Pozdravljeni,

Pred kratkim sem brala vaš članek o razpetosti sodobne mamice med dojenjem in propagando in se opogumila, da vam pišem. Vem, da je veliko mamic, ki se bojujejo z veliko večjimi in resnejšimi težavami glede dojenja, kot je moja, zato mi oprostite že vnaprej za morebitno banalnost mojih skrbi. Tole bo kar dolgo branje, a ne morem drugače…

Ob rojstvu prve hčerke sem se soočala z veliko težavami pri dojenju, ki jih verjetno pozna veliko mamic: nepoučenost, zmedenost, boleče in razpokane bradavice, prepolne prsi, dojenčica, ki se zelo pogosto doji in ima po vrh vsega še večerne krče itd itd itd… Predvsem pa so bile moja največja težava prijateljice in sorodnice – druge mamice, vse izkušene profesionalne dolgoprogašice v dojenju, ki so v dojenju blazno uživale in bile o vsem »poučene« ter poklicane za nasvete. Ti so so kar leteli sem in tja, jaz pa v prvih dneh po porodu seveda nisem znala ločiti zrno od plev in/ali se postaviti sama zase. Večinoma so me spravljale samo v jok.
Pristali sva na nastavkih, ki sem jih potem zaradi nekega notranjega občutka zelo hitro zavrgla. Zvečer mi je menda »manjkalo mleka« ali je bilo »vodeno«, ker je mala non stop visela na dojkah in zato sem v solzah in razočaranju ter skrbi za otroka posegla tudi po dodatku. Potem so prišle grožnje, da bom fasala mastitis, če bom dodajala. Pa nasveti o prehrani in pivu in polenti.
Hvala bogu, nekako sem zmogla prekrižariti vse to, odjokala svoje, poizvedela, kar sem lahko, stisnila zobe in dojila. Še naprej pa sem obdržala večerni dodatek. Ta je bil samo za moj psihični počitek, ohranjanje zdrave pameti v vedenju, na mi ni TREBA dojiti – t.i. stekleničko odrešiteljico, ne pa zaradi potrebe otroka po umetni hrani. No, tako sem »dojila« 5 mesecev, po uvajanju GH pa še delno nadaljnja dva. Mala bi se verjetno dojila še naprej, če bi tudi jaz hotela nadaljevati, vendar vam odkrito priznam, da sem komaj čakala, da dobim svoje prsi nazaj zase, enostavno nisem psihično več zmogla.
V dojenju nisem nikoli uživala. Še več, zaradi nasvetov in silnih vzgledov »superdojilj« in vseh ostalih zelo pametnih osebkov ter svoje nesposobnosti, da se jim uprem in sem dovolj močna, da si mislim svoje, se mi je dojenje dobesedno priskutilo. Tudi v svojih očeh nisem bila dovolj dobra dojilja in mama in nisem … in… in…, skratka, počutila sem se kot velika zguba. Zelo me je prizadelo tudi, da večina mamic govori o dojenju z nekim posebnim romantičnim pridihom, nostalgijo, kako krasno je bilo, kako so se preko tega čustveno povezale z otrokom, kako so uživale v očesnem kontaktu…. Jaz pa… Med dojenjem nisem zapadala v nobene transe, nisem se počutila nič blaženo, nič posebno. Zdi se mi, da sem zaradi teh začetnih frustracij, visokih zgledov dobila en tih odpor do dojenja, popolnoma izgubila tisto čustveno komponento dojenja in je bil to zame samo akt hranjenja.
Pamet mi govori, da sem vseeno OK, kljub temu, da sem dodajala, kljub temu, da sem prenehala, ko bi se otrok verjetno še dojil, kljub temu, da nisem uspela dojiti in biti mama »iz srca« ob vsej pripadajoči romantiki. Vest pa mi tudi po tolikem času ne da miru, da sem slaba mama, švoh dojilja in sebična, ker sem prenehala… Skratka, po skoraj treh letih se še vedno ubadam s temi občutki in nisem še prebolela… težak je razkorak med pametjo in srcem. Pri otroku je dostikrat najbolje, da poslušaš svoje srce kot mama; pri ostalih se mi zdi, da je bolje poslušati svojo zdravo pamet. A je zelo težko.

In potem smo tu: zdaj pričakujem drugega otroka, sem v drugi polovici naporne nosečnosti, ki ji grozi prezgodnji porod. Že od začetka me skrbi za dojenje. Vem, da bi fizično lahko nekako zmogla kljub vsemu, kar bi me doletelo, a skrbijo me okoliščine – tiste psihične. Zaradi njih mi že ob misli na dojenje postane kar slabo.

Po eni strani najraje sploh ne bi dojila in bi kar vnaprej obupala.
Po drugi strani vem, kaj vse otrok dobi z dojenjem, še posebej nedonošenček, in mu tega nikakor ne bi rada odrekla. In lahko še enkrat vztrajam pol leta, res lahko, in znam nahraniti otroka.
Po tretji in najpomembnejši plati pa… bi srčno rada izkusila prijetnejše, sproščeno dojenje in dojenje z veseljem.

In zato pišem vam.

Kako naj se psihično ustrezno pripravim na dojenje? Na osebje v porodnišnici? Na nasvete prijateljev, družine, vprašanja znancev na sprehodih? Kako okrepim svojo samozavest in se jim ne pustim? Kako naj pozabim grenke izkušnje pri prvem otroku?

Zanima me, kako LLL in vi osebno kot svetovalka gledate na čustveno komponento dojenja? Kako pomembna je v primerjavi s prehrambeno in zdravstveno?
Se morda o tem pogovarjate tudi na vaših srečanjih? Ali se o tem lahko pogovorim kar s katero od vaših svetovalk? Ali potrebujem bolj pomoč psihologa? Je kje kak terapevt, ki ve dovolj o dojenju in težavah mamic po porodu, da bi mi lahko svetoval?

Hvala vam za odgovor in lep pozdrav

Mateja

p.s. uspešno nadaljujte s svojim krasnim delom in navdihujte mamice še naprej!

Mateja, pozdravljeni!

Na začetku vam bom nasprotovala. Vaša skrb ni banalna! Če izvzameva bolezen ali smrt matere ali otroka, prav Vse druge težave in bolečine pri dojenju so najbrž laže rešljive, kot pa to velja za žalovanje matere ob izgubi dojenja in občutke krivde, ki jih mnoge nosijo v sebi še veliko let ali vse življenje. Zato je nastal moj članek, ki ste ga omenili.

Menim, da vaše pismo govori ne le v vašem imenu, temveč v imenu ne tako majhnega števila mamic, ki zaradi dojenja še danes čutijo veliko čustveno bolečino.

Čestitke za pogum. Upam, da vam je o b tem, ko ste zlili svojo zgodbo na forum, že nekoliko laže. Vaše pismo objavljam z upanjem, da vam bo osebno pomagalo premagati staro bolečino in pripomoglo do drugačnih občutij po porodu. In z upanjem, da ga bodo prebrali tudi ljudje, ki mora hote ali nehote prizadenejo mamice, ki imajo pri dojenju težave.

Pavite, da so bile za vas največje breme prijateljice in sorodnice, ki jim je dojenje dobro teklo in niso razumele, da vam je težko poslušati vse to. Skoraj nemogoče je, da tako govorjenje na mamico, ki ima prvič dojenčka, na bi vplivalo – žal predvsem negativno!

Včeraj sem brala nek drug forum o dojenju. Presenetilo me je, koliko napačnih informacij kroži celo med materami, ki so dojile leto in več, torej ki so dobro dojile enega ali tudi več otrok! Vsekakor je spodbuda dobra stvar in spodbujam izmenjavo informacij med materami, vendar za nobeno mater v dvomih, kaj šele za občutljivo prvorodko, ni dobro, da verjame vsemu, kar sliši od drugih mater, posebej, ko sliši prepričevanje v smislu, da vse matere lahko dojijo, če se dovolj potrudijo, ali da je vse rešljivo na tisti način, ki ga je uporabila točno ta mati, s katero teče pogovor. Prav nasprotno, zgodba vaše prijateljice, sorodnice, je lahko za vas popolnoma neuporabna in vsiljevanje njenega načina lahko vašo situacijo nemalokrat poslabša. Zato je edini pravi način pomoči, ki ga lahko dobimo od sorodnikov in prijateljev ta:
– da nas podpirajo ne glede na to, ali dojimo ali ne – razumevanje in sočustvovanje! Da nam VEDNO povedo, da smo vredne in super matere, da pa je dojenje včasih težko, nemogoče in da zato ni pravi nič hudega, če ne gre…
– da nam poiščejo strokovnjaka, ki nam pri dojenju morda lahko pomaga in nas podpre v odločitvi, kakršnakoli že bo

Svetovalke za dojenje pomagamo mamicam ne le dojiti, temveč tudi s čim manj travmami in brez občutkov krivde predčasno končati morda komaj začeto dojenje, ki v družino vnaša hudo stisko. Otrok potrebuje veselo in pozitivno mamico. In če se kljub velikemu trudu in ustrezni strokovni pomoči ter podpori mati ne more izkopati iz težav, nadaljevanje dojenja pa ni več mogoče brez hudih stisk, je prav, da materi pomagamo prenehati dojiti.

Zdaj že veste, Mateja, ljudi, ki se čutijo poklicani dajati nasvete, se izogibajte. Recite hvala, zamenjajte temo in čim prej stran. Obdajte se z ljudmi, ki vas bodo podprli ne glede na to, kako bo! In ki vam bodo namesto nasveta o dojenju prinesli pripravljeno kosilo, ki vas bodo spravljali v dobro voljo, ne pa zasliševali, kaj počnete, ki vam bodo dali samo telefonsko številko ali za vas poklicali svetovalko, če sami ne boste zmogli odtipkati številke…

Tudi jaz nisem znala ločiti zrna od plev, Mateja, in sem bila prvič prav tako zmedena. Vsi so me zaslišali, če imam sploh dovolj mleka. In moža sem v paniki pošiljala v lekarno po prilagojeno mleko. Vse to sem počela in več mesecev sem čutila veliko žalost, jokala sem, čutila sem se zelo nesposobno mater. Bala sem se svojega ljubkega in zaželenega dojenčka. Svojo samozavest sem gradila počasi, kot mozaik, leto dni je bila na dnu.

Ojoj, čisto vse mita so vam posredovali, od vodenega mleka do piva in polente.

Povsem vas razumem, da ste večerno stekleničko odbržali mora celo zaradi kljubovanja ljudem okoli vas.

Je zdaj ozračje enako, Mateja? Vas obdajajo isti ljudje? Pričakujete enake pritiske, zasliševanja in vprašanja?

Ah, ne, to se pa spet ne bom strinjala. Od kolegice Ksenije Šoster Olmer sem se naučila, da vsaka mati, ki je dojila, četudi le enkrat – JE DOJILA. Torej brez narekovajev. Dojili ste 7m. Če je bila večerna steklenička po vaši oceni pravzaprav nepotrebna z vidika hranile vrednosti, potem ste zame tedaj polno dojili.

Kljub vsemu ste komaj čakali, da se obdobje dojenja preneha. Dovolj vam je bilo tega tekmovanja in merjenja moči, kdo doji bolje. Želeli ste se dokazati, da ste lahko dobra mati v času, ko dojenje ni več stvar debate. Le kako bi mogli uživati, ko pa so vam ves čas dokazovali, da ste nekje pri repu seznama doječih mater v družini. Resnično me boli, da včasih ljudje dojenje tako zlorabijo za tiho tekmovanje o tem, kod je uspešnejši. Ne vem, morda v tej naši družbi mora tako biti, da se o vsem merimo in primerjamo, kdo bo boljši, žal. Pri dojenju pa to nima nobene zveze, kajti edino, kar je smiselno, je da se otrok in mati dobro počutita in da otrok dobi mleko. Narava ni vgradila nobenih mehanizmov tekmovalne logike v dojke.

Dojenje tudi ni treba opevati v romantičnih tonih. Matere to počno zato, ker se tedaj počutijo materinske. Toda materinski čuti iz matere vrejo na dan ob tisočih situacijah, dojenje je samo ena izmed teh situacij. Resda se ob dojenju sproščajo močna čustva. A saj vidite, lahko so pozitivna, lahko pa so tudi negativna, kadar ne gre. Mnoge matere ne čutijo kake posebne vznesenosti. In mnoge ne dojijo tako, da bi si zrle z dojenčkom v oči, ker imajo preveč dela s položajem, bolečino, pristavljanjem, držanjem dojke in pleničke,…

Nekatere matere dojijo le nekaj dni ali tednov. Čisto vredu matere so in nič boljše ali slabše od mater, ki dojijo!!! Prav je, da si vsaka mati uredi življenje tako, da je srečna. Če vas dojenje pri tem močno ovira in ne vidite, da ne morete prek tega, prenehajte dojiti. Nikomur se za to ni treba opravičevati.

Mateja, dojenje je celo za nekatere dojenčke samo akt hranjenja. Nikoli se ne crkljajo. Najejo se in pika. In zakaj bi morala biti mamica ob dojenju neznansko čustvena? Nobene potrebe ni. Če se tako počutite, vredu. Če se počutite drugače, tudi vredu.

Mednarodna zveza za dojenje La Leche League materam predlaga, da dojijo toliko časa, kolikor sta mati in otrok za to. Materinstvo iz srca ni enako dojenju. Materinstvo iz srca je širše. Prepričana sem, da se čisto super mamica. Vest? Ah, iz vas govorijo drugi ljudje in današnji pritiski na matere, da je dojiti nujno treba. Saj vi veste, zakaj je dobro dojiti. In veste tudi, da je realno dojiti samo tedaj, če ste vi za to in če je vam tako prav. Ni prav, da se vam dojenje vsili, če ne boste mogli prek te stare slabe izkušnje. Ok je, tudi če ne dojite.

Razumem, da vam je nova nosečnost obudila te dvome in slike, ki so bile za vas skrajno neprijetne. Obremenjuje vas tudi rizična nosečnost, zaradi katere verjetno ne morete biti tako sproščeni in pozitivni, kot bi radi bili.

Zelo dobro se mi zdi, da se v tem času do poroda pogovarjate o vsem tem, pišete, če vam koristi. Lahko se tudi pogovorite, tukaj…
Brezplačna pomoč in podpora – telefonske številke svetovalk La Leche League: http://www.dojenje.net/pomoc.htm
Slovenske skupine za pomoč in podporo doječim materam: http://med.over.net/forum5/read.php?94,4289037
Pomoč pri poporodni depresiji:
http://www.dojenje.net/vprasanja.htm#_15._KAKO_SI
Mama Zofa – Obporodne stiske: http://med.over.net/phorum/list.php?f=123

O tem se pogovarjamo tudi na srečanjih – dobrodošli! Prepričana sem, da v krogu mater, ki pridejo na srečanja LLL, ne boste deležni očitkov in pomislekov v svoje sposobnosti biti mati. Lahko ste sproščeni in odkriti.

Sploh ne dvomim v to, da ste v 7m dobili veliko večino znanja, ki ga rabite za uspešno dojenje! Ne nazadnje ste dojili za slovenske razmere precej dolgo, v tem času se mati nauči dobro dojiti.

Bi radi nadaljevali pogovor pisno ali po telefonu? Želite, da vam podrobno odgovorim na ta vprašanja:

“Kako naj se psihično ustrezno pripravim na dojenje? Na osebje v porodnišnici? Na nasvete prijateljev, družine, vprašanja znancev na sprehodih? Kako okrepim svojo samozavest in se jim ne pustim? Kako naj pozabim grenke izkušnje pri prvem otroku?”

Bom poskusila jutri. Nočem vas odpraviti s priponko. Vam bom pa tudi to dodala.

K psihologu vas ne bom pošiljala. Svetovalke smo tukaj tudi za to, da mamicam pomagamo preiti taka težka obdobja. Če boste sami ocenili, da vam svetovanje kakšnega terapevta lahko dodatno pomaga, pa vam ga bom tudi pomagala najti. V a namen sem vam pripela tudi povezavo na Mamo Zofo, kjer lahko najdete zelo prijazne svetovalke in veliko podpore.

Mojca,

najlepša vam hvala za vaš odgovor. Moram vam priznati, da je že samo pisanje dvignilo z mene velik del bremena, ki sem ga nosila zadnja skoraj tri leta, ob branju vašega odgovora pa začenjam tudi malo bolj optimistično razmišljati – vaše pisanje je bilo pravi balzam za mojo dušo!

Jaz verjamem, da nam našim otrokom “svetovalke”, prijateljice in družina v resnici želijo dobro, čeprav je tista taščina “glej, da boš dojila VSAJ tri mesece” bolj grožnja kot vzpodbuda. In res je, kar pravite, tudi mamice, ki so dolgo in dobro dojile, imajo zakoreninjenih kar dosti mitov – sama sem veliko takih nasvetov dobila od osebe, ki je medicinska sestra in je po eno leto dojila tri otroke, enega celo nedonošenega.

Zato sem zelo vesela, da sem vas našla – ker vi, ne le, da želite pomagati, do dejansko tudi ZNATE. Dali ste mi vedeti, da je to, kar sem dala od sebe pri prvem dojenju, dovolj. In da se lahko spravim sama s sabo in pri naslednjem otroku začnem na novo, oborožena z vsem, kar vem od prejšnjič.

Menim, da moram svojim svetovalkam odpustiti. Hkrati sem si prisegla, da nobena moja prijateljica z moje strani ne bo deležna nasvetov o dojenju, spanju, vzgoji otroka, če ne bo sama prosila zanje. Pa zelo bom razmislila, na kak način ji bom odgovorila.

Zadnjih nekaj dni zelo intenzivno razmišljam, kako naj si odgovorim in pomagam z vprašanji, ki sem jih vam zadnjič zastavila. Ker mi je pisanje v veliko olajšanje, zato nadaljujem kar takole. Saj bi vas poklicala, a trenutno imam doma bolno malo miško in pišem samo priložnostno, ko spi, za klic torej zdaj težko zberem misli in čas.

Prebrala sem že kar nekaj vaših člankov na temle forumu in se zelo zamislila. Kako sem lahko pri otrokovem spanju popolnoma sledila svojim občutkom in ignorirala vse nasvete, pri dojenju pa ni šlo? Zakaj mi je takrat uspelo? No, našla sem kar nekaj dobrih izhodišč:

Najprej, to je vendarle drugi otrok. Moje »svetovalke« me pustijo med to nosečnostjo veliko bolj pri miru. Že to mi daje zaupanje, da bo pri dojenju enako. Ostanek bom zmogla pomesti. Če ne sama, pa s partnerjem. Ta je bil takrat prav tako zmeden: nasvete deli medicinska sestra, ki se jo v družini pač posluša, ker VE in ZNA, žena pa joče in travmira, ker se ji zdijo čisto napačni, hkrati pa se počuti krivo, če jih ne upošteva… Hvala bogu pa je kmalu videl, da moramo svojo družino urediti po svoje in se ne obračati po vetru nasvetov. To sem seveda vedela tudi jaz, toda občutki krivde in neuspešnosti, ki so ob tem nastali, pa so me razjedali do pred kratkim.

Po nedavni slabi izkušnji z neznanko na rojstnodnevni zabavi, ki me je zelo »ohrabrila« glede možnega izida moje nosečnosti z zgodbo o njeni sosedi in splavu v petem mesecu, sem že potegnila črto tudi pri pogovorih o nosečnosti ter obiskovanju spletnih čvekalnic o starševstvu. Ženske znamo biti druga do druge ne le razsipne pri nasvetih, potihoma tudi zelo nerahločutne, zlobne in privoščljive. Še posebej do ljudi, ki jih ne poznamo. In prav zato se situacij, kjer me lahko kaj takega doleti, čim bolj izogibam, ker me prizadanejo bolj, kot bi bilo zdravo. To si moram splanirati tudi za do po porodu.

In še nekaj bo bolje že za začetek: zdaj imamo lasten dom, brez dodatka moževe družine v isti hiši. Ta družina je sicer zlata, zelo trdna in povezana med seboj, zelo radi si pomagajo, ampak vidite, kam me je ta pomoč pripeljala… Zdaj bomo lahko odklonili obiske prvih nekaj tednov, nihče ne bo poslušal joka in nihče spremljal, kako otrok spi ali se doji…

In nenazadnje, vem, da se bom dobro pripravila na to, kar bo sledilo po rojstvu in nasvete lahko vljudno zavrnila z dejstvi o dojenju, ki jih takrat nisem poznala, zdaj pa jih!

Veliko moram še razmisliti, kaj napisati, se pogovoriti še z možem, ki o mojih trenutnih stiskah bolj malo ve – skratka, čaka me še nekaj dela, da se mi odprejo še vsa ostala vprašanja. Ko jih bom zbrala, pa vas pokličem.

Mojca, iskrena vam hvala, ker ste si vzeli čas za branje mojega izčrpnega pisanja in me navdihnili s tako pozitivnim odgovorom. Verjemite, bistveno drugače je, če nekdo, ne le shranjen dokument nekje v računalniku, ve in razume tvojo težavo in je pripravljen pomagati! Za en cel svet razlike je zdaj v moji glavi!

Mateja

p.s.: vam povem malo skrivnost? Moja nadobudnica z velikim veseljem pričakuje bratca ali sestrico. Spomnila sem se, da sva nekaj dni nazaj brskali po priročniku za mamice in gledali slike dojenčkov. Takrat sem ji izčrpno razložila, kako se otrok hrani in ji pokazala slikice doječih otrok. In povedala, da bo naš dojenček tudi tako jedel. Nekje v sebi menda ne verjamem v svoj pomislek, da ne bi dojila…

Mateja, če ne bi mnoge mamice prav na tem forumu zapisale, kako tole pisanje pomaga, da človek iz svojih ramen strese bremena, potem tega morda tudi sama ne bi verjela.

Če kdaj, je res zdaj, pred vašim drugim porodom, res pravi čas, da vnovič premislite o prvem dojenju in prvem letu pri prvem otroku in – tako kot to običajno delamo v življenju – si vtisnete v spomnim dobre strani, slabe in neprijetne občutke pa morda skušate razumeti in sprejeti kot trenutke, ki ste jih preživeli, da ste se iz njih nekaj naučili. Pa nikakor ne mislim, da ste se učili samo dojenja. Morda ste se tedaj učili tudi o sebi, ljudeh okoli vas, odnosih, življenju z dojenčkom in vsem, kar matere ponavadi prijetnega in neprijetnega čaka prav v tem prvem letu.

Se povsem strinjam: naši najbližji, pa tudi prijatelji, znanci, zagotovo hočejo dobro, le način komuniciranja je včasih malce zgrešen, neroden ali celo boleč, tudi jaz verjamem, da tako ne mislijo. Pri LLL imamo v ta namen nekaj napotkov, kako lahko odgovorimo na najrazličnejša vprašanja ali kritiko, povezano z dojenjem. Ne kregajmo se, umirimo žogico, dajmo vedeti, da smo mi tisti, ki se odločamo, da pa smo veseli, če se ljudje zanimajo za nas in za dojenčka, da poskušajo pomagati, za vsak nasvet se zahvalimo, a naredimo po svoje, če čutimo, da ni dobronameren, pa se odmaknimo in preslišimo. Do tega imamo pravico! Nikomur nismo dolžni polagati računov, razlagati situacije… Morda vam bo koristilo, če boste kakšno situacijo doma povadili kar pred ogledalom. Sliši se hecno, a če imamo na zalogi le par dobrih (nežaljivih, vendar povednih) odgovorov, lahko to prav čudežno pozitivno vpliva na našo samozavest v kritičnih trenutkih. Kako se lahko odzovemo na kritiko našega dojenja: http://med.over.net/forum5/read.php?94,1984843,1984927#msg-1984927

Tako je, Mateja, ne samo, da lahko začnete na novo – z vsakim porodom se dojenje prav zares začne na novo. Ne le, ker sorojenci niso nujno podobni sesalčki. Ne le, ker smo matere bolje pripravljene in vemo, kaj približno nas čaka. Ne le, ker nas okolica pusti malo bolj pri miru kot tedaj, ko smo prvorodke. Še več razlogov je. Ste vedeli, da se mlečne žleze v vsaki naslednji nosečnosti bolj razraščajo in da sta dojki v drugo zato še bolje pripravljeneni na tvorbo mleka kot v prvo?

Čisto mogoče je, da kar vam je sorodnica, ki je medicinska sestra, o dojenju povedala, tudi drži. A to ni dovolj, da vam lahko zares pomaga. Od ljudi, ki ne razumejo, da rabi mati najprej veliko podpore in zaupanja vase, samozavesti, nasvete težko sprejemamo ali sploh ne. Počutimo se manjvredne in nesposobne. Doječa mati ne rabi lekcije ali naukov, temveč
veliko različnih možnosti izbire, da lahko razmisli o njih in si s tem pomaga sama. Vzame vedno samo tisto, kar sama meni, da je ustrezno. In ona je tista, ki odloča. Kajti nihče, Mateja, ne sorodnica medicinska sestra, ne vaša zdravnica, ne jaz kot svetovalka za dojenje, ne poznamo vašega otroka in vaše situacije tako, kot jo poznate vi, ki ste ves čas svojim dojenčkov, veste in čutite, kako se odziva. Zato je pomembno, da mati vedno sama presoja, katere informacije so v njeni situaciji relevantne in koristne, pa tudi, katere so sploh sprejemljive v njeni družini. Te pravice si ne smete nikoli vzeti. Nikoli ne mislite, da drugi lahko naredijo bolje od vas.

Vaš partner ima popolnoma prav, da morate narediti tako, kot ustreza vam, tudi če se drugi s tem ne bodo strinjali. Tako boste lahko živeli brez občutkov krivde, četudi ne boste vedno prepričani, ali ste naredili čisto prav. Boste pač naredili še kako drugače.

Povsem vas razumem, če se boste tokrat odločili, da nekaj časa po porodu ne želite obiskov. Predlagam vam, da s partnerjem naredita načrt, kako bi bilo najbolje, premislita, ali bosta potrebovala pomoč in kdaj, koga, nato pa lahko tudi vnaprej prijazno najavita, da bosta povedala, kdaj se boste počutili vredu za obiske, in s tem držita vajeti v svojih rokah. Če ste zelo povezani in vam veliko pomenijo dobri odnosi z njimi, boste gotovo to želeli sporočiti z nekaj dodatne pozornosti in prijaznosti, da ne bo kakšne (sicer povsem nepotrebne) užaljenosti.

Če kaj, potem vas vsekakor močno spodbujam, da se odkrito pogovorite z možem. Vprašajte ga za nasvet, kaj on misli, kako bi on ukrepal, da bi sorodniki ne bili užaljeni, vi pa se ne bi počutili tako grozno kot prvič. Razložite mu, kako ste se počutili. Povejte mu, da se tako počutijo mnoge mamice po porodu, ker smo tedaj zelo občutljive.

Mateja, vaša skrivnost je zelo zelo lepa. Kaže, da nimate težav s tem, da ne bi hoteli dojiti, nikakor pa si ne želite, da bi dojili spet v takih okoliščinah in pod takimi pritiski kot prvič.

Če vam je ljubše pisati, če laže zberete misli, morda večkrat preberete, nadaljujte tukaj, zame ni pomembno, kako se pogovarjava.

Pozdravljeni, Mojca!

Rada bi se vam iskreno zahvalila za vašo podporo ob mojih težavah pri pripravi na dojenje svoje drugorojenke.

Z veseljem vam sporočam, da se z našo pikico, ki smo jo uspešno donosili kljub slabi prognozi (rodila se je le 14 dni pred PDP), z veseljem polno dojiva in pri tem maksimalno uživava! Tokrat gre brez dude, stekleničke in dodatka, mleka je dovolj, sva mirni in sproščeni in zadovoljni in to čudovito vpliva tudi na vso našo povečano družino. Ne vem, kako bi mi uspelo brez vas! Krasni ste!

Mateja

Mateja, res hvala za sporočilo, ki meni in verjetno tudi kaki drugi mamici, posebej pa kolegicam svetovalkam pri LLL, ki tudi tole berejo, polepša dan!

Čestitke ob rojstvu vaše punčke in UŽIVAJTE ŠE NAPREJ ob svojem pomembnem dosežku. Se veselim z vami, da je punčka donošena in zdrava in upam, da imate v najožjem krogu tokrat veliko spodbude in pozitivnih misli.