr. anoreksična oseba ne bo povedala, da je jezna ampak bo stradala, da bi ta občutek omilila. Ne bo se zmogla posatviti zase, ker se ne zna, ali ne more, ne zna reči ne, in gre v stradanje, da bi zmanjšala napetosti, strahove, ki se v njej pojavljajo. Najbolje da prebereš kakšno knjigo na to temo – v knjižnici si poišči knjigo Ko hrana ni več hrana, ali pa Motnje hranjenja od Strnad Dragice, da ti bo ta tema malo bolj znana.

Zapomni pa si nekaj. To ni modna muha. Za to se ni odločila čez noč in kar naenkrat rekla jst bom pa anoreksična. začne se lahko s povsem običajno dieto, ki pa preide v motnje hranjenja ko se oseba ne ustavi in hujša dalje tudi potem, ko doseže željeno kilažo. Vidijo se kot debele, ali pa se bojijo zrediti. Ni enostavnega načina kako bi lahko opisal MH.
Praviš, da se človek lahko hitro zredi. Ja se ko lahko je. Pri Mh pa gre za to, da je osebe prav strah hrane. Sama misel na to pojesti nekaj več kot si dovolijo same je zanje ogrožujoča. Zato je potrebna strokovna pomoč. Dobro, da se je odločila, da gre na pogovor k psihologu. To je začetek in prav imaš res je velik korak. vedi pa, da mora sama želeti prekiniti s tem, nihče ne more tega storiti namesto nje. Tudi ti ne. Lahko ji še tako dopoveduješ pa ne boš nič dosegla s tem, če se ona ne odloči, da bo nekaj ukrenila.
Dobro bi bilo, ko bi šla tudi k osebnemu zdravniku, da pregleda kakšno je njeno zdravstveno stanje (ali je že bila, ko si napisala, da je slabokrvna)Praviš, da ji rata slabo, če poje več. Njeno telo se je navadilo na majhne obroke-anoreksična oseba lahko na dan poje tudi samo dva jabolka in ne več, hrano si zmnjšajo na minimum. zato ji pri uvajanju rednih obrokov pomemembno, da je po malo pa vsaj na dve uri-ker želodec ne prenese več. vrti se ji pa zaradi premalo energije. Sama veš kako slabotno se lahko ti počutiš, če kdaj ne najdeš časa, da bi jedla, ko poješ pa si ok.

Prav imaš, ko praviš, da teženje tu ničesar ne reši. Na internetni strani Ženske svetovalnice (www.drustvo-zenska-svetovalnica.si) boš našla informacije kako ravnati kot svojec, bližnji z osebo, ki ima motnje hranjenja. Najpomemnbneje je da ji stojiš ob strani, se z njo pogovarjaš tudi o drugih stvareh ne samo o hrani. zapomni si, da je ona v prvi vrsti tvoja sestra in da je včasih počela veliko stvari, imela razne aktivnosti, ki so jo veselile. ne dajati poudarka samo na MH.
Sestro imej rada kot jo imaš že zdaj. obnašaj se tako kot si se ko nisi vedela. Povej ji, da če bo želela govoriti o čemer koli si ji na razpolago, da ti ni vseeno zanjo. Vedeti moraš, da ni nujno, da bo tvoja povabila sprejela in se ti zaupala – včasih lažje govorimo s tujcem o stvareh, ki nas bolijo. vzpodbujaj jo, da si poišče pomoč, naj to naredi zase.
Kar se tiče tvoje mami je verjetno tudi ona prestrašena. s svojim ravnanjem seveda ne pomaga tvoji sestri, vendar dela trenutno najbolje kar zna. Lahko ji pokažeš spletno stran naše svetovalnice, informacije namenjene svojcem in drugo kar je gor. V knjižnici je kar nekaj knjig na to temo, ki so kar dobre (Ne kaj ješ kaj te žene da ješ, Prehrana, Namišljena debelost – bi pa mogoče kasneje ko bo sestra pripravljena delati na sebi prišle prav tudi njej). Pobrskaj po gradivu v knjižnici, vprašaj še knjižničarko in ti bo gotovo našla še kaj med policami kar ti bo pomagalo razumeti kaj se dogaja pri motnjah hranjenja.

Lahko pa prideš tudi k nam na pogovor-obe z mami ker se osebno še najlažje odgovori na vprašanja, ki jih je ponavadi kar nekaj. lahko pokličete na 01/25 11 602 če boš kaj potrebovala ali želela priti na pogovor.

Srečno,

Tatjana

Tatjana, prav lepa hvala! Res je to nova stvar za nas. Zdaj smo vsi šokirani, počasi bomo to sprejeli, potem pa, upam, ravnali prav. Vem, da ji ne smemo cele dneve govort o hrani, tudi povedala sem ji, da sem ji na razpolago dan in noč, če bo karkoli rabila – pogovor, sprehod, karkoli. Sem bila pa krivična in nesramna do mami in ji bom poskusila predlagat, da res enkrat (čim prej) pridemo do vas. Pa nam še kaj razložite. Vem tudi, da se mora ona sama odločit, da stvari spremeni. Vem, da naša prigovarjanja ne bodo dosti spremenila. Upam, da ni šla k psihologu samo zato, da bi nam ustregla, ampak zato, da res ozdravi. Vseeno pa mislim (predvsem glede na to, da se ni upirala poiskati pomoči), da je še v začetni fazi in zdravljnje ne bo tako težko in dolgotrajno. Ali pa se motim? No, številko sem si zapisala, pa vas pokličem, ko se zmenimo kako in kaj.

Hvala!

Pozdravljena,

najbolje, da res pokličeš in se dogovorimo za srečanje, ko boste želeli. vprašanj bo še veliko in najlažje se je osebno pogovoriti in povedati kaj in kako.
Ne pozabite pa pri tem tudi nase – ostali družinski člani. Skrb za drugo osebo lahko izčrpa, potrebno je poiskati ravnotežje med sprostitvijo, počitkom in drugimi stvarmi.

Lep pozdarv,

tatjana