NIČ SAMOZAVESTI…
Pozdravljeni!
Znašla sem se pred nerodno sitacijo… Vse bolj opažam da nimam popolnoma nič samozavesti. Če se mi kdaj kaj ne posreči, še sama pri sebi isščem napake in si očitam stvari, se krivim za stvari…
Recimo: * Srčno si želim zamenjati del. mesto. Grem na razgovor in tam ne dam vse od sebe, ker se mi zdi, da nisem dovolj dobra za novo del. mesto, da me bodo spregledali, da nisem sposobna. Prav ne potrudim se.
* Nikoli nikomur ne rečem NE, če me karkoli prosi, čeprav vem da bom zaradi tega v čas. stiski ali drugi nerodni sitaciji…
* V pogovoru s sodelavkami bolj samo poslušam kot sodelujem v pogovorih, ker se bojim da me ne bodo imele čas poslušat…
* Tudi, če vidim, da se mi godi krivica, da se kje kdo vrine pred mano, nikoli ne odreagiram,…
Teh stavri je še kar nekaj, to sem samo na hitro opisala. Prav opažam da sama sebe dajem v nič.
Še tole opažanje bi opisala: moja mami, s katero se vidim enkrat na teden in se slišiva vsak dan po tel. se mi zdi blazno neizobražena in res “kratka”. Prav živcira me, ko se z njo pogovarjam po tel. ali ko se vidimo, saj je res nerazgledana, in ima nevmesna in trapasta vprašanja ali pripombe na karkoli… Druženje z njo mi je moreče, samo, ker mi pride prav in ker zelo rada pridem na obisk zaradi očeta, potem gremo na obisk… Tudi prijateljic nima, ker se z vsemi nekaj skrega, vsaki nekaj zavida,… in je oh in slpoh privoščljiva in fovšljiva…Ko pa nisem z njo, se pa vedno z njo primerjam in si govorim da sem taka kot mami…in da ne smem bit taka kot ona…
Šele, ko mi prijatelji pravijo, da se jaz imam pa res dobro in da mi vse v življenu uspeva, se malo zamislim nad tem in si za kratek čas to tudi priznam, potem pa gre spet vse po starem.
Še nekaj mojih dosežkov: *stara sem 29 let in srečna z življenjem, ki ga živim. *Imam 2 čudoviti zdravi deklici. stari 3 in 1.5 let.*Imam dobrega partnerja s katerim se dobro razumeva in si zaupava. *Živimo v hiši v mans. stanovanju. *Oba s partnerjem sva zaposlena v zelo dobro stoječih podjetjih, nismo na tesnem z denarjem. *Oba imava svoj avto. *Jaz imam dokončano 7 stopnjo izobrazbe. Na vzven smo res srečna mlada družina. Tudi nihče ne ve za mojo nesamozavest- no, opazil jo je že kdo kdaj…
Zakaj?? Zakaj se mi to dogaja?? Zakaj se ne znam ceniti?
Vesela bi bila kakršnegakoli nasveta, odgovora.
Najlepša hvala,
Arnika
Draga “arnika”!
Nič samozavesti, pišeš. Občutek imam, da je to “neverending” področje, področje, ki po malem gloda vsakega izmed nas. Zadnje čase obstaja cel kup strategij, ki poskušajo nesamozavest zmanjšati na minimum ali pa jo sploh odpraviti. Vendar-zakaj? Kaj pa, če je to varnostni mehanizem kot npr. rdeča lučka, ki zasveti v avtu, ko moramo doliti olje, natočiti bencin?! Ki nas opozarja na določene zadeve v zvezi z nami samimi?!
Ne-samozavest nima ničesar opraviti z zunanjimi zadevami. Če bi imela, bi bili vsi bogati, lepi itd. najbolj srečni ljudje na svetu-pa to niso, še zdaleč ne, prej ravno nasprotno. Poglej samo Britney Spears, kaj se ji dogaja v zadnjem času. Pa tudi ima (materialno) vse, kar si lahko poželi.
Morda lahko zadevo obrneš na glavo. Kaj pa, če smo nesamozavestni zato, ker nekje globoko v sebi vemo, da pa nismo tako OK, kot se morda kažemo na ven? Da bi npr. najraje tistega , ki se je vrinil pred nas, s kolom po glavi? Da bi najraje zatulili NE, ko ljudje venomer nekaj zahtevajo? Da je v nas še sto drugih hudičkov, ki jih imamo trdno na vajetih, da le ne bi izpadli tečni, zoprni, nesramni in še kaj od tega negativnega?
Zato npr. jaz osebno nisem preveč za neke pozitivne afirmacije, ki bi jih nalagali na nerazčiščene bolj temačne vsebine. To je tako, kot da bi stanovanje pošpricali z osvežilcem, ker v njem smrdi, namesto da bi ga pospravili, tj. odnesli ven tisto, kar smrdi.
Mogoče bi lahko najprej raziskala, zakaj misliš, da si nesamozavestna, zaradi česa konkretnega. Ko bi osvetlila te svoje poteze, bi morda sebe lažje razumela, zakaj si nesamozavestna. Potem pa ni nujno, da ostane pri tem, da si pač takšna in takšna, ampak bi poskušala s temi minusi nekaj narediti.
Najbrž se bere zapleteno, zato se morda še oglasi, da kaj bolj razčistiva.
Za danes pa toliko!
Maja
pozdravljena maja, bi ti najraje pomagala pri tem..ker sploh ni tako težko biti samozavesten! jaz sem prav nasproten primer tebi, npr. če nekaj hočem, si želim…to (večinoma) vedno dosežem – zakaj?ker si upam povedati na glas! ne boj se, da te drugi ne bi poslušali, ker osebe, ki te spoštujejo in te imajo rade, si te željo slišati!! morda začni z najbližjimi…izražaj svoje želje na glas, pa tudi če vsem niso najbolj všeč, kajti to si ti..in samo tako te bodo ljudje zares spoznali in spoštovali.
Še to: malce egoizma ti ne bi škodilo..deluj v svojem interesu, tako da TI najbolje prideš skozi! tega ti nihče nima pravice zamerit, če je v mejah normale.
Začni uživati v stvareh, ki veselijo tebe in NE DRUGE!!
Pa srečno:)))
Jaz sem popolnoma ista kot ti in imam enake težave, čeprav mi je kar malo težko to priznati, ampak je res.
Nočem več biti “predpražnik” vsem. Tudi sama ne vem kaj naj naredim in kje naj začnem.
Ga.Maja kaj se moram vprašat, kaj moram naredit? Je morda to odraz otroštva, katero ni bilo najbolj rožnato? Pa če lahko malo razložite kakšni so pristopi in načini za večjo samozavest.
Lep dan!
S temi težavami nas je veliko. Stara sem 30 let, sem univ.dipl.inž.arhitekture, kmalu bom magistrirala iz ekonomije, imam čudovito hčerkico, srečen zakon, letos smo se preselili v novo hišo…skratka tako na uč bi lahko rekli da sem uspešna….pa se ne počutim tako.
nekdo je zapisal da je potrebno najti prave vzroke…in moj vzrok je strah. Strah pred neodobravanjem, strah pred tem, da bi se komu zamerila ..in zato sem prijazna na kubik, in filtriram vse kar rečem, nisem direktna….v službi se podrejam…in vse skupaj ima za rezultat, da me skrbi in sem pod stresom…in sama sebe tlačim na minimum.
Ma kaj mi je to treba. Samo eno življenje imamo in treba ga je živet.
Živjo, punce,
se spet oglašam. Res vidim da nisem sama s to težavo. Malo sem o tem premislila in prebrala vaše poste- mislim da sem našla vzrok- strah in ugajati vsem. Res me je “vsega” strah, oz. se bojim, ali bom prišla na cilj, kaj pa če… Vedno nekaj. In tudi ugajati res želim- vedno sem do vseh prijazna, se pogovrajam z vsemi,…
Prišla sem do zaključka da premalo delam na sebi. Sedaj sem se spravila brat knjigo Ljubezen in duhovna rast- ta se mi je zdela na polici knjižnice da je to nekaj zame… Punčki bosta že počakali, da mamica kakšno stran na dan oprebere. 🙂
Hvala za vaše prijetne odgovore in da ste mi pomagale.
Lp,