Ko že naslov pove; Sem hipohonder.

Naj začnem svojo zgodbo. Sem srečno poročena, mož me razume in podpira, toda tudi njemu bo kmalu mislim, da presedlo. Imam dva majhna otroka, en 4 leta , druga 9. Ob pogledu nanju se mi vedno usuje plaz solz, kaj bodo brez mene, če jutri umrem. Samo zaradi njih mi je hudo, če zbolim za neko neozdravljivo boleznijo.
Ne me pošiljat k psihiatru, ker tam sem že bila na dveh seansah in kljub prošnji naj mi predpiše kakšne tablete, le-te mi ni hotel dati. V glavnem trpim za foibjo pred boleznimi in najmanjši simptom na mojem telesu me spravi v mrzlično razmišljanje k najslabšemu. Mislim, da me že vse boli od hudega, že sam pogled na belo haljo npr. na tv pa me sili na bruhanje.

Kaj naj…

Mislim da imaš preveč časa. Jaz ko sem bila brezposelna sem bila ista…sedaj pa itak nimam časa razmišljat kaj bo, kaj če…in podobne fore. Hvala bogu, da dogaja!

Prej bi rekla, da sem prezaposlena, poleg službe in družine hodim še na faks tako, da res ne vem , kaj bi šele bilo če bi bila brezposelna oz. ne bi vedela kam svoje misli metat.

Po eni strani te razumem, tudi sama včasih pomislim, da bi mi bilo najtežje, če bi morala zapustiti male otroke. Ampak če hočeš resnično kaj spremeniti, zakaj si opustila obiske pri psihiatru. Verjetno tablete za to ne obstajajo, ampak terapija – obiski psihiatra (dr Hause bi zadevo hitro rešil, dal bi ti bombončke in placebo učinek bi te ozdravil:)
Pomisli malo na to, da tvoje misli privlačijo tisto o čem razmišljaš, torej bolezen.

Ja vidiš, kako smo si različni. Mene pa taki strahovi sploh ne dajejo. Za rakom sem zbolela, in to dvakrat. Pa sem se obakrat pozdravila. Ni bilo ravno prijetno, pa življenje mi je obrnilo na glavo, a vendarle. Sem zadovoljna s svojim življenjem, polna načrtov za prihodnost. Seveda da je možno, da še kdaj zbolim. Pa nekega dne bom tudi umrla. Ampak s tem se bom ukvarjala, ko bo prišlo. zdaj pa uživam in se imam lepo.

Tudi jaz ti predlagam, da vztrajaš pri srečanjih s psihiatrom, če ne s tem, pa si poišči koga drugega. Ker tole kar ti živiš pa res ni nobeno življenje.

Drži se.

Po tvojem opisu bi rekla, da nisi hipohonder. Po moje iz nekega “globjega vzroka” fantaziraš o svojih možnih boleznih in smrtih. Morda ti nekaj ne štima … in tega tabletka ne more uredit (če ne na svetu ne bi bilo na tisoče psihoterapevtov). No, lahko zamegli “tisto”, kar ti “povzroča” te fantazije, če ti je to dovolj, potem si moraš pač poiskat drugega psihiatra. Ampak, zakaj ne bi raje šla še na kakšno seanso, bi verjetno veliko zanimivega izvedela – o sebi 🙂 Pa mimogrede bi se verjetno še fobije znebila …

Najprej hvala za vašo pomoč. Dolžna sem vam povedati, da me je psihiater sam odslovil in da mi ni treba več prihajati k njemu, ker se je njemu vse zdelo to smešno. Med drugim mi je naročil, naj grem k duhovniku , mogoče mi bo on pomagal ter razložil kako je življenje minljivo. Zdravnik osebni se mi tudi smeje in tako se vrtim v začarnem krogu. Sedaj grem še k psihoterapeutu, torej hočem pomoč in jo iščem, upam da ne zaman.

To da te je psihiater odslovil, je čudno, mogoče se mu je zdelo smešno, ko si zahtevala tablete. Sicer pa se mi ne zdi, da je deloval profesionalno. Če je tako hudo kot praviš, res raje nadaljuj z iskanjem profesionalne pomoči, psihiatra ali psihoterapevta.

Glej na to takole. Ko boš ti umrla, se ne boš več za nič in o ničemer sekirala, ker se ne boš več ničesar zavedala. Zakaj bi se torej že zdaj? Drugač ti ne znam pomagat, če ti še psihiater ni znal.

Oj ja pa ste mi pomagali, že bolj pozitivno razmišljam. Pravzaprav bi potrebovala vsakodnevno samopotrevanje, da mi nič ni in da je vse ok. Samo kaj ko me špika pod rebri in bom verjetno morala na slikanje pluč in že zdaj me groza, da mi bodo slikali pljuča in kaj najdli grrr…

Dokler si samo želiš da nič ne najdejo še ni tako grozno. Hudo je, ko se slabo počutiš, pa ti nič ne najdejo. Z leti je pač tako, da te vedno kaj špika, boli… Se spomniš Koširjeve pesmi, ko pravi, da če ga zjutraj nič ne boli, se ustraši, če je sploh še živ 🙂 Do teh let je sicer še dolga…

Sem imela podoben problem. Nisem samo paničarla ob najmanjšem špikanju in podobno, ampak sem med vožnjo npr. gledala kje je najbolje, da zapeljem s ceste, če bo šel kdo v škarje in podobne bedarije. Nazadnje sem se dokopala, da je to stanje pri meni povzročala ščitnica. Zaradi prenapornega tempa, se mi je stanje poslabšalo in postala sem hipohonder. Imaš kakšne zdravstvene težave- npr. razbijanje srca, suha koža, nervoza, spremenjen apetit, utrujenost…

Po drugi strani pa ne moreš vplivat na to ali dobiš raka, te povozi avto, zadane možganska kap. Skrbi za zdravje, ne izgubljaj časa, bodi z otroci, nauči jih preživeti in lažje boš umrla, ko pač boš, ker boš zadovoljna s tem kar si naredila v življenju.

In kaj potem, ce skripnes? Pac skripnes. Vsi mo bomo enkrat prisli na vrsto za marjetice gor tiscat.
Tvoji otroci bodo ravno tako zrastli. Moz si bo nasel novo partnerko. V sluzbi te bodo zlahka nadomestili. Na faksu te ne bodo pogresali. V Sparu ne bodo niti opazili, da imajo kupca manj. In tako naprej.
Sprijazni se s tem, nimas druge izbire.

oprosti, ampak če bi bila cel dan polno zaposlena, kar bi morala biti ob dveh otrocih, ti niti na misel ne bi prislo se smilt sama sebi in videt zadev, ki jih ni. jaz bi te sunla v rit in ti dala vedet ali se spravi k sebi ali pa spokaj in to brez otrok, saj taka kot si si le v škodo vsem, pa brez zamere. mater mati si, ti se pa tako obnašaš in vidiš le sebe, boga otroka ob taki materi, vzemi se v roke punca!!!

če bi bila res tako bolna, te ne bi strokovnjak poslal domu brez vsega, verjemi!!!!