radovedna
Ojla, mi že pol leta ne “sestankujemo” več, ker so naju spoznali kot primerna posvojitelja.
Od vloge do odobritve je trajalo 1 leto (to je tudi maksimalen predpisan rok), imela pa sva naslednje razgovore/obiske:
1x informativni razgovor s socialno delavko
vsak po 1x razgovor s socialno delavko na 4 oči,
1x obisk socialne delavke na domu,
2x razgovor (in pisanje enih testov) s psihologinjo.
To se je zaključilo v cca. 8 mesecih, nadaljne 4 pa so potrebovali, da so napisali poročila.
No midva sva imela do sedaj 4 uro in pol dolge razgovore o vsem – najinem otroštvu, odnosu s starši, brati, sestrami, vzgojnih stilih strašev, vrednotah v primarni družini in katere od teh bi rada prenesla v najino družino, kdaj sva se spoznala, kaj naju je pritegnilo drug na drugem, kaj so najini skupni interesi ipd.
Mislim, da bo še kar nekaj časa trajalo. So pa to precej prijetni in kratkočasni pogovori. Opažam pa, da obstajajo med CSD-ji kar velike razlike;)
lpA
Sej ne morem verjet.Midva sva bila samo enkrat pri soc.delavki pol ure, tut ona je bila pri nama na ogledu celih 5 minut.Pri psihologinji pa smo se pol ure pogovarjali samo o posvojitvi iz tujine, čeprav, to ni najina želja.To je pa tut vse.Zdej čakava na potrdilo da so naju dali v bazo čakajočih parov.
Full me čudi, da imate drugi toliko sestankov in toliko vprašanj.Jaz pa sem se že spraševala, kako to da csd bolj ne preveri bodočih staršev in se čudila kako lahko je vse skupaj.
Očitno je res vse odvisno od csd-ja.Ampak kako je lahko tako različno?
To kar ti da CSD je res samo preverjanje, če si primeren za posvojitev. zelo pogrešam samo pripravo na to, kaj pomeni konkretno posvojiti otroka. Pri dojenčku kot je bila to v Slo praksa, je to seveda lažje, bolj sorodno rojstvu biološkega otroka. A ker otrok v Slo ni oz. zelo malo, ker posvajamo pretežno iz tujine in to starejše otroke, ki so živeli v domovih – tu bi bila potrebna priprava in veliko psihološkega znanja in podpore.
Kaj pomeni za otroka bivanje v domu? Kako se obnaša, ko se naenkrat znajde v družini in širši socialni mreži? Kaj pomeni za nas starše, ko naenkrat dobima otroka starega 2 leti ali več, kakšne stiske se pojavljajo. kakšne krize lahko pričakujemo pri otrocih v nadaljnem razvoju. Nekaj o fazah prilagoditve otroka…in še in še…
To jaz pogrešam, mislim, da je CSD to dolžan, saj otrok za posvojitev v SLO ni.
Poveš več? A to gre za otroke, za katere bi bilo boljše, če bi jih posvojili ali kako? Midva sva opravila že šesti razgovor na CSD in nazadnje je bila ravno tema rejništvo in posvojitev. Najina svetovalka je povedala, da bi naj bilo rejništvo kratkotrajna rešitev, vendar v praksi ponavadi ni tako.
lpA
Se popolnoma strinjam. Pred kratkim sem imela možnost poslušati strokovnjake iz SOS Bambini iz Italije, ki so poudarjali tudi ta vidik. Kako pomembno je, da so posvojitelji zelo dobro priprvljeni na realnost, ki jih čaka. V tem jaz tudi vidim prednost posvojitve prek neke organizacije ali zavoda. Ni glavna stvar kako hitro pripelješ domov otroka, ampak kako si na to pripravljen.
Midva imava srečo z našim CSD-jem, ker so pogovori naravnani tudi zelo izobraževalno. Res pa je, da izključno za slov. razmere. Odlično bi bilo, če bi bili njihovi strokovnjaki usposobljeni tudi za mednarodne posvojitve.
lpA
S tem se ne bi strinjala, nama je svetovalka že na prvem posvetu povedala, da je število obiskov odvisno od pripravljenosti para na odgovarjanje.Tudi sva ji povedala, da bi raje posvojila v tujini in ne v Slo in je takoj rekla, da ji je žal, da nisva kandidata za posvojitev v Sloveniji. Pogovori so zelo konstruktivni in ni mi jasno, kako lahko nekdo v enem srečanju oceni, da je par dobro pripravljen. Nemogoče!!! Kdo si upa napisat po enem razgovoru, da je par dobro pripravljen???
lpA
Hvala ti Uff, si mi dala full upanja zdaj :))
Agnes, midva sva napisala res obširna življenjepisa in odkrito povedala vse tako kot je.Mogoče nama zato ni bilo treba toliko sestankovati.Tudi takoj so videli da sva resna.
Kar se priprav tiče pa tko,nikoli ne moreš biti pripravljen na vse.Lahko prebereš še ne vem koliko knjig, poslušaš ne vem koliko nasvetov,… jest mislim, da se boš v trenutku ko bo treba sigurno najbolje znašla.Če pa že misliš da vseeno rabiš nekaj, pa kontaktiraj Deteljico, oni sigurno imajo veliko izkušenj s tem.
Slovenija je podpisala in ratificirala haško konvencijo. S tem je obljubila, da bo skrbela za vse otrokove pravice.
Otrok ima pravico do družine. Ima pravico do družine, ki bo za njega znala pravilno poskrbeti. In za posvojenega otroka lahko pravilno poskrbi le posvojitelj, ki je pripravljen.
Posvojitev otroka in rojstvo otroka ni eno in isto. Posvojen otrok ima svojo zgodovino, vero, mogoče je druge rase, druge barve, prinaša drugo kulturo in predvsem ima svojo zgodovino. Življenje v sirotiščnici ali življenje na cesti mu je 100% pustilo posledice.
Vsi bomo znali otroka nahranit. Določene stvari so nam kot staršem ”prirojene”. Ampak malokdo, da ne napišem nihče, je pripravljen na sprejem otroka z vsem kar sem zgoraj napisala.
In otrok ima pravico do starša, ki bo vse to že znal, ki bo pripravljen na vse težave povezane s posvojitvijo. Sicer se mogoče marsikaj lahko naučimo do sproti, ko do težave pride…vendar ostaja dejstvo, da ima otrok pravico do več. Ta otrok je že trpel.
Zaradi naštetega nobena država EU ne dovoljuje tega kar dovoljuje Slovenija. Samostojne posvojitve so prepovedane. Razen pri nas.
Ko se odločite za posvojitev pozabite nase. Grdo rečeno v tej fazi ste na daleč na drugem mestu. Na prvo mesto stopi otrok za katerega moramo poskrbeti. In pripravljen posvojitelj ja daleč daleč boljša izbira za otroka kot nekdo, ki je bil 2x na csd in misli, da itak vse ve.
Jaz iskreno upam, da se bo v Sloveniji kaj spremenilo na tem področju in bo konec takim posvojitvam.
Priprave na posvojitev so dobra stvar, ce niso obvezne in prevec dolgotrajne (v stilu Deteljice). Tudi samostojne posvojitve niso same po sebi slabe, v vsakem primeru je potrebno imeti odobritev s CSD, torej ne more nihce kar na svojo roko in mimo institucij posvojiti otroka. Sem pa proti temu, da bi jih v kar prepovedali. Ce bi bili bioloski pari tolikokrat preverjeni kot posvojitelji, bi bilo na svetu dosti manj otrok…
Pa se to: Priprave gor ali dol, na starsevstvo se ne da pripraviti, vecinoma se sproti ucimo, popravnih izpitov ni. Tako biolosko kot tudi posvojiteljsko starsevstvo je loterija – lahko se zgodi, da nas cakajo vecje obremenitve, kot smo pricakovali in smo nanje pripravljeni. Bolj pomembno je vzpostaviti strokovne institucije, ki pomagajo starsem z otroci s posebnimi potrebami, takimi ali drugacnimi.
Mamica dveh punčk – to si dobro napisala: čakajo nas lahko večje obremenitve kot smo pričakovali ali smo nanje pripravljeni!
Zakaj? Ker pričakujemo, da bo otrok, ki ga bomo posvojili pač kot vsi otroci, ki jih “poznamo”.
Premalo pa vemo, kaj za otroka pomeni bivanje v domu in kako to izgleda, ko ga pripeljemo ven. Kak šok je to za otroka, nevednost, koliko dražljajev naenkrat.
pri nas je bilo noro, sem mislila, da več nobene stvari ne morem imeti na varnem v stanovanju, zvonenje pri sosedih, stikala, pomanjkanje socialnih norm. Da ne omenim poglobljenih čustvenih dogajanj tebe in otroka, ki se znajdeta v novi vlogi in ko otrok ni več dojenček.
Pa imamo super “zdrave” otroke, brez večjih opaznih težav, ki bi lahko bile!
Tu bi moral CSD več narediti, ker otrok v Sloveniji za posvojitev ni ali pač zelo malo.
Ja in na to te na CSD ne pripravijo. Mi smo imeli poglobljene razgovore, vendar vse v stilu nacionalne posvojitve, problemov, ki jih lahko tukaj pričakuješ, tako da bi se morali na centrih po moje NUJNO usposobiti za več kot to in imeti suposobljene svetovalce, ki bi ti pomagali pri pripravah na mednarodno posvojitev (in seveda ne le v smislu bitokratskih zadev)