Pozdravljeni,
moj mož je zelo egoističen. Z leti vedno bolj.(16 let poročena) V družini smo dva tabora: on in jaz plus dva otroka. Vedno mora biti po njegovem drugače ne gre, tudi glede preživljanja prostega časa. (je zapečkar in nas povsod pošilja same) Počutim se kot samohranilka v družini. Obnaša se kot da nima družine oz. je noče.
Ima obdobja, ko funkcionira dokaj normalno. V takem zakonu ne morem biti srečna in prihaja do prepirov.In takrat plane vsa njegova zloba na dan.
Najprej me provocira, žali in naskrivaj snema s telefonom.To se mi zdi res podlo? Prosila sem ga naj tega ne počne več. Kaj vi mislite o tem?

Angela

Najbolj mi iz vašega vprašanja izstopa del, da »ima obdobja, ko funkcionira dokaj normalno.« 16 let torej že živite z moškim, ki je samo sem ter tja »dokaj normalen«?! Kaj se je spremenilo, da vam to ne zadošča več? In še drugo vprašanje se takoj postavlja: zakaj ste bili toliko dolgih let zadovoljni s tako malo? Iz teh nekaj vrstic vašega sporočila vam res težko napišem karkoli konkretnega. Seveda vam ni treba več prenašati, da vas žali in skrivaj snema ter se (verjetno?) potem norčuje iz vas. Zakaj to počne in kaj želi s tem doseči, ne vem. Je pa to njegov način sodelovanja v vajinem plesu. Za vajin zakon sta namreč odgovorna oba, saj oba sodelujeta v tem plesu približevanja in predvsem odtujevanja. Če bi mož povedal svojo zgodbo, bi verjetno izvedeli, kako se počuti odrinjenega, odveč, da ima ženo, ki vse naredi sama, itd. Da me ne bi narobe razumeli, nočem ga v ničemer zagovarjati. Rad bi samo poudaril, da vse kar počne, počne iz nekega razloga, ki pa je znan samo njemu. Njemu se to zdi smiselno in prav, drugače tega ne bi počel. Ker se mu zdi prav, bo isto počel še naprej. Kot boste tudi vi svoje počeli naprej. Dokler… Zakonca, ki sta tako dolgo navajena živeti odtujeno, se običajno odločita za spremembo, če se jima pripeti nekaj hudega (bolezen, nesreča, smrt bližnjega,…) ali če se eden odloči, da mu je takega odnosa dovolj in vse skupaj postavi na kocko: ločitev ali pa sprememba odnosa. Ne vem, ali ste vi sploh še pripravljeni živeti s tem moškim in se z njim truditi za boljši odnos oziroma ali sploh lahko še verjamete, da bi bil vajin odnos lahko drugačen. Če je odgovor »da«, potem možu predlagajte, da si poiščeta strokovno pomoč. Ne verjamem namreč, da bosta po 16 letih takega odnosa, kot ga opisujete, sama zmogla stopiti iz vajinih globokih in utečenih kolesnic. Pričakovati je, da se mož ne bo kar takoj pripravljen »ponižati« in sprejeti pomoč, saj verjetno verjame, da z njim ni nič narobe. Zato je na vas, da nehate tolerirati njegov, kot ga vi občutite, nemogoč odnos, nehate »plesati« z njim. Če vse to ne bo nič spremenilo, potem vam ne ostane drugega, kot da vztrajno delate na sebi, čeprav bi vaju to pripeljalo do ločitve. Ko bo vaš mož enkrat začutil, da ste resnično odločeni in dovolj močni, se bo moral odločiti ali mu vi oziroma vajin odnos pomeni toliko, da se bo začel spreminjati. Vnedar vas do takrat čaka še obilo korakov in dela na sebi. Pri tem imejte v mislih, da na tej poti lahko samo dobite, ne glede na to, kaj se bo na koncu zgodilo z vama. Zato vam želim, da bi uspeli vztrajati.

Lepo vas pozdravljam

Torej če ima obdobja ko “funkcionira normalno” in tista druga (kot je tudi snemanje) – nekaj z njim ne špila. Od tebe je odvisno kaj od skupnega življenja pričakuješ, on je morda zrel za kako drugo obravnavo.

Se strinjam s cecem,to se je men dogajalo,je imel normalna obdobja,potem pa paranoja-tudi snemanja in podobno,kadar sem ga nahrulila z raznimi neprimernimi izrazi in potem si je to vrtel kot največja žrtev sveta,samo to ne more človek zdržat,pa če je iz železa,ne pa krvi in mesa…morda bi bil psihiater ena od rešitev.