Pretirana tekmovalnost
Pozdravljeni,
sem mamica skoraj 5 let starega sina. Zadnje čase opažamo doma in v vrtcu, da je sin zelo tekmovalen. Vedno želi biti najhitrejši, najboljši, naj, naj…..
Ko željenega ne doseže (dejansko ni najhitrejši…) je vidno razočaran, žalosten. Kako naj ga demotiviramo za tako tekmovalnostjo. Pri vsaki igri, hrani… mu vedno poudarjamo, da ne tekmujemo, pač pa da sodelujemo. To ve, vse dokler ni boljši in zopet začne tekmovati. Drugače je zelo nežen deček, vendar pri tekmovalnosti pozabi na to nežnost. Če ga kak drug otrok zbada, ali odrine, ga odrine z isto mero.
Kaj lahko storimo. Kako naj ga naučimo, da tekmovanje da, vendar ne za vsako ceno.
hvala in pozdrav,
m.
Nimam recepta. Tudi naš je tak. Drugače nežna dušica, tekmovalen pa tako, da me je vse strah. Navajam ga, da pohvali tudi druge, ne pa da vedno pove, kako pa da je njegovo še boljše, da je on še lepše,… Smo brali že različne zgodbice o takih primerih,… Lahko rečem, da smo malce napredovali. Je pa še vedno prisotna ta tekmovalnost. Pa igre – da slučajno ni prvi. To je groza. Pri treh takih izpadih v enem večeru, sem rekla, da se več ne grem takih igric z njim, dokler ne bo sposoben prenesti poraza, oziroma tega, da ni prvi, da je pač drugi,… Zdaj včasih ko se igramo spomin, mečemo pare v škatlo, da se ne vidi, koliko jih je kdo odkril 🙁 Pa sodeloval bi vsepovsod, kjer se dobi medalja ali celo pokal (no, tega še nima, ima pa veliko željo dobiti ga). Pa perfekcionizem je tudi prisoten. Malo se že ohlaja, ampak je dobil živčni zlom, ko je na risbici nekaj ‘pokvaril’ in ni bilo točno tako, kot si je zamislil.
Mi pač poskušamo s prigovarjanjem, včasih razlago, naj se postavi tudi v kožo drugih, pa kot sem že rekla z zgodbicami. Aja, že od nekdaj pa ne hvalimo dosežka, ampak trud.
Imam problem… Sem izjemno tekmovalen na vseh področjih, kjer se tekmuje z soljudmi še posebej z tistimi ki so mi blizu… Vsem privoščim vse najslabše samo, da bi bil boljši… To se mi je začelo sprva dogajati v športu kasneje v šoli in sedaj je to preraslo na vsa področja mojega življenja in me dobesedno ubija… Sicer je to resnično recept za uspeh, saj vsepovsod, kjer se pojavim in imam približno enake možnosti kot “sotekmovalci” sem najboljši… Ampak vprašanje koliko še lahko zdržim… Najhuje je ker svojim najboljšim prijateljem privoščim le najslabše, če so na katerem področju uspešnejši od mene… Težko pokažem čustva in mi tudi ni mar za situacije drugih pravzaprav uživam v tuji nesreči… To mi ni všeč ker NISEM SREČEN, ampak to je v moji krvi kako naj spremenim SAMEGA SEBE??? Prosim za čimveč razumnih odgovorov kako bi mogoče to tekmovalnost obrnil sebi v prid. Hodim na medicino in le zato da se spet lahko dokažem… Imam prijatelja, ki je boljši v tehniki, ker sem pa tudi sam zelo dober v naravoslovnih predmetih se ga trudim preseči vendar je v bistvu genij ki ima zlata priznanja z matematike, fizike…. In ker mi ga ne uspe preseči sem sedaj zapadel delno celo v depresijo in se v bistvu ne morem učiti, saj imam v glavi ves čas misel da ga NE MOREM premagat….
Mislim da vam pri mnenju lahko pomaga da mi primanjkuje samozavesti….
Sem pa uspešen športnik, uspešen v šoli, veliko dam na svoje telo pa tudi z puncami nimam prevelikih težav saj v bistvu menim, da sem simpatičen, vendar me ponovno ubija ta tekmovalnost, ki mi pravi da je veliko boljših od mene in predvsem višjih (sam merim v višino 175 cm) in potem ustvarjam mnenje da nisem vreden nobene punce in da je veliko boljših ter se tako težko sprijaznim z temi dejstvi, da v bistvu raje ne iščem punce kot da bi doživel zavrnitev ali imel občutek, da je nisem vreden…