ali vzamete kakšno tableto
Na srečo nisem izgubila še nobenega od bližnjih, da bi bilo tako hudo, da bi jo potrebovala…
Če resnično čutiš tako hudo tesnobo, da ne zdržiš drugače, ni sicer nič narobe, če vzameš kakšno blago pomirjevalo. Je pa to vse proces žalovanja in je prav in dobro, da resnično občutiš in tudi izraziš svojo žalost… Tako se kasneje lažje soočiš in sprijazniš z realnostjo. Pomirjevala te pa lahko samo zavijejo v eno tančico blage zamaknjenosti, pravo žalovanje pa te zadene kasneje, kar je v bistvu še težje.
Meni je skoraj žal, da je nisem vzela za na materin pogreb. Pogreb me je dokončno potolkel, počutila sem se pa itak ko na uradnem sprejemu, ker so vsi prihajali k meni in mi izrekali sožalje…sploh nisem imela časa v bistvu se res poslovit od mame, na koncu sem se samo še nasmihala in “sprejemala goste”.
Potem so mi pa še pri grobu hoteli izrekat sožalje…džizus, sem kar glavo sklonila, da so šli mimo in me pustili pri miru.
Šele potem, ko so šli vsi mimo, sem si vzela pet minut časa in sama postala ob grobu. Hvala bogu so dojeli in mi dali mir.
kaka tableta, da greš lažje skozi to – zakaj pa ne. Meni je bilo po pogrebu od čustvenega pretresa tako slabo…zakaj si ne bi živcev umiril. Da ne govorim kaka groza mi je bilo pred pogrebom, ko sem se odpravljala tja…ja, tabletka ne škodi, moje mnenje.
Tako sem tudi jaz razmišljala in sliši se “pravljično”, ja. Da greš tja in je pogreb “proces žalovanja” – zato sem tudi jaz hotela biti pri “polni zavesti”.
Samo ni tako vedno, v mojem primeru ni bilo. Pogreb je bil ena bedna predstava za druge, ti si sam in še posebej, če si pokojniku najbližje in ob tebi ni nikogar drugega (sem bila samo jaz, očeta ne, bratov sester tudi ne), je vsa pozornost usmerjena nate in je – GROZNO! Dobesedno požiraš vso tisto prezenco ljudi, vsi ti nekaj izrekajo – ja, vem, da hočejo dobro, a mnogo jih to govori le iz vljudnosti – ti se pa moraš držat. To je realnost pogreba, če si sam, ne pa “trenutki poslavljanja”. Ma kaki.
Daleč od romantične predstave, da se na pogrebu posloviš od pokojnika, blabla…posloviš se mnogo mnogo kasneje, s tekom časa, ko si sam s sabo, pogreb je pa show, ki te dokončno zamori.
Taka je moja izkušnja, pa tudi izkušnja mojega prijatelja, ki je tudi mlad izgubil mamo – ni pa rečeno, da je vedno tako, seveda. Najbrž je drugače, če imaš ob sebi še nekoga, da se vsaj malo energije drugam usmeri.
Samo dokler tega ne doživiš, ne veš.
Jaz ne vzamem nič….. ko mi je oče umru so nam vsi ponujali svašta (ne morem verjet kaj vse majo ljudje po žepih). Pa je mama rekla, da je tolk dolžna možu da se zjoka na pogrebu, pa da ga preživi brez da je zadeta.
Jaz se tega držim, ima prav…. ker ko vzameš tisto eno tabletko, te doma čaka še ena pa še ena…. pol si pa v riti.
Najbolj da se takoj zjokaš pa ti je že po pogrebu dost dost lažji, ker daš tist javni del mim, pa lahko pol u miru žaljuješ kot ti paše.
Ja! Ko je umrl zelo bližnji sorodnik vsak dan tableto proti glavobolu saj bi mi jo drugače razneslo. Tisti ki se mu še to ni zgodilo ne ve kakšna bolečina je to. Mislim psihično. Ker pa smo si ljudje različni ene ne boli glava ene kaj drugo ene pa nič. Mene je glava tako zeloooooo bolela. Ne vedno, je pa me na trenutke res ful začela.
Jaz sem za mamin pogreb vzela polovičko apaurina. Je pa verjetno razlika ali umre nekdo, ki ti je blizu ali pa tam od ene sosede nek en, pa še ali je smrt pričakovana ali ne. Za samo žalovanje pa nisem rabila tablet ampak nekaj mesecev časa in par prejokanih noči. Žal.
Bi pa pred tem dogodkom tudi sama lahko napisala tako kot Lara Croft.
najbolje iti na injkecijo apaurina, to te tolk smiri, da se še jokat ne moreš..a to samo za pogreb, za ostale dneve pa itak moraš sam skoz dat, ne moreš skoz jemat kaj tazga, ker postaneš odvisen, potem že raje jemlji antidepresiv, ki pa začne deloavti komaj po ca. 2 tednih.
za pogreb pa kar apaurin, najbolje injekcija, to ti itak dajo.
eni celo skup padejo od žalosti in to.
lp
Še nikoli nič, tudi za očetov pogreb ne.
Pa to ne pomeni, da mi je bilo vseeno, ampak, kot so napisali že nekateri pred mano, sem hotela iti trezno in prisebno skozi proces žalovanja, se od njega posloviti pri pameti, ne pa, da bi se tam vsa zadeta smehljala in sploh ne bi vedela, kaj se pravzaprav dogaja, potem bi me pa zvilo dva tedna kasneje, ko bi nehala tablete jemat.
Sem bila tudi že na takem pogrebu, ko je prijateljici umrla babica in se je nabasala s pomirjevali. Na pogrebu je delovala, kot da se je vsa stvar sploh ne tiče, ko je bilo vsega že trikrat konec, je pa začela dobivati privide in take reči.
Konec koncev, smrt je del življenja. Nikoli ne moreš biti pripravljen nanjo, lahko pa se vsak dan pripravljaš na to, da pride. To ne pomeni, da sediš v kotu in tuhtaš črne misli, ampak da ne kuhaš zamer, da si pošten z vsemi.
Ko je moj oče umrl, mi je prijateljica rekla: “Gotovo je še toliko ostalo neizgovorjenega …”
Ampak ni. Nekako smo bili navajeni sproti razčistiti stvari, si povedati dobro in slabo, se drug drugemu opravičiti in odpustiti … To je vsakodnevna priprava na smrt.
Ker v resnici ne veš, kdaj pride …
Jaz tudi nisem vzela nobene tablete, ko je mi je umrl oče… Je preprosto nisem potrebovala, ker sem bila stalno v nekem šoku, kot bi si telo in um nadela protibolečinsko obleko, ki je popustila, ko je bilo že vsega konec. Mama pa je vzela neko pomirjevalo, ja.
Najbolj noro pa mi je bilo to, da me je sicer na pogrebu enkrat zlomilo, ampak drugače sem bila pa v redu. Verjetno zato, ker sem jokala že cel mesec prej. Na progrebu od drugih pa mi je včasih že prav nerodno, ker večkrat jočem bolj, kot cela žlahta…
Je pa grozno, ko prihajajo vsi ti ljudje in ti izrekajo sožalje, pri nas jih je bilo ogromno, vsak ti da roko, reče “pa ravno je šel v penzijo, ni imel časa uživati”, bla bla bla… meni so šli določeni ljudje s takimi izjavami tako na živce, da bi jih najraje vse ven pometala! Pa vem, da niso mislili nič slabega… ma po moje sploh niso kej dosti mislili.
Tako da, če greste na pogreb, recite kakšno vzpodbudno, še bolje pa je, da ste tiho (moja izkušnja).