Morda je tale tema malce čudna, vendar me vseeno zanima vaše mnenje. Seveda se vsi med sabo zelo razlikujemo, tudi po načinu, kako objemamo svojo ljubljeno osebo. Imela sem fanta, s katerim je objemanje, npr. po spolnem odnosu ali pa kar tako, potekalo na tak način, da je dal roko čezme, potem pa je s prsti na meni “igral klavir” ali prav tako s prsti udarjal po nekem ritmu ali kaj podobnega. Tudi če bi se srečala po daljšem času, je bilo to objemanje zelo specifično, predvsem v obliki zibanja sem ter tja itd.

Ko sem zdaj spoznala drugega moškega, ki je od tega fanta tudi nekoliko starejši, mi je bilo zanimivo, da se moški lahko objemajo tudi na precej bolj topel način, z božanjem …

Zanima me, od česa je odvisno, kako se nekdo objema, kako izkazuje svoja čustva. Ali lahko to povežemo z značajem osebe same ali gre tukaj za nekaj, kar je pač del nas in na kar ne moremo vplivati (tako kot je recimo barva glasu, smeha …).

Hvala vam za vaš odgovor!

Pozdravljeni!

Objem, tako globoko vtkav v naše bistvo. Njegovi zametki sežejo zelo daleč v otroštvo. Tja, kjer je mama prvič objela svojega otroka. In ta objem, ki ga je mama bila sposobna dati otroku že od prvih dni življenja, govori o toplini, nežnosti in sočutju, ki ga ta otrok, ko odraste odnese v svet.

Človek, ki zna objeti, ker daje in ne jemlje samo zase, je topel in dostopen, v zakonu uspešno rešuje konflikte, je nasploh bolj zadovoljen s seboj in je veliko bolj pozitivno naravnan v življenju. Otrok, ki ni bil objet, ki je živel v strahu pred očetovimi izbruhi in vonjem po alkoholu, otrok, ki je bil fizično ali spolno zlorabljen, bo v življenje prinesel veliko strahu, tesnobe, bolečine, kar bo odigralo svojo vlogo v odnosih z njegovimi otroci in partnerjem. Takšen posameznik bo iskal ljubezen, toplino in objem, iskal bo stavek, da ga ima nekdo rad, dobil pa bo odgovor poln strahu, zlorab in bolečine. Hkrati se bo pa tega objema, ki je ljubeč, zelo bal, saj je tam ranljivost, odprtost in nežnost, ki je nikoli ni bil deležen, je ne pozna in se je boji.

Dati drugačen objem od tistega, ki ga je dala mama ali si dovoliti biti drugače objet, predstavlja odhod od doma, od tistih modelov, ki so nas notranje najgloblje zaznamovali, kjer je tudi najgloblji in najbolj zavezujoč stik s starši.

Objem nas zelo globoko zaznamuje in pove, kdo smo in od kje prihajamo. Dati objem, ki je drugačen od domačega, torej pomeni preseči model svojih staršev in narediti nekaj drugačnega, nekaj svojega in edinstvenega. To je pa hkrati tudi pot v drugačno življenje.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center,Ptuj
041/867-856
[email protected]

Tudi tisti, ki varajo se znajo zelo toplo in nežno objemat.
Pravite, da se tako objemajo tisti, ki so to dobili v otroštvu !?
Zakaj torej varajo ? Zakaj se doma ne objemajo ? Zakaj se potem, ko se z ljubico naobjemajo, vračajo nazaj ?

Pozdrav!

Zakonski odnos je prostor intime, sočutja, razumevanja in ranljivosti. Takšen odnos pa zmoreš samo, če tvoja samo podoba ni preveč ranjena in če je model odnosov, ki jih prineseš od doma zdrav, varen in funkcionalen.

Objeti ljubico pomeni nekaj popolnoma drugega, kot objeti ženo. Če bi ta ljubica postala žena, povejte mi, kakšen bi bil ta objem?

To je objem iz zlorabe, objem, ki jemlje brez sočutja. V takšnem odnosu ni prave intime, je pa lahko strast, skrivnost, ki lahko deluje zelo privlačno, zaljubljenost (kar še ni osnova za zdrav partnerski odnos).

Kako to, da moški zmore objeti ljubico (ali obratno, ženska ljubimca), doma pa so odnosi hladni, nesproščeni in togi? In če ta ljubica zanosi, kaj je najpogostejša reakcija moškega? “Oprosti, jaz sem poročen, lahko ti plačujem preživnino (iz lastne krivde), kaj več pa ne zmorem imam svoje otroke.” In sta zaključila za vedno.

Koliko je takšnih primerov? Sprva obljubi vse, da ženski objem, ki ji ga ni dal še nihče, da ji potrditev, zadovolji jo v spolnosti, nosi ji rože, kliče jo in ji pošilja ljubezenska SMS sporočila. Ženski se obrne svet, še posebaj če je to ženska, ki je zelo hrepenela po očetovi ljubezni, ali ni izpolnjena v svojem zakonu.

Po statističnih podatkih večina moških odide nazaj k ženi. Torej je to objem iz zlorabe. Ker on ni tam zaradi ljubice, ker jo ima tako rad, je tam zaradi svojega lastnega besa na ženo in svoje potrditve.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka

S tem se pa res ne morem strinjati.

Sama sem imela izkušnjo, v kateri sem doživela tople objeme človeka, ki je bil poročen. In nič me ni zlorabljal – skupaj sva se odločila, da stvari ne bodo šle naprej, ker pripada družini. Je pa bil zelo čustvena duša, ki je znal dajati, a se je žal poročil z žensko, ki jo je zanimalo vse drugo, samo družina ne. Zelo je trpel ob tem, a se je na koncu zaradi otroka odločil, da vendar 100% stopi nazaj v družino in verjamem, da sedaj njo objema enako, ali pa morda malo manj pomirjen, ker mu tega ne vrača.

Se mi zdi, kot da kar sodite…

Veliko žensk tudi išče v ljubimcih prej nežnost in toplino, kot strast, ki jo opisujete.

Kaj bi rekli na to, da vam moški, ki ste mu skuhali večerjo in jo prižgali in je komaj za pojest, reče: meni je bilo tako dobro, pa čeprav si prižgala. To mi daje tako topel občutek, vidiš to je tisto, kar midva z ženo nisva zmogla ustvariti. Ona raje gre s kolegicami… sva preprosto različna in nikoli je družinska toplina ni zanimala.

In verjemite, da mi ni lagal, ker je govoril iz dna srca – in morda se je prav zaradi te lastne globine vrnil nazaj tja, kjer je ne glede na vse v srcu pripadal – in nič se nisem počutila zavrženo – ne – prej sem dobila izredno lep občutek o sebi, ker se je nekdo ob meni odločil za pravo stvar, se z mano do konca stvari pogovoril in sva se razšla z mirom in spoštovanjem v srcu. Se pa pač zgodi – dve sorodni duši, vsaka na svoji poti – mnogo lepega sva si predala, a pravi čas stopila zopet vsak na svojo pot… nič tega, kar pišete vi, ni bilo.

Zdrava samopodoba – a to pomeni, da ima nekdo, ki vztraja v nemogočem odnosu boljšo samopodobo, kot tisti, ki ga je pač v spletu okoliščin pritegnilo k novi duši (in še enkrat poudarjma – lahko da je šlo za zelo lepa, nežna, iskrena in topla čutenja, pa ne za strast).

Pri nama v bistvu strasti sploh ni bilo – morda zato, ker sem sama človek, ki rabi bolj urejen odnos in ga tako daleč sploh nisem mogla začutiti – je pa bilo toliko topline, da sem, od kar sem tega človeka spoznala zaživela veliko bolj ponotranjeno in mirno – od takrat me spremlja topel občutek, ki pa ne prihaja več od njega, ampak je postal moj način gledanja in odzivanja na življenje.

No pa še to: da moški/ženska toplo objema ljubimca, doma pa so odnosi hladni: tukaj smo nekako izpustili to možnost, da verjetno ta isti človek toplo pristopa tudi doma, a prejema na drugi strani hlad…

Ne zagovarjam varanja – da se razumemo, sploh ne – želim pa povedati, da smo vsi ljudje – bitja odnosov, ki hrepenimo po toplini in nekateri, ko so že čisto presušeni, najdejo to morda na malce izkrivljen način in bi bilo zelo nefer do njih, da bi se mogli najti v vašem opisu, ker vanj ne sodijo.

Pozdrav!

Ga.Tera!

Včasih je resnično težko odgovoriti ženski, ki je našla ljubezen in srečo s poročenim moškim. Tudi sama sem poročena in imam dva otroka, zato se razumljivo najina stališča razhajajo, kar pa ni nič napačnega. Ljudje pač različno gledamo in doživljamo življenje. Midve bi verjetno težko našle stik v najinih pogledih, saj so tudi najine življenske izkušnje najverjetneje različne.

Ne vzemite tega kot kritiko vam. Opisovala sem le najpogostejše zgodbe, ki jih v prevarah piše življenje. In velikokrat so zelo težke in boleče. Nikakor ne gre obsojati ljubice, kot jih veliko razume, le sprašujem se, kakšen je moški, ki bi moral družini dati stabilnost in trdnost, teka pa od ženske do ženske in išče svojo srečo in svoj objem, na koncu pa se največkrat vrne k ženi, ker tja pripada. In kaj če bi z vso to ljubeznijo in toplino pripadal vam? V tem je zloraba, nekdo te objame, obljubi nebesa, potem pa gre, ker ni pripravljen tvegati ločitve in vsega tistega, kar sodi zraven.

Naj se razumeva, ne gre za obsojanje ljubic. Velikokrat je to ženska, ki hrepeni po objemu, toplini, nežnosti, vse to pa ji je gospod pripravljen nuditi in ji tudi da, do točke, ko ne more več, ker pripada drugje. To je zloraba.

Želim vam, da bi našli svojo srečo z nekom, ki vas bo resnično ljubil, ki ne bo pripadal drugi, temveč samo vam in vajinim otrokom. To je ljubezen, ko se odločiš, da pripadaš in ostaneš, ne glede na stiske in tesnobe, ki jih prinese življenje. Žal pa je danes vse prej kot to. Zakon je postavljen na preizkušnjo, s tem pa tudi družina. Najlažje je oditi k ljubici, si tam celiti rane, kakšen revež si ob svoji ženi, ko pa ta gospa želi kaj več od obljubljenih besed, pa pripadaš ženi.

Morda pa je vaša izkušnja drugačna in jo drugače doživljate.

Vse dobro vam želim v prihodnje.

Sabina Stanovnik

Pri nas doma pa se nismo veliko objemali, čeprav smo imeli navado, da smo se vsak večer poljubili za lahko noč.. in kar nekaj krat sem se pocrkljala pri mami ali pri babici in sicer tako, da sem ležala na kavču v dnevni sobi in naslonila glavo na mamina ramena ali na ramena babice. To še zmeraj včasih naredim, ko se utrujena zleknem na kavč, pa čeprav imam že 29 let. A se vam zdi to normalno?

Pri svojem bivšem fantu nisem bila deležna objemov. Držala sva se za rokice, to ja, ampak poljubov in objemov je bilo bolj malo. Je pa fant bil alkoholik (to je bil tudi razlog, da sem mu dala ultimat in ga kasneje zapustila) in če je bil pijan, je bil nežen, me je objel, poljubljal, drugače pa skoraj nič.

Moj sedanji fant, s katerim sem pet let, me pa velikokrat objame, poljubi, pa ne preveč v javnosti, ker se ne želiva izpostavljati in se ne vedeva več kot zaljubljenca izpred petih let, a ko sva sama, si pokaževa strast. Pa pri fantu doma se nikoli niso objemali, poljubljali… a me on vedno tako lepo objame, stisne, da se kar ne more ločiti iz tega objema. V njegovem objemu se počutim tako sprejeto, varno, zaželeno…

Pozdravljeni,

odpiram staro temo.
Zanima me, ali človek lahko spremeni svoj način objemanja in izkazovanja nežnosti, če ta način nosi sabo iz svojega otroštva; torej mu ljubeči dotiki in objemi niso znani in se jih boji oziroma se ob tem čuti ogroženega?
Vem, da mi verjetno ne morete konkretno odgovoriti, ampak iz vaših izkušenj z delom z zakonskimi pari me zanima ali bi bila po vašem mnenju nekompatibilnost v izkazovanju nežnosti in objemov zadosten razlog za prekinitev zveze/zakona, če sem samo zaradi tega nesrečna v odnosu? Ali pa se da to kako popraviti/spremeniti?

Razumem moža, da ima pač težave s tem verjetno zaradi določenih ran iz otroštva, razumem, da se počuti ogroženega, ampak to razumevanje ne more preseči mojih potreb. In glede na to, da človek take stvari pri sebi zelo težko spremeni (to je ravno tako, kot da bi se jaz mogla odvadit objemanja), predvidevam, da takih sprememb, ki bi jih jaz želela, on nikoli ne bo zmožen. Je pa to dejansko edina stvar, ki me res res moti v najinem odnosu. Hkrati pa človek drugega človeka ne more in ne sme spreminjati. Kje je potem rešitev – da se jaz navadim življenja brez objemov oziroma z njegovim načinom izkazovanja nežnosti?

Lepo pozdravljeni,

odprli ste temo, staro sedem let, vendar vam bom tokrat odgovorila nekoliko drugače. V odnosu se srečata dva, eden neskončno hrepeni po objemu, drug ima pri objemanju močno blokado in ne zmore dajati objema. Pravijo, daj drugemu, kar najbolj potrebuješ. To do neke točke drži, vendar če boste vi začeli objemati svojega moža, boste imeli občutek praznine, kot da mu to ne pomeni nič na svetu, morda mu je celo odveč. In kot se sprašujete, ali ga sprejeti takšnega kot je in tako živeti naprej, torej živeti s tiho bolečino v sebi, z občutkom, da mu ni dovolj mar za vas, da vas ne “vidi”, ne čuti, notranje ne doživi, ali oditi? Lahko potrpite do konca življenja?

“Kje je potem rešitev – da se jaz navadim življenja brez objemov oziroma z njegovim načinom izkazovanja nežnosti?”
Vajin odnos govori o vama, vaša potreba po objemu govori o odtujenosti, ki ste jo začeli čutiti med vama. Blokada v dajanju in prejemanju objemov je del vajinega odnosa, del vprašanj, zakaj me ne čutiš, zakaj me nimaš rad, ti je še mar, me sploh “vidiš” ob sebi, ko te iščem, si te želim? Občutja, ki se tiho in vztrajno počasi prebujajo niso nedolžna in počasi se začenjati spraševati, ali je smiselno oditi od njega, bom sploh kdaj ob njem izpolnjena, me bo sploh kdaj zadovoljil na moj način, na način, ki mi pomeni vse na svetu, me moj moški sploh še čuti. Potiho začenjate verjeti, da iz njega ne bo kaj veliko, vedno bolj ga doživljate kot hladnega, da živi v svojem svetu, čutite praznino in ne veste, kaj bi z njo. Sedaj že veste, da imate ob sebi moškega, ki se čustveno ni zmožen odpreti na ranljiv odnos in začutiti ali sebe, ali vas.

Vidva sta vajin odnos, vse kar se dogaja in kar čutita v odnosu, odraža vaju in vajin svet. Vaša stiska in potreba po objemu govori o potrebi po drugačnem dotiku, po nežnsti, po občutku, da vas ima rad. Vse na svetu bi dali, da bi ga lahko tukaj prebudili. Obstaja pa še ena pot, da prebudite sebe. Potrebujete objem, ker čutite praznino, ki je nihče ne more zapolniti. Tudi vaš mož čuti v sebi praznino, ki jo izraža na način, da ničesar in nikogar ne potrebuje. Vajina čutenja globoko v vama so popolnoma enaka, le izražata in kažeta jih vsak na svoj način. Eden hrepeni, drugi beži. Začaran krog, brez pravega odgovora.

Ko se boste v sebi umirili in se pomirili s stiskami in zavračanji, ki jih nosite globoko v sebi, ne boste več potrebovali objema od moža. Človek, ki je v sebi poln in čustveno izpolnjen, ne išče objema, ker ga ne potrebuje na tak način. Tak človek je zadovoljen sam s seboj in pomirjen v sebi. Takrat se zgodi čudež, ker ne potrebuješ objema, objameš drugega na drugačen način, ne več iz pomanjkanja in notranje lakote, temveč iz ljubezni. Zgodi pa se še nekaj, zelo zanimivega, sedaj imaš objemov več kot dovolj, ker v tebi ni več praznine. Vajin odnos je še vedno prežet s praznino in iskanjem sebe. Ta odnos je predvsem priložnost za vas, da najdete sebe v odnosu ob njem. Kot pišete: Razumem moža, da ima pač težave s tem verjetno zaradi določenih ran iz otroštva, razumem, da se počuti ogroženega, ampak to razumevanje ne more preseči mojih potreb. In glede na to, da človek take stvari pri sebi zelo težko spremeni (to je ravno tako, kot da bi se jaz mogla odvadit objemanja), predvidevam, da takih sprememb, ki bi jih jaz želela, on nikoli ne bo zmožen”.

Resnično razumete moža, vendar si ga še resnično niste dovolili začutiti. Ko boste iskreno začutili, kako globoko vaju je strah drug drugega, boste jokali. In te solze zdravijo, ker so odraz globoke resnice o vama.

Vse dobro vama želim in srečno.

Zelo dobro opisano. Res je tako.
In kako naj zapolnim praznino v sebi? Sanja se mi ne, kako.
Kako naj začutim moža? Ne razumem, kaj naj bi to dejansko pomenilo nekoga začutiti.

Sprašujem se, zakaj te neke rane iz otroštva. Zakaj si najdemo takega partnerja, da bi z njim zdravili rane iz otroštva. Predvidevam, da jih velika večina ljudi nikoli ne pozdravi. Ker jih ne znamo, ker je pretežko. Zakaj si ne moremo najti partnerja, ki bi nam v vsem ustrezal in obratno. In bi pač bili srečni skupaj. Brez nekih hudih naporov, kompromisov, občutkov neljubljenosti … Kaj bi se zgodilo, če bi si našla drugega partnerja, ki bi se želel objemati in pogosto izkazovati nežnosti? Bi se tudi v takem odnosu počutila neljubljeno? Bi se te rane in praznina pokazala v vsakem odnosu, ampak morda na drug način?

Hvala za odgovore.

Objem,
beri knjige Sanje Rozman, zlasti Umirjenost in Peklensko gugalnico. Odgovarjata ravno na tovrstna vprašanja (ki jih zastavljaš) in težave.

Na kratko – take partnerje, s katerimi potem preigravamo otroške travme, si (podzavestno in v procesu, ki mu na začetku pravimo “kemija”, “ljubezen na prvi pogled”, “sorodni duši” ipd.) izbiramo zato, da bi z njimi te travme preigrali z drugačnim, “srečnim” koncem! Kar je seveda nemogoče z več vidikov in vodi sčasoma v le še hujšo osamljenost, praznino, bolečino, strah …

Zakaj si ne moremo najti partnerja, ki bi nam v vsem ustrezal in obratno. In bi pač bili srečni skupaj. Brez nekih hudih naporov, kompromisov, občutkov neljubljenosti …

Zato ker kaj takega ne obstaja (razen v filmih in knjigah in naši fantaziji). Vsak odnos je “garanje” in človek je “pravi” za nas nič prej kot takrat, ko se mi – na čustveni, a tudi na razumski ravni – za to odločimo, kar prinaša tudi našo odgovornost, npr. to, da sprejemamo tudi njegove napake in pomanjkljivosti (v normalnih okvirih, seveda! ne pa da sprejemamo, da pač pije, da nas pač tepe, da nas pač vara, sicer je pa “tako fajn človek, dober po srcu” in podobna slepila). Napori, kompromisi, vlaganje čustvene, duhovne, telesne in razumske energije v odnos – to je pač nujno! Brez tega odnosa NI. Vsaj ne dobrega, kakovostnega.

Kaj bi se zgodilo, če bi si našla drugega partnerja, ki bi se želel objemati in pogosto izkazovati nežnosti?

Obstaja precejšnja možnost, da takega človeka sploh ne bi izbrala za partnerja. Zdel bi se ti dolgočasen oz. bi rekla, da med vama “ni kemije”. Ko boš razumela, kaj pomeni nevarna/travmatska navezanost (betrayal bond), boš vedela, zakaj je tako.

Bi se te rane in praznina pokazala v vsakem odnosu, ampak morda na drug način?

Seveda. Noben novi odnos ne more rešiti, zaceliti starih ran, travm. Pač pa žal ravno obratno: stare rane (nezaceljene, potlačene, zanikane …) in travme (ki se jih mogoče sploh ne spominjamo na zavedni ravni) nam bodo sfižile marsikateri novi odnos (tudi prijateljski, starševski …).

Rešitev? Predlagam ti terapijo. Meni brez nje ne bi uspelo, pa čeprav sem že prej prebrala veliko literature na to temo, veliko takih odgovorov, kot jih tu pišejo terapevti. Dokler tega zares ne razumeš in ne začutiš, je vse zaman.

Naj za konec dodam še ščepec svoje izkušnje. Tudi moj mož je imel težave z izkazovanjem ljubezni oz. je bilo vse zelo površno in površinsko, objemi so bili taki, da sem čutila, da komaj čaka, da se razklenejo … Skoraj nikoli me ni zares stisnil k sebi, kaj šele držal v pravem (“obojeročnem”) objemu … V procesu terapije se je izkazalo, da me skoraj nikoli (mogoče pa sploh nikoli!) ni zares “videl”, čutil, poznal, razumel. Pa ne le to – tudi sebe ni čutil, ni se zares poznal, še manj pa se je razumel! Popolna odtujenost kot posledica travm iz otroštva. Strah pred bližino in hkrati strah pred zapuščanjem. Vedno z eno nogo že ven iz odnosa, tako da če se “kaj zgodi”, ne bo preveč bolelo! Ob tem pa nenehno zadajanje bolečine svojim bližnjim (s tem ravnanjem namreč).

Šele skozi terapijo, ki še vedno traja, so zakaji začeli dobivati zatoje, so čudne stvari začele dobivati imena, je zmedenost začela dobivati smisel … In tudi objemi so postali vredni svojega imena! Ko se objameva, se zato, da drug drugemu dava “sebe”, ne zato, ker bi eden tako hlepel po objemu (to sem bila prej kajpada jaz).

Preprosto – objem (pravi) je BLIŽINA. (Poglej sosednjo temo http://med.over.net/forum5/read.php?140,10521158.)

Srečno!

Hvala za napisano izkušnjo. Res pogrešam, da nikjer na forumih ne zasledim podobnih izkušenj. Dobro je vedeti, da se še kdo ubada s podobnimi problemi. In predvsem, da so rešljivi.

Bi lahko zaupala, koliko časa že hodita na terapijo oz.po kolikšnem času, so se začele kazati spremembe? In ali je v tem procesu moral predvsem on razčistit svoje rane ali oba? Lahko tudi na ZS.
Midva sicer hodiva na terapijo, vendar nimam občutka, da je kaj drugače. Vem, da človek rabi veliko časa, da določene stvari ozavesti, predela in spremeni. Je bilo nekaj dobrih stvari, odkritij. Vendar se mi zdi, da kljub vsemu odnos vedno bolj zapletava…

Ja, razumem da popolnega partnerja ne najdeš, ampak kljub vsemu mislim, da se najdejo pari, ki jim ni treba garat, da se razumejo. Morajo delati na odnosu, seveda, ampak ne garat. Obstajajo ljudje, ki so se s prvim partnerjem razšli in so z drugim bolj zadovoljni. Pa to ne mislim v času ko še iščejo pravega partnerja s katerim bi preživeli življenje. Ampak ko se s prvim partnerjem ustalijo. Pa ne gre. In se razidejo. Predvidevam, da torej je možnost, da si najdeš bolj kompatibilnega partnerja in da ti ne povzroča toliko ran.
A ni to neumno, da te najbližja, najbolj ljubljena oseba, najbolj globoko rani in da moramo ljudje, brez ustreznega znanja, nekako zacelit te rane. In da dejansko to ne gre brez strokovne pomoči…

In vprašanje za terapevtko…. tudi če bi jaz v sebi zapolnila praznino in objemov ne bi rabila, ok, bi bila jaz kao pomirjena, me ne bi motilo, da me mož ne bi objemal, ampak ali bi me on zaradi tega kaj bolj in bolj ljubeče objemal? Verjetno ne. In zato v tem ne vidim rešitve, oziroma je rešitev enostranska. Konec koncev, zakaj pa se objemamo, če tega kao ne rabimo oz. če bi bili v sebi pomirjeni ne bi rabili? Jaz sem recimo prepričana, da so moji objemi večinoma objemi iz ljubezni. On pa res pravi, da ima velikokrat občutek, da so ti objemi sebični.