Že od nekdaj imam težave ljudem reči “ne”. Celo takšna sem, da rečem “ja”, in v isti sekundi vem, da ne bom tega naredila, samo da se tej osebi ne zamerim. In včasih sem prav jezna sama nase, ker nimam “jajc”, da povem direktno, ker to potem seveda pride za mano in se mi maščuje. Pa ne gre samo za to, da nekdo od mene nekaj hoče, gre tudi za to, da imam nekaj ljudi v mojem življenju, ki mi gredo na živce, in jih sploh ne bo pogrešala, jaz pa še kar neki vzdržujem stike, ker se nočem nikomur zameriti.

Imam eno “prijateljico”, ki je začela z a*m*w*a*y businessom in mi skoz teži s tem. Že na prvo predstavitev me je povabila pod pretvezo, da prodaja kozmetiko, kar konec koncev res dela, ampak predstavitev se je začela tako, da ima nek superposlovni načrt, ki bi ga rada delila z menoj. Zdaj mi je žal, da nisem takrat vstala in rekla, da me ne zanima, ne pa da sem 2 uri poslušala in še spraševala, da so vsi dobili vtis, da me res zanima. In potem me je še neštetokrat klicala, kdaj se bomo dobili z njo in njenim “mentorjem”, ker sem sama spet rekla, da se lahko dobimo. Namesto, da bi takoj rekla, ne. Saj vem, da sem sama kriva. No, zdaj sem 1 teden pred tem, da rodim, pa mi spet teži z neko predstavitvijo. No,l tokrat sem ji rekla, da ne bi, ampak potem ni sprejela tega, in sem raje rekla, da se še slišiva, kot da bi ji rekla naj me pusti pri miru, če grem čez en teden roditi in mi dol visi za njeno kozmetiko.

No, drugi primer, ki me tako žre, je pa druga “prijateljica”, no bolj znanka. Spoznale sva se pred leti na enem izmed forumov. Edino kar imava skupno je da imava isto stare otroke. Vse ostalo kot noč in dan: ona je precej mlajša od mene, samohranilka, živi pri svojih starših, so bolj revni kot ne, precej finančnih težav, ne zanimajo naju iste stvari, nijanina svetova sta popolnoma nasprotje, nimava istih težav ….
No, saj vse to me nti ne moti, ampak je precej vsiljiva. Posilja sms ali me klice kdaj se bomo kaj dobili. Full se trudi, nekako imam občutek, da nima preveč pravih prijateljic, in skoz išče družbo. Jaz pa tega sploh ne rabim. no, in danes je bila malo užaljena, ker sem ji napisala, da v tem stanju nisem za družbo in da ne morem obljubiti, da se bomo kaj videli preden grem roditi.Drugace je zelo prijazna in fejst punca, in zato je nočem priazdeti, ampak vsake toliko se sprašujem ali moram res v življenju prenašati ljudi katerih družbe si sploh ne želim? In me v bustvu bolj “dušijo” samo zato ker nimam jajc povedati kaj si res mislim.

Kaj naj naredim?

Hvala.

1. nasvet: Tale s to verigo bo v letu ali dveh tako ali tako izgubila vse prijatelje oziroma se bodo vsi umaknili od nje. Izkušnje tako pravijo. Imela sem dve sošolki, ki se jima je to zgodilo. Tako sta namreč posiljevali vse ljudi s to verigo. Reci ji ne, me ne zanima. Čez leto ali dve bo ugotovila, zakaj te ni zanimalo, zakaj nikogar ne zanima.

2. nasvet: Pri prijazni ženski, ki se trudi pa samo jamraj, kako slabo se počutiš, kako si lena, kako te vse boli. In ji reci, da do poroda res ne moreš.

Te razumem,
ker imam tudi sama podoben problem.
Ker pa se mi ne zdi fer, da ljudi takole ‘vlečem za nos’, sem začela uporabljati izgovor ‘nimam časa’. In tako več ali manj kontaktiramo po mailih, kar je zame neprimerno manj stresno.

Težko je, ampak se da, če se hoče oziroma če je primeren povod za to. Meni je neka taka prijateljica, ki me je ves čas morila, kdaj se dobiva, pa kdaj se dobiva… enkrat nekaj tajkega rekla, da sem ji zlahka rekla oziroma v mailu napisala, da je res škoda, da sva izgubili stike in se ji potem nisem več javljala na njene maile. Je bilo kruto, ampak jaz sem srečnejši človek. Nekoga drugega sem odpikala z “nimam časa”, imam pa eno znanko, ki ne kapira, da to pomeni, naj me pusti pri miru in se ful trudi, da bi ohranili stike. Samo še to urihtam, pa bo. Mislim, da bom morala biti direktna, ampak je to ful težko, ker je res prijazna in pozorna in bi mi rada ful pomagala, ko rečem, da nimam časa (ki ga pa sicer res nimam)

V vseh teh nesposobnostih reči “ne” tiči ena sama stvar:želja po ugajanju.

Bojiš se, da če boš rekla ne, če boš samostojna in sebi zvesta, da te ljudje ne bodo marali.

To je samo izjemna potreba po potrjevanju s strani drugih. Če si integrirana oseba, ki stoji na svojih nogah, te mnenje drugih ne prizadane toliko.

Ti pa samo da se ne bi komu zamerila.

V življenju je tako, da vsem pač nisi všeč in da te kdo tudi ne mara. Zrel človek se s tem ne ukvarja, če pa v sebi nisi trdna, boš do konca odvisna od mnenj drugih.

In tam moraš vedno izpasti lepa in dobra in ustrežljiva, ker sicer te ti ljudje morda ne bodo več marali ali pa ne bodo več klicali. V bistvu se bojiš, da se bojo ti ljudje odvrnili od tebe in te ne več “marali”. Tako pa kupuješ njihovo naklonjenost s pretirano ustrežljivostjo.

Četudi se tega morda sploh ne zavedaš, a v osnovi ne gre za nič drugega kot to.

Tako ne boš ne zrasla, ne dozorela, sploh pa ne dobila nekih pravih prijateljev, ker pravi prijatelj te sprejema, tudi če mu rečeš kdaj ne.

To je sindrom ljudi, ki ne morejo prenesti, da jih nekdo ne mara. Želijo si, da bi jih vsi ljudje imeli radi in da bi bili “lepi” v očeh vseh. Saj tudi na tem forumu (pa čeprav je anonimen) srečuješ nicke, ki se z vsemi vedno strinjajo, ki nikoli ne povejo česa manj všečnega in bi nekako radi, da bi vsi menili, da so super in krasni ljudje. Taki vsem pritrjujejo in kimajo, tudi če se ne strinjajo. Če se zelo ne strinjajo, so raje tiho, kot da bi to povedali. Izhaja iz otroštva in se je tega zelo težko znebiti. taki ljudje imajo enostavno hudo slabo vest, če komu rečejo, kar tem ljudem ne bi bilo všeč. Verjetno so se morali vedno strinjati s starši in popustiti, čeprav jim ni bilo prav. Če bi bili proti in bi se zoperstavili staršem, bi jih le-ti imeli za nevredne ljubezni, najbrž so jim v teh primerih celo odrekali ljubezen.

Najbrž bi bilo potrebno najprej delati na sebi, na svoji samozavesti. Se nekako prepričati, da boš še vedno zaupanja vredna oseba, dober človek, tudi če jasno in glasno rečeš nekomu, da se z njim ne strinjaš ali da ne maraš, da se ti kar naprej vsiljuje. Ko boš to prvič naredila, jasno in glasno, ne potom zvijač, se boš počutila veliko bolje. Vendar pa moraš res delati tudi na sebi. Ne bom ti svetovala strokovnjaka, ker boš v kratkem imela veliko preveč dela z dojenčkom in za ostalo enostavno ne bo časa. Zberi torej moč in reci prvič NE. Spomni se, da je lahko najhujše, kar se zgodi, da ta oseba prekine stike s teboj. Kar boš pa tako in tako z veseljem sprejela, ali ne?

za začetek bo dovolj, da si “vzameš čas za razmislek, boš jutri povedala, ker nisi povsem prepričana”.
se pravi za začetek malo zavlačuj, ne pa takoj plani po “JA JA JA”. ljudem se v bistvu lažeš, seveda je zamera toliko večja!!!

Jaz rečem ne. Prav zlahka. Za vse neumnosti, ki mi niso po volji. Preprosto rečem, ne, ker se mi ne ljubi in to je to. Prijatelji mi tega nikoli ne zamerijo. Ker vedo, da takrat, ko bo šlo zares, ne bom rekla ne. Če me nekdo zbudi ob dveh ponoči in me prosi, naj ga peljem v lekarno, ne bom rekla ne. Če me pokliče ob petih popoldne in me prosi, da se udeležem neumnosti, bom rekla ne in se me sploh ne bo pekla vest. Ker če se bom vse življenje trudila, da bom ugodila vsem okoli sebe … Kam pa pridem? Potem lahko počnem samo še to. In potem mi bo zmanjkalo časa za tiste ljudi, ker me mogoče resnično potrebujejo.

Lupčka!

Ja, se strinjam, da je v ozadju želja po ugajanju in strah pred tem, da me vsi ne bi marali. S tem imam že od nekdaj težave. Pa sploh ne vem zakaj?
Saj sem drugače precej samozavesten človek.

Saj vem, da druge rešitve kot da sem direktna, ni.

Roko na srce, nisi samozavesten clovek. Dokler te je strah, da te kdo ne bi maral in zelis vsem ugajati, nisi samozavestna.
In zelo si neodlocna, ne ves, kaj hoces oz ne ves tudi cesa noces.

Najprej bodi iskrena sama do sebe in potem se do svoje okolice. Vzemi si trenutek za razmislek, iskreno povej ljudem, ko cesa ne zelis in ce je potrebno argumentiraj ter stoj za svojimi argumenti. Ce komu ni vsec, ni tvoj problem. meni se zdi veliko bolj pomembno, da sem postena do sebe, kot pa da ugajam vsem okoli sebe.

Ko ti bo prekipelo, boš pač primorana reči ne 🙂
tako je pri meni.

Evo, zdaj ko boš rodila imaš idealno priložnost tisti am..wy-prijateljici reči ne. Npr.: “Veš kaj, saj prej sem še malo mislila, ampak zdaj z otrokom nimam ne časa, ne volje, ne zanimanja za kakšno tako stvar. Saj na kakšno kavo bova še šli, pa dojenčka pridi pogledat, pa bova kakšno rekle, ampak z Am…wy- em se pa ne glih ne mislim ukvarjat. Imam zdaj druge prioritete.”

Nekaj v tem stilu, da še vedno pokažeš zanimanje zanjo (če ti je do druženja z njo), ampak pri Am…wy-u se pa konča.

Očitno me še velik dela čaka na tem področju.

Ampak zanimivo, da imam samo pri teh dveh težave. Vsi ostali razumejo in sprejmejo moj NE iz prve, te dve sta pa najbolj vsiljivi in NE ne sprejmeta takoj. in če jaz že rečem NE, me v drugo “zlomita”.

Najprej o izgovoru nimam časa. Men je to najbolj bv izgovor, ki ga razumem kot zdaj nimam časa, čez 14 dni ga bom imel. In običajno ko večkrat to slišim, rečem vsak si lahko najde čas, če si ga le želi.

Raje slišim ne ne maram tvoje družbe kot sori nimam časa.

Glede tvojih dveh prijateljic pa tole.
1. Imela sem tako prijateljico pa sem ji direkt rekla, me ne zanima, ne mislim se s tem ukvarjat. Ko je rekla da vš kako se lahko fajn zasluži, sem rekla no lepo, boš pač ti fajn zaslužila, jaz pač ne bom. Naslednjič me pokliči ko AMW ne bo razlog za klic. Me še ni klicala od takrat.
2. Po moje bi bilo prav da tej znanki poveš, da ti ni več do njene družbe. Da ti je pač takrat pasalo, sedaj pa ne več. To da se trenutno ne želiš dobiti z njo ker si 1 teden pred porodom bi pa ja vsak razumel. Sam to da pač ti tud v bodoče ni do njene družbe ji moraš direkt povedat, ker drgač ne vem kako naj ona zvoha to.

Pač itak če ti ni do njune družbe ti je vseen kaj si bosta mislili o tebi. Izgovor nimam časa je pa stvar, ki ne pove ni. Razen če rečeš nimam časa zate, sploh.