Imam mamo, ki je v zgodnjih 60ih. Že nekaj let je neaktivna. Uradno sicer še ni v penziji, ampak je zaposlena pri očetu, ki ima podjetje. Ker je imela pred leti probleme z odnosom poslovnih partnerjev, je prenehala z delom in rekla, da bo poiskala drug posel in sama začela nekaj svojega. To se do današnjega dne še ni zgodilo. Vso pravico si je vzela, da ne dela nič več.
Cele dneve je doma. Iz hiše ni šla že par let, razen ko je res nujno. Da se razumemo, okoli hiše gre in naredi kaj na vrtu, ipd. Samo da bi šla v mesto in med ljudi, gre res enkrat na leto. Oče že od nekdaj kuha, pere, lika, dela okoli hiše, hodi v trgovino, vzdržuje stanje v firmi,… Avta ni vozila po moje že kakšne 6 let, čeprav je prej zelo rada vozila in veliko vozila. Včasih je dala veliko na svoj izgled, sedaj hodi doma kot strašilo. Prej se je 2 uri raje prej zbudila, preden je šla v službo, samo da je bila tipi top zrihtana; zdaj se ne uredi niti osnovno. Pred časom je oče med vrsticami namignil, da ji je tudi osnovna higiena že postala »tuja«. Ima probleme z zdravjem, a ne gre k zdravniku. Zaradi paradentoze je izgubila nekaj zob, a se ne spravi k zobozdravniku. Raje uporablja to kot izgovor, da škrbasta ne more med ljudi. Pred mescem dni je dobila poziv na pregled pri ginekologu in se je skoraj skregala z mano, ker me je hotela prepričat, da je mogoče bil poslan zame, da ona nima te ginekologinje (moja tudi ni!), da so se zmotili v imenu… in nato mi govorila kako moram hoditi na preglede (kar mi je samoumevno, saj redno hodim na zdravniške preglede!). Ni potrebno poudariti posebej, da na pregled ni šla.
Za vsako banalno stvar potrebuje nekoga, da ji stoji ob strani. Želi recimo shujšati, hoče mojega tasta ob sebi (je trener), da bi ji pokazal vaje. Zvedela je za neke rože, ki jih je hotela imet, je zbobnala celo familijo skupaj, da smo ji pomagali jih poiskat. Zve za nekaj, kar jo zanima, spet prosi nekoga, naj ji pomaga to najt. Si kupim čevlje, želi imeti enake in prosi, da grem ponje. Ker sem želela, da jih gre sama iskat, začne izsiljevati, češ kaj je vse ona zame naredila (kar sploh ni res, saj je od nekdaj zame skrbel oče – hodil v šolo, mi kupoval stvari, me vozil okoli, itd.), jaz sem pa preveč lena, da bi ji šla po čevlje. Nič od nič ne naredi sama. Le naroča kot zmešana stvari preko katalogov in Top shopa, četudi zadev ne potrebuje. Tako si je doma ustvarila že ne vem kakšno zalogo oblek in čevljev, je pa neprestano v isti trenirki. Če ji rečemo naj neha s tem, je užaljena, saj pravi, da je ugodno nakupila (četudi zadeve ne rabi?!). Obsedena je z denarjem. Jaz bi ji morala poročati za vsako stvar, ki si jo kupim, koliko sem dala, kje sem jo kupila in če sem pregledala vso ponudbo prej, da ni slučajno še kje kaj ceneje za dobit.
Ko sem pred kratkim kupila nov avto (no, rabljen, star 4 leta), je bila ona edina oseba, ki se z mano ni veselila. Najprej me je seveda morala v slabo voljo spravit, da ne bom slučajno predolgo dobro razpoložena… in mi je rekla: »Avto je že lep, samo ti nisi, saj si taka kot da bi imela obleke iz Karitasa na sebi«. Moj jo je samo čudno pogledal, saj sem se mu zdela čisto OK oblečena, le bolj športno. Šla je takoj v denarnico in želela dati nekaj denarja, češ naj si grem kaj novega kupit. Sem rekla, da imam denar, naj mi ga ne daje in je bila užaljena. Nočem njenega denarja ravno zaradi tega, ker bom pa čez pol leta poslušala kaj sem si z njim kupila, koliko sem dala, itd. Nato pa jo je zanimalo, koliko bova preplačala kredita za avto in nama skušala vzbuditi občutek krivde, ker imava 2 avta (parkrat je cinično vprašala, če res potrebujeva 2). Bolj kot sva ji razlagala, da ju potrebujeva zaradi službe in se nama tudi zdi neumno takšen strošek imet, ampak je pač nujno zlo, bolj je vrtala vame in mi na vsak način želela zbudit občutek krivde. Na koncu je rekla: »Avto se kupi takrat, ko imaš denar«. Na koncu se mi je že noro zdelo. kaj ji imam za polagat račune, saj sem že daleč polnoletna in neodvisna od nje. Se mi zdi, da se zadeve slabšajo iz leta v leto. Že prej je bilo hudo. Zaradi takih njenih izpadov sem tudi šla od doma. Prav tako sestra. Dobrih 6 let že živita sama z očetom, zato ne vem kaj se vse še dogaja. Oče marsikaj požre, nikoli ne jamra… Mu je pa vse skupaj pustilo posledice na zdravju, saj so mu pred letom dni diagnosticirali sladkorno. Glede na posvet z zdravnikom, sta prišla do zaključka, da je pri njemu prišlo do sladkorne zaradi stresnega življenja. Sigurno so bili tudi drugi faktorji prisotni (služba, gradnja hiše, itd.), ampak pod takšnim stresom živeti dan na dan, se ti tudi zmeša. Seveda je na koncu izjavila: “Oče je zbolel zaradi tebe, ker si tako nemogoča”.
Kot sem omenila prej, je situacija iz dneva v dan hujša, a danes je dosegla svoj višek. Ker sem se v zadnjih nekaj letih zredila (zaradi takšnih in drugačnih razlogov), mi neprestano utruja s tem. Vedno ji rečem, da sem dovolj stara in se zavedam zadev… včasih zaleže, včasih ne. Danes mi je začela, da je gledala eno oddajo včeraj in so govorili o debelosti in da če ne bom shujšala, da bom umrla (sem debela, nisem pa v »100 kg in več« kategoriji, o katerih je bilo govora po TV), itd. Ker nisem na njene besede trzala, je začela vrtat in vrtat vame. Ko je videla, da na tak način ne bo nič dosegla (skozi leta sem se naučila toliko kontrolirat, da ne izbruhnem nazaj za vsak njen izpad), je začela, da sem nagravžna prasica debela in da bom počla en dan od debelosti in kretenizma… da je na svetu že 60 let in da takšnega »kresa« kot sem jaz še ni videla… da kaj jo sploh še hodim vznemirjat domov (pa pridem redkokdaj domov in še to velikokrat k očetu, nje se izognem, če je le možno – ravno zaradi teh izpadov). Jaz sem jo mirno prosila naj neha. Ona pa še kar naprej. Češ kaj je naredila hudega na svetu, da je mogla mene imet, itd. Prišla je celo na idejo, da bo mojemu partnerju rekla, naj mi reče, da me bo pustil, če ne shujšam, da me bo mogoče to streznilo. Jaz sem jo samo še butasto gledala. Ko mi je pa rekla, da sem čisto vse, samo ČLOVEK NE (dobesedno to mi je rekla!!!), je pa doseglo svoj višek. Takrat nisem mogla več. Pobrala sem stvari in šla. Za mano se je drla, da naj kar hitim in si grem kaj za jest kupit, da se bom potešila… in da slučajno kakšnega kilograma ne izgubim. Pred njo nisem želela tega pokazat, v avtu pa sem se zjokala. Prav noro se počutim. 30 let imam, samostojna sem, ni mi treba več izpadov moje “mamice” prenašat. Tolikokrat sem si rekla, da je bilo zadnjič, da me je iz tira spravilo njeno obnašanje; da sem ja dovolj stara, da bi me še mama spravljala na takšno dno… A ji vedno znova uspe. Nato me je klical oče, da je še njega napadla, češ da je on kriv, da sem takšna, ker sem pač »njihove krvi«. Začela se je dret, da sem tako njegova ljubica; da imam njega raje kot njo (normalno, saj oče vsaj normalno z mano dela in mi isto sporočilo kot mama – npr. o hujšanju, da ni zdravo biti debel – poda drugače) in da me ima on raje kot lastno ženo. Čisto je ven padla. Ne razumem kako lahko primerja očetovsko ljubezen do hčerke z ljubeznijo do svoje žene. To sta čisto drugačni čustvi. Sicer sem pa že nekajkrat zasledila njeno ljubosumje, ki je zame čisto nerazumljivo. Tudi velikokrat tekmuje z mano. Včasih mi reče: “to sem naredila boljše kot ti”. Normalno, da je, saj je še enkrat toliko časa na svetu kot jaz in se je sigurno že kaj v tem času naučila. Daje vse v nič. Zaničuje mene, mojo sestro, mojega očeta. Začela je posredno žali tudi mojega partnerja. Nima stika z nobeno prijateljico več. Ko sta urejala hišo in njeno okolico, se je skregala z vsemi privatniki od A do Ž. Popolnoma nobena stvar je ne osreči več. Sem mislila, ko sem bila še mlajša, da bo vesela, če bom izpolnjevala njene želje. Ampak nikoli ni bilo dovolj. Če sem dosegla eno stvar, je že našla novo… Vedno začaran krog. Pred kratkim mi je rekla naj se ji dokažem in naj zaslužim v mescu dni 20.000 €. Da takrat me bo spoštovala, prej pa ne. Ko sem jo vprašala zakaj bi se ji sploh mogla dokazovat? Da edina oseba, kateri se bom dokazovala, sem jaz sama. Če še ni slišala za brezpogojno starševsko ljubezen. Je rekla, da jaz si je ne zaslužim. Aja, nisem vedela, da si jo moraš ZASLUŽIT. Obup!
Jaz res ne vem, kaj je vzrok temu obnašanju. Moj partner je gledal na internetu in se nama zdi, da je možno, da ima MANIČNO DEPRESIJO. Karkoli je, to je potrebno zdraviti. Ker se sama očitno ne zaveda svojega problema (včasih reče, da ima probleme, večino časa pa to zanika), me zanima kako pomagati takšnemu človeku. Ni mi vseeno zanjo. Eno mamo imam. Povrhu vsega se pa še z očetom zelo dobro razumeva in mi je hudo, če ne morem do njega, ker se bojim, da me bo mama ponovno napadla. Ampak ne vem kaj naj. Ker če bo šlo tako naprej, bom enostavno primorana pretrgat vse stike… če ne bo še mene potegnila na dno. Še bolj kot me je že do zdaj.

Se opravičujem, ker je nastal pravi roman. Saj pisala bi lahko še pa še, ker v teh 30 letih se je nabralo ogromno stvari. Ampak upam, da sem vsaj poglavitnejše zadeve omenila.
Hvala vsem za odgovore!

Draga hčerka,

očitno je, da se tvoja mama bojuje s težavami v duševnem zdravju, ki jim sama najbrž ne bo kos, glede na to, da že toliko časa trajajo.
V takem stanju kot je, verjetno nima smisla, da se z njo “bojuješ” in dokazuješ katera ima prav. Potrebno ji je predvsem ponuditi pomoč. Morda naj se ji skuša približati tisti, na katerega je najbolj navezana. Ne vem ali je to oče ali ne. Mogoče bi bilo dobro, da bi se ti pogovorila o tem najprej z očetom ter poskusila njega opolnomočiti, da ji pomaga. Ko bo enkrat pripravljena sprejeti pomoč od vas, pa je seveda vsekakor smielno, da greste k strokovnjaku.
Ne jemlji njenega zmerjanja osebno, to je samo krik na pomoč, ki izraža notranje stiske. Daj ji vedeti, da ji želiš pomagati, da jo imaš rada in si ji pripravljena stati ob strani. Vsekakor pa ji ob tem tudi postavi meje glede zmerjanja, daj ji vedeti, da te tako govorjene zaboli. Člani družine se povežite med seboj in se dogovorite kako bi ji nabolje lahko pomagali. Ko bo mama začutila vašo enotno stališče do njene bolezni, se bo mogoče tudi sama bolj zavedla resnosti le-te.

Pogumno naprej in napiši, če boš potrebovala še kakšen nasvet ali informacijo.

Maja Kunčič