Kako vzeti življenje spet v svoje roke?
Pozdravljeni,
sem študentka dentalne medicine oz. stomatologije, za mano so že tri leta rednega študija, vendar pa sem naletela na težavo, ki mi jemlje samozavest in pozitivno energijo. Nekako so mi do zdaj le šola in uspešne ocene (na drugih področjih nisem razvijala svojega morebitnega potenciala) predstavljale nek trdni temelj, ki mi je vlival pogum in vplival pozitivno na mojo samopodobo, a odkar sem na faxu, so se stvari spremenile. Ocene niso več tako visoke, poleg tega pa mi praktično delo ne gre najbolje od rok. Skoz sem imela občutek, da nimam težav z ročnim delom, a se je zdaj izkazalo, da jih imam. Vem ,da bi na tej stopnji morala zbrati vse moči in vso energijo usmeriti v prepričanje, da mi bo uspelo, a nekako ne znam več zbrati dovolj volje, primanjkuje mi koncentracije pri delu.
Včasih mi je uspelo kakšen izdelek dobro narediti, potem pa mi naslednjič spet ni uspelo in sem bila spet na tleh. Sedaj grem na vaje že vnaprej s tistim strahom, da mi ne bo uspelo.
Da bi zamenjala študij, tega ne želim – ne vem, kaj druga bi sploh študirala, poleg tega pa bi stran vrgla tri leta.
Želim najti pot iz tega brezupa, rada bi zbrala moč, da premagam to oviro in se izkažem – rada bi bila dobra v tem poklicu.
Ta brezvoljnost in nesamozavest se seveda odražata na drugih mojih področjih, v zvezi, v videzu…včasih pride kakšen teden, ko sem spet na konju, potem pa spet monotono, enolično življenje, kjer je samozavest spet na dnu. Opažam tudi, da sem nasploh postala manj družabna, utrujena, ni mi do žuranja, v meni ni nobene akcije…
Če ima kdo kakšen vzpodbuden nasvet, zgodbico ali vsaj misel, ki bi mi dala novih moči, da oživim svoje življenje, bom zelo vesela.
Draga “pikapolonica”
Tudi jaz sem stara 29 let in sem absolventka.Jaz sem imela sicer doma revščino,pa nasilje je bilo..In sem odšla v Ljubljano.Študentski dom je bil dolga leta moj dom.In se je začela depresija.Osamljenost,drugačno(študentsko) okolje.Po eni strani super(intelektualno),po drugi strani pa žalostno,nedomače(vsaj zame).Ocene,kot praviš,so bile slabe itd.Ampak veš kaj pikapolonica? 🙂 DOVOLI SI,DA SI OTOŽNA.NEKAJ TI HOČE TELO S TEM POVEDATI.EGO.To je največji človeški problem.Povej sama sebi,da četudi boš naredila nekaj z manjšo oceno,si še vedno pametna.In si.Sicer ne bi imela že nekaj let medicine za sabo.Hej,pikapolonica,NASMEJ SE !!!Potem pa veselo na delo!Saj znaš,no!Saj si mi sama tukaj to povedala!Saj si vendarle bodoča zobozdravnica,no!HEJ,ŽIVLJENJE JE LEPO,ROMANTIČNO,OČARLJIVO.Mi verjameš?
Tudi jaz imam še VELIKO 🙂 izpitov na pravu.A VEM,DA SEM PAMETNA.To vsi vedo,ki me poznajo(:-) .ERGO.Če si priznaš,da si pametna,potem boš znala narediti ne le z rokami,temveč tudi z umom!
Pikapolonica(mislim,nadimek imaš krasen 🙂 ne obupat in NIKOLI VEČ,NIKOLI,NE POMISLI,DA BI ODNEHALA OF FAKSA,ki te pravzaprav osrečuje!Pa kaj,če nimaš devetk,desetk non stop ali kaj..Kdo pa hoče to od tebe.
Kar piši mi,in SE IZPOVEJ 🙂 Predvsem pa pamet v roke,kakor prej!!Evo.
Mirjana
[email protected]
post scriptum:moj fant ima živce z mano,ki študiram pri 29…potem ni vrag,da tebi ne bi ratalo 🙂
SESTRINSKI POZDRAVČEK SLAVČEK!! 🙂
Draga “pikapolonca”!
Zanimivo je, da smo se danes sodelavke na jutranjem sestanku pogovarjale točno o tem, o čemer pišeš ti v svojem sporočilu! Včasih povezanost med nami vsemi ljudmi meji že kar na vudu.
Pogovor med nami je tekel o tem, da ima naša sodelavka, ki ravno v teh dnevih zaključuje s svojo zaposlitvijo preko javnih del, zelo velik smisel za delo z ljudmi. Svetovala sem ji, naj dokonča študij filozofije, za katerega se je pred leti odločila, potem pa naj se, če ji je vsaj malo do tega, loti kakšne specializacije s področja socialnega dela. Kombinacija enega in drugega bi bila namreč v njenem primeru idealna.
Ko smo tako izmenjavale mnenja, sem se spomnila tudi na svojo izkušnjo z izbiro študija. V gimnaziji me je zanimalo milijon enih stvari. Najbolj pa me je “zadelo” ob srečanju s psihologijo. A ker nam možgani lahko precej otežijo stvari, se za študij psihologije pri nas nisem odločila, v tujino pa tudi nisem mogla kar tako oditi. No, ker sem tudi zelo rada brala in me je zanimala umetnost, sem se pa prav pogumno odločila za študij književnosti in umetnosti. Prvi dan, ko sem potem prišla na faks, sem vedela, da sem zgrešila. Pa sem tudi vztrajala, da ne bi vrgla let stran itd. Zanimivo pa je bilo, kako mi je šlo potem vse čedalje bolj narobe: skos sem bila nekaj bolna, z muko sem šla na faks, vse me je motilo, nič me ni razveselilo-kar nekaj sem začela bluziti in takšne se prej nisem poznala. Stvari so se potem samo še stopnjevale, dokler mi res niso že vsi zvonci zvonili, DA TO NI MOJA POT!!!
Srečo v nesreči sem imela, da sem potem naredila ene teste, ki so pokazali, da bolj, kot sem falila z izbiro študija, ne bi mogla faliti!? Namreč, testi so pokazali, da sem nadarjena točno za to, kar me je v gimnaziji najbolj fasciniralo-za psihologijo oz. za delo z ljudmi. Na srečo se je medtem že začel visokošolski študij socialnega dela in šla sem tja, čeprav si nikoli nisem mislila, da bom kdaj tam-IN ŠE DANES MI NI ŽAL. Pa sem tudi zgubila dve leti, pa sem bila prej ultra odličnjakinja s samimi petkami itd.
Pikapolonca, to je moja izkušnja in pri meni se je končalo tako. Nauk te zgodbe je zame bil, DA BI TAKRAT MORALA POSLUŠATI SVOJE SRCE IN NE SVOJEGA RAZUMA, ki mi je samo zmešal vse štrene. Ampak v redu, včasih moramo tudi zaiti, da potem spet najdemo pravo pot. In prepričana sem, da v končni fazi vedno JO!!! Če še tako fališ, te življenje toliko korigira, da ti tvoj kompas spet prav pokaže.
Zdaj ti lahko še veliko napišem, vendar je bolje, da te nagovori zapis moje izkušnje, pa še kasneje koga-da boš potem vedela, kako in kaj. Lahko se tudi še kaj oglasiš!
Do takrat pa-te čaka učenje!
Maja