Imam grozno pripombo glede šole, v katero hodi moj naglušen sin in tudi glede celotnega našega šolstva. Prav tako imam tudi pripombo čez naše zdravstveno varstvo.
Včeraj je med glavnim odmorom sošolec mojega sina (hodi v sedmi razred devetletke in je star 12 let) udaril direktno v slušni aparat, tako da mu je ta crknil in pri naslednjih urah pouka zaradi tega, ker mu aparat ni delal, ni mogel sodelovati. S tem sošolcem je moj sin imel težave že prej. Udaril ga je kar tako, “za šalo”, kot že velikokrat doslej. Sošolec mojega sina je tudi točno vedel, da ima (in kje ima) moj sin slušni aparat in da je ta naprava zanj zelo dragocena in da brez nje ne more slediti pouku, prav tako pa je točno vedel, da je slušni aparat tudi zelo drag (vendar pa tega po besedah mojega sina ni nikoli hotel priznat, enkrat je po besedah mojega sina celo rekel, da stane manj kot njegova “scalnica”).
Takoj potem, ko je moj sin od tega sošolca, ki sem ga zgoraj opisala, dobil klofuto v slušni aparat, je moj sin šel k razredničarki, ona pa mu je najprej rekla, da se je njegov sošolec samo malo igral in da za vsako figo ni treba hoditi tožit k razredničarki. Rekla mu je še, da tožiti ni lepo. Ko pa ji je povedal, da mu je zaradi te igre crknil slušni aparat, pa mu je rekla, da ima mogoče prazno baterijo (večkrat se je mojemu sinu že zgodilo, da mu je med poukom pošla baterija in jo je moral zamenjati). Ko pa ji je rekel, da mu je slušni aparat res crknil in da je baterije zamenjal prejšnji dan, pa ga je odslovila in mu rekla, da bo poklicala mene! Nato je razredničarka poklicala mene in mi začela govoriti, da se je moj sin nedostojno vedel! Popoldne pa, ko pridem iz službe, pa vidim, kaj je bilo v resnici. Na mizi je ležal njegov uničen slušni aparat (ohišje je bilo počeno, manjkal pa je tudi del pokrovčka za baterije, moj sin pa mi je povedal vso zgodbo. Tedaj sem dojela, da se moj sin ni neprimerno vedel, ampak je le hotel razredničarki dopovedati, da ji je sošolec uničil slušni aparat. Slušni aparat je bil skoraj nov, star komaj šest mesecev (kupljen je bil junija letos), zdaj pa je bil povsem uničen. Tudi garancija je šla po vodi. Takoj nato sem poklicala razredničarko nazaj (tokrat domov, ker ona takrat ni bila več v službi) in ji povedala, da je moj sin govoril resnico, ko je bil med glavnim odmorom pri njej. Ona pa mi je odvrnila, da se v otroško igro ne bo vmešavala!!! Nato sem ji povedala, da je slušni aparat, ki ga moj sin nujno rabi, povsem uničen in da bo popravilo zelo drago ter da bom od šole in staršev njegovega sošolca zahtevala plačilo škode. Razredničarka pa se mi je nato le smejala in odložila slušalko. Nato sem poklicala mamo od sošolca od mojega sina. Po pogovoru z njo me je bilo skoraj kap: tudi ona je ščitila svojega sina, da on ni ničesar kriv, da je dobro vzgojen in da česa takega nikoli in nikdar ne bi storil.
Danes je šel moj sin s svojim starim slušnim aparatom v šolo, jaz sem si pa bila prisiljena vzeti dan dopusta, da sem šla na servis slušnih aparatov. Ko pa sem prišla tja, pa so mi rekli, da bom morala kar nov slušni aparat kupiti in da oni tega ne bodo popravljali, ker slušni aparat da je totalka… Slušni aparat bo stal 1000 EUR, ZZZS pa stroška ne bo kril, ker smo bojda sami krivi, ker nismo bili dovolj pazljivi! Takšno je torej naše zdravstveno varstvo! Takoj, ko sem na servisu opravila, sem po mobitelu poklicala razredničarko in ji povedala, kaj so mi povedali na servisu in ji zagrozila s tožbo. Ona pa mi je rekla, da naj jo kar tožim, da ji itak nič ne moremo, ker da je otrok šele 11 let star (je najmlajši v razredu, a hkrati najmočnejši in največja baraba), otrok pa ne moreš tožiti… Nato sem šla brž domov in takoj nato v šolo, da se z razredničarko še osebno pogovorim, morda celo v pričo svojega sina. Najprej sem počakala na odmor, nato pa sem poiskala sina in nato šla k razredničarki. Skupaj s sinom sva razredničarki razložila, do česa je prišlo včeraj, ona pa kot da je gluha! Ves čas je vztrajala pri svojem, da se otroci imajo pravico igrati in da jih pri tem ne sme motiti… Groza!
Ali mi lahko prosim poveste, kaj lahko še storim? 1000 EUR dati vsakih pol leta za nakup novega slušnega aprata ni tako malo, zato bi rada, da se ta problem reši, ne pa da se razplamti v še kaj hujšega. Rada bi še povedala, da je ta po besedah njene matere “lepo vzgojen” otrok na šolskem dvorišču tudi že mučil mačko, brcnil enega starejšega gospoda, polival sok v jedilnici, lagal, kradel,… in vse to naj bi bila otroška igra? Kam pridemo!
Ko sem še jaz hodila v šolo, sem bila okregana za vsako najmanjšo stvar, enako pa je veljalo tudi za moje sošolce in sošolke. Bog ne daj, da si komu rekel kakšno grdo besedo! Razredničarka je takoj ukrepala! Takrat, ko sem še jaz hodila v šolo, in to ni tako daleč nazaj, ni bila nobena otroška igra, če si sošolca udaril po glavi, še manj pa, če si mu karkoli uničil, pa četudi je bil to le svinčnik, radirka ali šilček. Takrat je lahko učitelj poslal porednega učenca ali učenko iz razreda in mu/ji dal neopravičeno uro. Prav tako je takoj potem, ko je prišlo do kakšnega takšnega dejanja, poklical starše otroka, ki je to dejanje storil in starši so potem otroka kaznovali, ne tako kot danes, ko vsi zagovarjajo njihovo početje. Prav zanima me, kakšni bodo ti otroci, ko odrastejo. Jaz svojega otroka še vzgajam tako, kot me je moja mati (za njeno vzgojo sem ji zelo hvaležna, čeprav mi marsikdaj česa ni pustila).
Rada bi še vedela, kako se lahko dandanes šola še imenuje vzgojnoizobraževalni zavod? Vzgojni ni več niti pod razno, saj učitelji v šolah ne vzgajajo več nič, razen če vzgajajo huligane in pretepače. Izobraževalna je le pogojno, saj imam včasih občutek, da otroke trpajo s snovmi, ki ne pomenijo izobraževanja, ampak zgolj šopanje mladih možgančkov z odvečnim balastom. Tudi zavod šola že dolgo ni več. Starši moramo v šolah plačevati vse več stvari, kar pomeni, da je šola postala gospodarska in profitna institucija, zavodi pa delujejo na področju negospodarstva in naj bi bili neprofitni.

Kot prvo me res zanima ali je krivda 100% na strani pretepaškega barabina? ( a mirno je pristopil in ga lopnil po aparatu, brez besede, brez povoda?). A se je vaš sin obnašal defenzivno pri stvari?

Sicer pa menim:
Oseba s katero se morate pogovarjati je ravnatelj, ne pa razredničarka, on zastopa šolo ne pa neka zafrustrirana frklja, ki se ima za pedagoga.
In hoteli so plače kot sodniki??!!

Nasilja je vedno več, in očitno ga v ti šoli tolerirajo. Zato bo jutri še večje. Ta poba si bo naslednjič še več upal. Bo še učiteljico pritegnil.

Pa je mihelj proti vsakemu nasilju, da vam bo jasno. Zato mu lajf tle v SLO postaja neprijeten.

Sama družba teži, da bi vsi mladi postali agresivni, vsak sam zase in da bi videl le sebe in skrbel le zase, ostali pa mu figa mar Agresivnost, egoizem brezobzirnost na vsakem koraku.

Amorala in le gonja za profitom. Uničevanje vsega kar je bilo civilizacijsko ustvarjeno v zadnjih stoletjih, in uničenje narave.

Poti sta dve.
1. Vsak naj se brani sam. Vaš sin naj hodi v šolo s pištolo, nožem, katano, bokserjem, trenira naj ubijalske športe . In pravico naj podeli na licu mesta. Glavo za zob. (ZDA način).
2. Država naj poskrbi kot skrbnik za našo varnost. Saj plačamo davke. Drakonske kazni! Preventivne, za zgled.

Tip ki je umoril s katano mladeniča v mariboru (ko je bežal ga je zaštihal v hrbet) bi moral dobiti 30 let (naklepni umor človeka ki se je umikal, oz bežal). Žal bo dobil le par let, za vikende bo hodil domov… in veljal bo za frajerja, ki si upa.

Pravijo, rekla kazala mihcu, nobena tajna da ni, da je tudi policija in sodstvo (pa kakršnokoli že je) v strahu. Ker imajo zavezane roke. Proti ljudem ki gredo organizirano do konca se v rokavicah ne da boriti.

Kaj storiti?
Stopite do ravnatelja.
Najemite advokata.
Tožite šolo in starše (oboji odgovarjajo za učenca).
Vaš sin naj med odmori sname aparat dol in naj se drži malo nazaj. Defenzivno obnašanje.
Tudi sam se zaradi aparata marsičesu ognem.

Zdravstvo pa res ne more kriti aparata če ga razbijejo, kaj so oni zdaj krivi??
In logično da garancija ne velja če je aparat nasilno poškodovan.
To je tko kot da bi se jest z avtom po človeški krivdi zaletu, pol bi pa hotu da mi da tovarna nov avto al pa prodajalec (pa ne bi bila tovarniška napaka).
Za to obstajajo zavarovalnice in kasko ne pa tovarna in prodajalec.

Samo še to bi dodal, da se oni, šola, verjetno lahko zgovarjajo, da se je to zgodilo med odmorom, ne pa med šolsko uro.
Takrat prfoksov ni zraven, torej ne odgovarjajo.

K ravnatelju! Kaj se pra gre ta razredničarka?

Malo sem premlel v podzavesti.

Ne boste uspeli, dolgo bo trajalo, ogromno živcev boste izgubili.
A je vredno tega?

Na sodišču traja leta (razen če niste med izbranci) in potem rubež.

Ob tem da boste morali dokazovati s pričami, oni bodo pa trdili, da je vaš izzival… Skratka, zelo težko boste kaj dosegli in dolgo časa bo minilo.
Tačas pa bo vaš sin brez ustreznega parata.

Šola se bo izgovarjala, da oni ne morejo odgovarjat za to, kaj se učenci gredo med odmori.

Če boste zmagali bo to pirova zmaga (čez leta, in zgolj simbolična)
Tako je v življenju in veselo se še naprej razvija v to smer.

Raje ukrepajte pri svojem sinu.
Med odmori naj bo v razredu ali pa si takrat sname aparat.
Obnaša naj se defenzivno ko ima aparat.
Če fizično zmore, naj vrne takoj, na licu mesta tipu z obrestmi (brez aparata).
Lahko ga dobi tudi izven šole. Če ima prijatelje mu ga lahko ti pšomagajo sesut.
Če pa vsega tega nima, bo pač moral požreti, se izobibat tipu in se defenzivno obnašat.
V tolažbo pa naj vam povem, da obstaja tisoč in en način kako se nekomu lahko vrne zoderuškimi obrestmi.
Ampak kam to vodi?
Zato se sam raje umaknem, pa bi se lahko marsikdaj maščeval.

V življenju se pa zvečine vse enkrat povrne, vsakomur. Vsaj upajmo in tolažimo se, da je tako.

Skratka šparajte živce in podučite sina.
In do ravnatelja stopite.
In mu povejte, da to, da tolerirajo nasilje, ne vodi nikamor.
In naj frklo učiteljsko malo prime. Saj je dosti brezposelnih šolmoštrov.

Držite se.

Pozdravljena besna!

Svoje je že napisal Mihau,tožiti razredničarko,tožiti šolo obenem pa celo tožiti starše storilca le pod pogojem,če je med uničenjem slušnega aparata videl še kateri od sošolcev,da bi potem imeli dokaz!!
Hodil sem v mariborsko šolo in ne vem v katero šolo tvoj otrok hodi,da bi morebiti kontaktiral z mojimi nekdanjimi učitelji,ki jih je še nekaj!!
Ostalo bom napisal kasneje in potem lahko nekako pomagam ker takšnih primerov v mojem času šolanja je bilo kar nekaj!

Lp

Kar je rekel mihau, se strinjam in nimam kaj dodati. Samo povedal bi le, da je pametno slušni aparat zavarovat pri katerikoli zavarovalnici in boste mirno spali.. V šoli se nikoli neve in je vse mogoče… Vsak starš ščiti otroka in želi vse najboljše, tako je pač… Noben starš noče priznat, da je otrok poreden in še kaj..

lep pozdrav

Aleš

Kam pa so izginili moji komentarji?!

Aja, vidim, da je ista tema tu: http://med.over.net/forum5/read.php?88,4457084

Kopiram:
Omenjena prigoda mi je poznana, kajti to se dogaja tudi slišečim, taka aroganca. In to od institucije, za katero pričakujemo, da bo varovala in ščitila našega otroka, katerega jim zaupamo v vzgojo in učenje. Ste morda poskusili s kakšnimi “informativnimi dnevi” morda na inšpektoratu za šolstvo, kaki posvetovalnici ali kaj podobnega?
In mislim, da bi morali aparat popraviti, kajti servis je zagotovljen 5 let – popravite me, če se motim. Ohišje zamenjajo brez problema, pokrovček za baterije pa tudi. To ni taka reč, če bi bila notranjost – mislim, čip ali kaj je že tam, ne rečem – plačali ste ga, oz. zavarovalnica, zato so ga dolžni popraviti proti plačilu. Morda bi vam priporočala, da pri svoji zavarovalnici zavarujete aparat proti takih nezgodam, kajti nekaj malega povrnejo – pozanimajte se, preverjeno. Da pa starši stopijo v bran svojemu otroku, tudi če je kriv, je splošno znano. Ampak razredničarkina aroganca je pa višek, kajti ne glede to, da si misli, češ, kaj pa je ta aparat oz. morda vašega sina celo podcenjuje, češ, da je invalid in hendikep – bi morala kot odgovorna oseba preveriti nastalo situacijo in takoj obvestiti starše ter morda še ravnateljico. Resnično se pozanimajte na šolski inšpekciji, če ne bo nič koristilo, morda dajte anonimno v Preverjeno ali Tednik – to bo naredilo čudež, kajti po taki odmevni objavi, se vsi zmigajo.
In za božjo voljo, nikar še ne kupujte novega slušnega aparata! Najprej zahtevajte popravilo le tega, pravzaprav zahtevajte pisno potrdilo od servisa, da je ta aparat nepopravljivo poškodovan, da je potreben nakup – če ne bodo hoteli, jih lahko mirne volje prijavite na za to pooblaščene organe. Pa sporočite, če vam je kakorkoli pomagalo.
Prej sem se zmotila – ni ga plačala zavarovalnica ob nakupu, ampak seveda ZZZS. Če bi pa imeli aparat zavarovan pri zavarovalnici, bi vam le ta povrnila del stroškov.

Bi rekel, da je premija za zavarovanje verjetno odvisna od vrednosti aparata in od tveganja.
Pri otroku in posebaj fantu je tveganje poškodbe aparata zelo veliko. In zato mislim, da je zavarovalnina za aparat zelo visoka.
Če ima kdo otrokov aparat zavarovan, naj objavi, kolko plača za zavarovanje aparata, pa bomo videli.
In, eno je dokler je relativno nov, drugo pa je, ko je aparat par let star. (finta je ista ko pr avtu, ni kaj).

Servis bi po mojih izkušnjah moral dati nek predračun. In včasih je popravilo res dražje kot nov aparat. In če je tako, je logično, da je bolje kupiti novega.
Pred tem pa predlagam, da povprašate še na kakšnem servisu, če drugo ne, čez mejo.
Tam so malo bolj profesionalni.
Se našim še vedno poznajo desetletja balkanščine.

Sam menim, da je najbolje in najugodneje, da sina fajn podučite. Kot sem že pisal.

1. Aparat naj med odmori in med tveganimi dejavnosti sname dol!! je alfa in omega!
naj se odloči, kaj zmore oz kaj bo:
a/ fajter
b/defenzivc
In tega naj se drži.

Bo najceneje in najbolj pametno in univerzalno.
Če bo fajter, bo vsak sošolec vedu, da bo šel do konca in bo nalomu njega in njegovo mater pa še razredničarko, če bo treba
kot defenzivec pa se bo modro nasilnežem ognil.

In, nasilje rodi zgolj nasilje.
Pol pa zbirajte.

In, glavni so mirni živci.

@ mihau:

Ne, se motiš – ni tako zelo visoka, sama imam aparat zavarovan, tudi kot otrok sem imela – mislim, pa, da je okoli 10 starih jurjev, moram sicer mamo vprašati. In tudi stari aparat sem imela zavarovan več let, ko sem novega dobila, se je samo preneslo nanj, polica je ostala in premija plačala.

In servis MORA popraviti aparat, če si kot stranka pripravljen plačati – ne pa zahtevati nakup novega. Garancija pa logično ne velja, žal, ker imajo tako “poslovanje”. Me pa zanima, za katero firmo gre? Če gre za Widex, potem je vse jasno, kje pes taco moli.

A tako? Veš kaj, jaz svojega SA nisem skrivala in še nikdar se mi ni zgodilo, da bi se poškodoval, niti med telovadbo, s sošolci sem pa že v 1. razredu OŠ razčistila, kako in kaj, in so to tudi upoštevali.

Ja, seveda, zato je pa potrebno podpirati huligane. Če mu nihče ne bo pristrigel peruti, bo pristal v popravnem domu ali pa se bo razvil v kriminalca, ki bo pretepal mladeniče kot tisti bodibilder pri Globalu.

@ mihau:

Aja, pa še to, domnevam, da si tudi ti gluh/naglušen – no, pa mi povej, v vrtcu/OŠ nisi nikdar imel težav zaradi SA – se pravi, da bi se poškodoval na tak in drugačen način, ne po tvoji krivdi, a?

Aja, pa še to, domnevam, da si tudi ti gluh/naglušen – no, pa mi povej, v vrtcu/OŠ nisi nikdar imel težav zaradi SA – se pravi, da bi se poškodoval na tak in drugačen način, ne po tvoji krivdi, a?

Na to bom odgovoril po 22.30 uri,Mihau po vsej verjetnosti ni hodil v CKSG V Portorož!!

In? V čem je poanta?

Me ne prepričate.

Zavarovanje aparata otroka (večje tveganje) je verjetno dražje kot za odraslega. (večje tveganje)

Pustimo, kaj je bilo včasih.
Včasih se podjetjem (zavarovalnicam) ni bilo treba ozirati na profit, danes pa mora zavarovalnica poslovat profitno.
Zavarovalnica da cel kup klavzul z drobnim tiskom, ki znatno zožijo tvoje pravice.
Oni bi radi zaslužili, ne pa špilali samaritance, ki skrbijo za gluhe otroke.
Nadalje si bila kot dekle manj rizična za poškodbe aparata kot fantje.

Skratka, odgovora na vprašanje koliko stane DANES zavarovalnina za osnovnošolca (v odvisnosti od starosti in spola) še ne vemo!

Sam v osnovni šoli in kasneje v šolah aparata nisem uporabljal.

Danes, ko imam v glavi v polžu elektrodo in magnet v lobanjski kosti pa presneto premislim kaj z glavo počnem.
In niti pomislim ne, da bi aparat zavaroval.
Zavarovalnica sem jest, z modrim obnašanjem.

Sam vem, da je doskrat popravilo dražje kot je vrednost

in če mi bi na servisu naredili nov aparat,iz novih delov bi bil bistveno dražji kot aparat iz fabrike. In slabši.
Tam, v fabriki, je tekoč trak, kontrola, manj se zamudijo, hitreje in bolje opravijo posel.
Na servisu je vse dražje.
Če cena za vas ni vprašanje, pa naj vam ga popravijo.

Ampak to je tko ko z avtom: zaleten avto je manj vreden, ko ga prodajaš, pa če je še tako dobro popravlaš.
Vsak reče, zaleten je bil in zbije ceno.
Torej; popravlen aparat ni enakovreden nepoškodovanemu.

Sam nisem tako bogat da bi novce čez okn metal.

Večina otrok ima zavarovane slušne aparate in potem se iz zavarovanja krijejo vsi stroški. Prav neobičajno je, da aparat ni bil zavarovan, ker se pri otrocih pričakujejo nesreče, tudi med samo igro pri najmlajših otrocih.
Predlagam, da vsekakor aparat zavarujete. V tej situaciji pa je gotovo prišlo do nejasnosti z obeh strani; tudi učiteljica ni mogla vedeti, kje leži odgovornost v tem primeru, ker ne bi znala rešiti primera. Se pa strinjam, da je stvari potrebno do konca izjasniti. Vsekakor pa je ravnatelj dolžan to problematiko rešiti do konca in v korist vseh. Poročajte, kako je bilo.

Srečno.

Morda pa ima šola tudi zavarovanje za le te primere in škodo lahko povrnejo. Sicer pa mislim, da je take spore najbolje reševati timsko, kot sem prebrala tudi v enem od zgornjih ogovorov. Ravnatelj, pa socialna delavka, psihologinja. Predvsem pa mislim,d a bi morali ostale učence v razredu seznaniti kaj pomeni gluhost, slušni aparat in vse to kar sodi zraven. Morda bi lahko bila tukaj tudi vi posrednik in bi povabila katerega od poznnih strokovnjakov v šolski razred, da bi otrokom to tudi razložil. Ob tem pa bi lahko sodeloval tudi vaš sin. Saj otroci so dojemljivi za stvari, le če se jim pove na pravi način, brez groženj.

Ojej, jaz pa že želja po redna šola. Ojej ojej! Če tako, je res zavod bolje kot redna šola zame. V redna šola nasilje. Veliko nasilje. Pretep, umor, streljanje, tatvina. Vse videla po televizija. V zavod mirneje. V zavod kriminal ne. V zavod vsi skupaj držati. Samo učitelji slabo uči. To žalostna. A vidim, da redna šola nasilje. Veliko nasilje. Huda nasilje. Nasilje za gluhi ne sprejema. Gluhi radi mir. Ne nasilje. Nasilje gluh zavračamo. Jaz ne nasilje gluh oseba. V redni šola nasilje gluh oseba v zavod ne.

Jao Angry. A ti mogoče kaj gledaš televizijo, ali pa mogoče dnevnik, ali pa če prebereš DElo. Daj no začni živeti na tem svetu. Pa začni brati knjige in najemi si inštruktorja za slovenščino, predvsem pa si preberi zakon o pravicah n varovanju invalidov na delovnem mestu, saj mislim da si nekje napisala da se bojiš da izgubiš službo. pisšuka povej da ne slišiš, da rabiš prilagojen telefon, a veš da se lahko sklicuješ na prilagoditev delovnega mesta, da podjetje dobiva za tebe denar (pozanimaj se v računovodstvu), da marsikje obstaja sklad za spodbujanje izobraževanja invalidov, za katerega seveda večina ne ve. Nikar no ne bodi tako naivna. Saj si verjetno stara dvajset ali kaj čez, pa imaš starše pa še kakšnega sorodnika. Začni živeti in se obnašati svojim letom primerno. In nikar ne reči da gluhi ne sprejmajo nasilja in niso nasilni. Seveda so. Polni frustracij in notranjih bojev. Samo da se včasih to vidi manj, ali ap so nekje skriti in se smilijo sami sebi. Ma dekle v akcijo in nehaj javkati. Najprej pa popravi jezikoslovje. Če želiš boš. Če pa ne pa pričakuj probleme še naprej.