Spoštovani!
Veliko besed in pisanja je že bilo na temo hujšanje.Vendar imam jaz ravno obratni primer.Neskončna želja mi je da bi se zredila.Namreč moj problem je ravno v tem,da imam premalo kg.Vem vsi boste rekli malo več jej.Ravno tu je problem.Imam namreč problem z želodcem(kislina in napetost pa še kaj bi se našlo).Enostavno ne morem jest “normalne”hrane.Jem samo kuhano zelenjavo od pijače pa pijem samo navadno vodo.Popolnoma razumem,da tukaj ni in ne bo kilogramov.Bila sem že od poncija do pilata(v glavnem v “državnem”zdravstvu)pa mi nihče na zna pomagati.Zato vas prav lepo prosim ali ima kdo kakšen naslov oz.če kdo ve če se v Sloveniji kdo s tem ukvarja.Kot sem že dejala rada bi uredila moj želodec in verjetno s tem tudi mojo prehrano in posledično s tem tudi mojo “kilažo”
Prav lepa hvala vsem za odgovor.

Minka,
mogoče svojega vprašanja nisi naslovila na pravi forum, a ker imam podobne težave, sem sklenila, da ti vseeno zapišem par besed.
Sama sem torej prebolela bulimijo in ko sem upala, da bom lahko počasi pozabila na želodec, hrano itd., sem dobila novo skrb (najbrž posledico) – kronični erozivni gastritis. Sicer še ni tako hudo, da bi morala živeti s tako skromno prehrano, kot je tvoja, ampak se včasih tudi sama ustrašim – bom morala res do smrti toliko misliti na hrano?
Z mano je tako: jem in pijem lahko praktično vse, kar mi prija, izogibam se le najbolj “agresivnih” skupin živil in pijač. Je pa tako: lahko se zelo pazim pa imam kljub temu probleme, lahko pa nič ne pazim in imam mir.

Če prav razumem, ti ne pomaga dosti, da piješ le vodo in ješ le kuhano zelenjavo. Kakorkoli že obrneš, ko boš odstranila vzrok svojih težav, bodo izginili tudi simptomi – počasi, a zagotovo. Sama vem, da sem sluznico želodca brez dvoma zmučila z dolgoletnim bruhanjem in neustreznim prehranjevanjem nasploh (v količinskem smislu, na kvaliteto sem vedno dala veliko), predvsem pa opažam, da največ škode dela strah – strah, zaskrbljenost, stres. Eni smo pač zelo občutljivi in se moramo pač naučiti bolj zaščititi sami sebe. Ko imam mirne dni se poležejo težave z želodcem in tesnobo, ko je stresa več, se mi vedno poslabša – z zamikom, a vendar. Zdi se mi, da sem to svoje počutje prej sproščala skozi bulimijo, zdaj pa sem z vsemi strahovi soočena “face to face” – in sem sklenila, da si bom vzela čas. Gatsritis imam zdaj dobre pol leta. Pa kaj, sem si rekla, vzela si bom leto ali pa dve,če bo treba – verjamem, da bo enkrat minilo. Čakalo me je, kar sem prej potiskala stran z neustreznimi prijemi. Jemljem omeprazol pa še druga zdravila, zdaj, ko so z mano še posebej težki dnevi, sem si omislila še persen. Vedno sem bila proti zdravilom, a zdaj si s tem ne belim več glave. Enkrat jih ne bom potrebovala več, za zdaj pa mi precej pomagajo. Pride dan, ko ne morem pojesti, kolikor in kar bi želela in ne morem brezskrbno na pivo, spet drugi dan lahko uživam vse, kar mi paše – pa mi ni nič.

Kaj predlagam – da začeneš razmišljati kot zdrava. Strah pred hrano težave zgolj povečuje. Pričakuješ težave in – dobiš težave. Preokupacija z boleznijo te bo oropala veliko dragocenih trenutkov življenju, kar najbrž sama dobro veš – takšpne ali drugačne težave z zdravjem pa imajo vsi kdaj. Začni vsakih nekaj dni vpeljevati nazaj normalne jedi (ok, ne začni takoj z začimbami, kavo in orehovo potico 😉 ) in čeprav bo morda kdo proti: zamoti se med jedjo še s čim – branjem priljubljene revije, časopisa, ko bereš, odlagaj pribor, počasi žveči in čim manj razmišljaj o tem, kako bo hrana sedla v želodec.
Če ti zdravniki niso mogli pomagati, je to torej še en dokaz več, da je težava psihične narave. In svojo dušo najbolj poznaš sama – odkrivaj jo še naprej, neguj jo in začni zaupati, da to lahko rešiš.

Upam, da sem ti kaj pomagala in vse dobro ti želim 🙂