Nosečniški diabetes
Ugotovili so, da imam (poleg ostalih težav) zdaj še nosečniški diabetes in mi sledi dieta. Sem kar žalostna, saj moram počivati in težko sama skrbim zase, tako, da bo to spet dodatna obremenitev za moje najbližje.
Če ima katera kakšen uporaben nasvet, link na temo prehrane, jedilnikov, ga bom več kot zelo vesela.
Ni konec sveta!Ne bit žalostna,bo sladkor še višji!Sicer je pa “dieta” način zdravega prehranjevanja, ki ga lahko osvojiš za vedno, za vse družinske člane.Še zdaleč ni neka “grozljiva dieta”.
Jaz sem sicer na inzulinu, pa mi sploh ne povzroča težav. Red mora bit, pa je vse o.k., a ne? Pa nasmeh na ustnice!!!
Jaz razumem kaj prestajaš, ker so tudi meni – kot si rekla – POLEG ostalih težav – ugotovili še povišan sladkor. Jaz sem dobila dieto z enotami in sicer prilagojeno času nosečnosti. V mojem primeru je to druga polovica nosečnosti.
Dobila sem tabelco z navedenimi enotami za zajtrk, malico, kosilo, malico in večerjo ter skripto, v kateri so navedena živila in koliko gramov tehta ena enota.
Ti opišem jedilnik za en dan:
ZAJTRK: 200g mleka, 90g polnozrnatega kruha, 40g salame – piščančje prsi v ovitku, 150g pomaranče
MALICA: 200g jogurta, 300g pomaranče, 90g kruha (po želji lahko jogurt menjaš za 200g mleka in kruh za 60g muslija)
KOSILO: 100g cvetače, 150g špinače, 100g korenčka, 105g mesa na žaru, 240g krompirja, 15g maščobe (olivno olje za pripravo celotnega kosila)
MALICA: 100g hruške, 60g kruha
VEČERJA: 150g bučk, 100g korenčka, 40g graha, 60g surovega riža, 75g piščančjega mesa, 10g maščobe za pripravo celotne večerje – v tem primeru mesno zelenjavne rižote.
glavni obrok je sestavljen iz škrobnega jedila (krompir, riž, testenine, fižol, čičerka, leča, kuskus, ješprenj, razne kaše – ajda, pira, koruzni zdrob -polenta…), mesa ali zamenjave za meso (sir, riba, skuta) in zelenjave.
Jaz si zaenkrat še vse tehtam.
te razumem kaj pomeni tvoja zaskrbljenost. odkar imam to dieto se počutim suženj hrane. kamorkoli in kadarkoli grem, vedno moram mislit na to, da pridem domov skuhat in pojest. malice si nosim s sabo, vendar je včasih prav nerodno. danes recimo sem malico pojedla v avtu, ker ni bilo druge možnosti.
je pa res, da verjetno to usvojiš kot način življenja in da lahko krasno in kvalitetno in organizirano živiš, a jaz sem naprimer na koncu nosečnosti in moram vse to strpat v nekaj tednov – se priučit enot, tehtanja, razmišljanja o nabavi in pripravi hrane, dobila sem tudi merilec krvnega sladkorja, tako da je tudi to zdaj postal obvezni del – pikanje pred obrokom in 1,5 ure po obroku, tako da jaz lahko povem zase, da mi to vzame veliko časa. imam družino, obveznosti, gospodinjstvo in prihajajočega dojenčka, tako da je moj dan ekstra poln.
je pa res, da ješ zdravo, vsake 3 ure in se ne rediš, če te kaj potolaži.
srečno in zdravega otroka ti želim, pa vsem ostalim na tej temi seveda tudi.
lp.
Bibita, hvala za prijazne besede in nasvete. Še posebej za jedilnik. V začetku se kar težko znajdem. Kupila sem kuharsko knjigo z recepti, tako, da je malo lažje in so mi lahko že dva dni po njej kuhali. Termin pri dr. Tomažičevi imam šele konec meseca, na Polikliniki pa so na t.i. predavanju povedali le splošne stvari o diabetesu in dali neke osnovne informacije, bolj malo konkretnega. Ko pa se lotiš priprave in sestave hrane, se ti porodi sto vprašanj in dilem.
Će ima še katera kakšen jedilnik ali ve za link, kje se nahajajo, bom zelo vesela.
Ne, nič tako groznega ni. Meni je bilo bolj grozno, ko sem si morala zmerit vrednost sladkorja s tistim pikanjem v prst!
Inzulin dobiš v obliki injekcije. Injekcija izgleda kot en kemični svinčnik, v njej je cca 300 enot inzulina, v ambulanti te naučijo kako si odmeriš enote, to je čisto preprosto, ker na pokrovčku lepo pišejo številke in če si moraš vbrizgat npr. 8 enot po zajtrku, samo nastaviš na številko 8. Če rabiš 6 enot po kosilu, nastaviš na 6 in vbrizgaš.
Iglica je tako tanka in kratka, da nič ne boli. Jaz sem si s prsti naredila kožno gubo na trebuhu in vbodla pravokotno. Evo, prisežem, da se da to naredit z minimalno, ma res minimalno bolečino, v bistvu sploh ne pikne, samo malo, ma malo malo malo zapeče. Verjemi.
Procedura je bila pri meni taka. Pred zajtrkom sem si izmerila sladkor, nato vbrizgala inzulin, po 15 minutah sem lahko jedla. Nato sem si izmerila sladkor pred kosilom, vbrizgala inzulin in čez 15 minut imela kosilo, enako za večerjo.
v bolnici nisem bila, ker mi nihče ni omenjal tega, pa tudi kar dobro se je dalo kontrolirat sladkor, punčka pa je na UZ vedno kazala primeren razvoj. Se je pa res moj ginekolog zaradi tega (in tudi še enega drugega razloga – prisotnost protiteles v krvi, možnost zapletov, možnost transfuzije otroku ipd) odločil, da zaključi nosečnost 10 dni pred PDP. Punčka se je rodila s 3.430 in 53 cm in vse je bilo ok.
Jaz sem na inzulin gledala kot na pomoč, na zdravilo. Ni bilo nič tako groznega. To je nekaj, kar telesu pomaga pravilno predelovat ogljikove hidrate in če je to v pomoč, posebej zato, ker nisem bila jaz sama v igri,pač pa tudi otrok, sem to sprejela kot nekaj pozitivnega, čeprav okej, priznam…sem se pritoževala, mi je bilo odveč, raje bi bila zdrava nosečnica, ampak če je treba, je pač treba. In samo pikanje in vse to sploh ni nič groznega, res. Prisežem! Pa sem jaz boječka, veš, meni še pedikura predstavlja problem, ker stalno mislim kako bo bolelo : -)
Bibita,
ful ful ti hvala za tvoj izčrpen odgovor – si me res pomirila!!! Se namreč res bojim igel, oz. mi hitro postane slabo, in me je bilo blaaazno strah, poleg tega pa je morala bit ena znanka zarad slakorne 1 mesec v bolnici; pa sem se ustrašila najhujšega!!! Torej sploh ni nujno, da je tako… Me veseli! Upam na najboljše!
Hvala še enkrat,
Mateja