Spoštovani,
zmankuje mi idej, kako pomagati hčeri, višina 166 in z nekaj pridobljenimi kilogrami jih ima 49. Po obisku terapevta, ima trenutke, ko sega po hrani, čeprav po obroku in jo potem boli trebuh in joka. To se dogaja, ko je sama doma. Ko se pogovarjava, ji je najtežje, ko po njenih merilih ne živi več zdravo. Obiski pri terapevtu jo tako izmučijo, da se za nekaj dni zapre vase in dobro premisli, če mi bo še kaj zaupala ali ne. Tako interpretira, da smo jo z terapijami uničili, da ji obračam hrbet in sem na terapevtkini strani. Smili se mi, ker ne vem, kako naj ji sploh pomagam. Dosežek je že , da ne hujša več, samo kako naj ji razložim, da mora telesu nuditi hrano, da ima pravico jesti tudi ko ni lačna, da lepota ne pomeni biti suh … saj sploh ne znam vprašat, verjetno veste v čem je problem.

Zelo razumem vašo stisko in poznam stisko vaše hčere. Vesela sem, da počasi napreduje. Lastne izkušnje, ki jih imam z anoreksijo so počasni dosežki. So padci in vzponi.Krasno bi bilo, če bi še naprej obiskovala terapevta. Pa, če tudi vam zatruje, da to ni zanjo. Sami boste bolezen težko obvladali. Tudi vi potrebujete podporo in nasvete. Predvsem, pa se veliko pogovarjate z hčerjo in dajte vedet, da jo imate radi.
Lep dan!

Pozdravljeni,

verjetno se vam zdi, da tega težkega obdobja ne bo nikoli konec, da gre vse prepočasi, poleg tega se počutite nemočni, ko gledate lastnega otroka kako trpi in ji ne morete pomagati. Največ kar lahko storite vi sami je, da se z njo pogovarjate tudi o drugih stvareh, ne samo o hrani. Kot ste napisali ona ve, da njen način življenja trenutno ni zdrav, da to mora spremeniti, vendar bo to lahko spremenila šele ko bo tako hotela. Če po obisku terapevta joče, je to dobro, ker je napredek že v tem, da pred vami pokaže čustva, da pokaže, da ji je težko. Pomembno je, da to vzpodbujate, jo podpirate v njenem prizadevanju. Ni čudežnega odgovora, ki bi vam ga lahko posredovala kaj storiti, da bi lahko pomagali vaši hčerki. Je toliko različnih stvari – razumevanje, podpora, ljubezen, biti na razpolago, poskrbeti zase in ne samo zanjo – ki včasih izgledajo kot da ne delujejo vendar dolgoročno delujejo. Seveda vaša hči vidi, da ste na terapevtkini strani-strinjate se namreč s terapevtko in njenim razmišljanjem in ne z razmišljanjem vaše hčerke. Ona bo to videla kot zaroto proti njej. Vendar kot je napisala Anja pomembno je, da hodi na terapijo in še naprej dela na sebi. Vi želite, da bi jedla, ker je to potrebno za razvoj in življenje, ona se boji hrane, ker se noče zrediti, ker je to edini način s katerim je do sedaj lahko odločala o sebi in sedaj lahko razume kakor da ji boste vzeli še to. In se bori proti temu. Namesto nje ne morete priti do uvida. Terapije so boleče, odkrivajo se stvari, ki jih je oseba zakopala globoko v sebi, gre za boleče spomine, dogodke, čustva, ki jih je oseba potlačila in nič ni narobe, če joče. Težko je delati na sebi, še posebej če nočeš pa moraš.
Sčasoma bo verjetno lažje. Biti morate vztrajni. Anoreksija je huda bolezen, dojemanje sebe kot človeka in dojemanje svojega telesa se popolnoma spremeni. Vaša hči se mora znova naučiti imeti rada sebe, sebe postaviti na prvo mesto. Včasih to pomeni tudi, da vam ne bo povedala vsega, sploh pa ne tisto kar se dogaja na terapiji.
Kar se tiče hranjenja, bo potrebovala še ogromno časa, da bo začela jesti redne obroke in da bo prepoznala kdaj ima dovolj hrane. Naučiti se mora tudi kako reševati težave drugače kot s stradanjem ali pretiranim hranjenjem. Če trenutno rabi hrano, da se počuti bolje in zraven hodi na terapijo ni to nič narobe. Oseba ne zmore kar naenkrat prekiniti s takšnim vzorcem, ki ji je znan. Verjamem, da je tudi njej težko. Vzpodbujajte jo, da na terapiji spregovori o tem. Poudarite, da vam veliko pomeni in da nočete, da bi bila nesrečna. Vzpodbujajte jo, da dela na sebi. Kar se tiče odnosa do telesa so na voljo razne delavnice na temo kako sprejeti svoje telo ali izboljšati odnos do telesa, tudi pri nas imamo takšno delavnico na temo body image – več o tem najdete v priponki na vrhu sporočil – na prvi strani foruma. Izvajamo tudi trening asertivnosti, ki se nanaša na izboljšanje komunikacije v odnosu z drugimi. Tudi druge organizacije pripravljajo razne projekte namenjene izboljšanju odnosa do sebe in svoje samopodobe. Malo lahko pobrskate po internetu, če se vam bo kaj odprlo na te teme.
Bodite pogumni. Poskrbite tudi zase, poiščite si podporo pri ljudeh, ki vas imajo radi, v skupini za svojce, delajte na sebi – tako boste tudi vzor svoji hčerki.

Srečno.

Tatjana

Preberite si tudi odgovore na sporočilo, ki ste ga napisali pod temo debelost – tudi tam so vam odgovarjali različni ljudje s svojimi izkušnjami.

Hvala za pojasnilo. Obema. Sem že razmišljala, da bi se priključila skupini, predlagala jo je tudi njena terapevtka Anja Reljič Prinčič, toda hči je prepričana, da tega ne potrebuje. Večkrat hoče mojo potrditev k njeni ugotovitvi, da je zdrava. Ona misli, če se “baše” s hrano, da je zdrava. Tudi na zadnjo terapijo ni hotela, … ne vem, kako naj jo prepričam, da to potrebuje. V bistvu pomoč potrebujeva obe!

Kar nekako se mi je še nekaj porodilo, da vam napišem. Moj nasvet bi bil, da čimanj debatirate okoli hrane in prehranjevanja. Namreč tukaj gre za zasvojenost. Sama sem se soočila z to boleznijo v zelo hudi obliki že pred štirindvajstemi leti.Takrat je bilo tega tudi že veliko, le da se je prekrilo in se ni kaj veliko govorilo. Zato se mi zdijo pomembna predvsem čustva in občutki, vaju kot družine. Pa občasno zamižite in ne kontrolirajte kaj hči je. Raje ji predlagajte kakšen šport, da se bo naučila dat ven, kaj jo teži. Nekaj je zagotovo narobe, da si tako težko dovoli hrano. Ali pa je to edina stvar, ki jo lahko kontrolira.Takrat, pa ko izgubi kontrolo in poje malo več, pa se verjemite počuti zelo slabo.Probajte naredit nek preobrat v vašem življenju, pa se bodo stvari začele odvijat same od sebe. Terapevtka je pa nujna, ker so to zelo težke stvari.
Vse dobro za vaju!

Iz izkušenj vam lahko povem, da je treba pri zdravljenju anoreksije urediti precej stvari, preden se bo to poznalo na kilogramih. Nihče ne načrtuje, da bi bil podhranjenega videza, to je le posledica drugih reči, ki jih bolnik predhodno doživlja. To, da se bolnik z anoreksijo pri terapevtu razjoka, po mojem mnenju ni nikakršno očiščenje, olajšanje ali kaj podobnega. Tak bolnik ima na svoje telo izkrivljen pogled, prav tako je čustveno zelo labilen in hitro plane v jok brez pravega povoda.
Terapije so name delovale kontraproduktivno, kar pa ne pomeni, da bodo tudi na vašo hčer. Imela sem pač smolo, da sem naletela na terapevtko, ki se je ukvarjala predvsem z duševno prizadetimi otroki, ostale psihične bolezni pa so ji bile uganka. Ko sem bila v takem stanju, sem potrebovala nekoga, ki ve, kako se počutim, ne nekoga, ki mi bo pridigal, kaj počnem narobe in zakaj ne jem.
To sem doživljala pred več kot desetimi leti, pa še danes ne morem zatrdno trditi, katera kombinacija dejavnikov je vplivala na to, da sem postala anoreksična. Še najverjetneje je bila to posledica notranjih trenj v družini. To niso bili prepiri. Namesto da bi si kdaj pa kdaj pogledali v oči in odkrito povedali, kaj koga moti, smo vse težave zadrževali v sebi. Da je bilo le na videz vse popolno.
Meni je najbolj pomagalo to, da sem šla proč od družine, a ne za teden ali dva, temveč za več mesecev. Bila sem v popolnoma drugačnem okolju, sama sem morala skrbeti, kaj bom jedla in kdaj. Nobene kontrole (staršev)nisem imela nad sabo. Marsikdo bi si mislil, da se bo anoreksik v takem primeru izstradal, a ker je anoreksija kompleksna bolezen, se izkaže ravno nasprotno. Pri anoreksiji gre za nekakšno kljubovanje, dokazovanje svojega vpliva na nepravi način.
Nekomu, ki tega ni doživel, je težko razumeti, zakaj ima bolnik slabo vest, če nekaj poje, ko je zanj to vendar koristno. Ko je telo izstradano, se na hrano odzove drugače kot zdravo telo. Težko je opisati, kako se počutiš, ko ne čutiš več lakote in sitosti. Namesto običajnega občutka sitosti te po zaužitem obroku spremlja nepojasnjen občutek krivde. Pogosto se zgodi, da ti postane vroče, čeprav je to morda sredi zime. Tudi hrana izgubi pravi okus, zato ti hrana, ki si jo imel morda včasih najraje, sploh ne tekne. Tudi ko se kilogrami enkrat vrnejo, telo potrebuje veliko časa, da se spet postavi vse na svoje mesto, občutki lakote in sitosti pa vsaj pri meni niso enaki, kot so bili pred boleznijo. Ko so se kilogrami že vrnili na normalo, pa sem bila najbolj vesela, ko sem prvič spet začutila, kdaj sem lačna. Slišati je smešno, a dokler ne veš, kako je, če tega občutka nimaš, ga ne znaš ceniti.
Vse najboljše želim vam in vaši hčeri!