Še vedno imam občutek, da samo gledam film. Triler in dramo. Ne pride še čisto do mene in nočem vedeti, kako bo, ko bo prišlo.

Včerajšnji dan sva zaključila na urgenci. Najlepša hvala osebju, ker niso postavljali preveč vprašanj.

Prepir zaradi morda brezvezne stvari, toda meni dogovori veliko pomenijo. Njegov odhod in loputanje z vrati, odlaganje telefona, vpitje in besede, da je konec. Vedela sem, da se je zavlekel v svoje stanovanje, zato sem ga nekaj časa pustila pri miru v upanju, da se umiri in vrne. Ko je kazalo, da ga ne bo, sem šla za njim. Napaka. Spet očitki, vpitje. Včasih, ko je zelo razburjen / prizadet, uniči kako stvar. Tudi včeraj je poškodoval nekaj stvari v stanovanju, vendar se ni ustavil pri tem. Dvignil je roko tudi nadme, pravzaprav nogo. Dvakrat. Bila sem v šoku. Izkazalo se je, da je nekaj narobe razumel. Ko je videl, kaj je storil, je začel govoriti, kako je vse brez veze in se odpravil v kuhinjo. Takoj sem vedela, koliko je ura. Poskušala sem preprečiti, vendar me je odrinil, izruval predal in razsul vse po tleh, našel nož in ga zabijal v tla, ne vem, kdaj ga je zabodel vase. Mešalo se mi je od nemoči in groze, ne vem, kako glasno sem kričala… Na srečo rana ni bila preveč globoka. Z največjo težavo sem ga prepričala, da ga odpeljem na urgenco. Šivi, slikanje, ultrazvok, injekcije in jaz zombi v čakalnici.

Danes je strt. Pravi, da mu je neskončno žal in da mi bo vedno hvaležen, kar sem potem zvečer storila zanj. In da če želim, da gre k psihiatru. Jaz pa se samo umikam, ne prenesem njegovega dotika in ne vem, kaj naj storim.

Imam ga zelo rada, tudi on me ima. To kaže vsak dan. Je pozoren, delaven, doma opravi veliko gospodinjskih del, je zanesljiv, duhovit in se vedno razdaja. Ima pa tudi to temno nasilno plat, ki vsake toliko udari ven (on pravi, da se mu to dogaja samo z menoj) in mene to neskončno mori. Moj oče je bil nasilen alkoholik, zato mi vsakič pade mrak na oči in tako zelo stisne pri srcu, da bi najraje umrla.

V neskončnih minutah čakanja sinoči sem se spraševala, kaj mi je tega treba. Verjela sem, da mu bom lahko spakirala in rekla, da odide. Danes nisem več tako trdna, čeprav tega filma ne želim več videti nikoli. Včasih si želim, da bi bilo življenje črno belo.

Ko sem prebrala dogajanje pri vas doma, sem se najprej ustavila ob tem, ko opisujete, kako je odšel od doma in vi ste ga čakali in potem ker ga ni bilo domov šli k njemu. In hočeš nočeš se mi poraja v mislih vprašanje koliko tudi vi propomorete s svojim delovanjem in najbrž tudi “masekriranjem”, da v možu vzbudite tako agresivno obnašanje. Ker nekatere ženske zares, zares kot da preizkušajo koliko lahko njihov partner zdrži. Ne zagovarjam moških, ampak ko poslušam razne zgodbe kako ženske delujejo in nažirajo do onemoglosti, kot da bi hotele dati moške na rešeto in potem ko le-ta hoče umiriti situacijo – ne, one bi še vrtale naprej, se še kregale in ne vem kaj še vse…. No, ne vem, razmislite o tem, lahko da se motim, lahko imam pa tudi čisto prav.

Pozdravljeni,

po prebiranju vašega pisma človeka res odnese nekam daleč, ostane brez besed, ne more verjeti temu, kar pišete, kot da so vse samo moreče sanje,… v upanju, da bo zjutraj spet vse v redu… Vsakič znova upate, da se bo “pravljica” zaključila in da bosta začela na novo, lepše… Toliko drugih (za vas) smiselnih razlogov poiščete zavoljo ostajanja skupaj z njim… Vendar, kako dolgo, koliko časa še? Sami se to nenehno sprašujete, zgodbi pa kar ni videti konca…

Koliko časa ste še pripravljeni vztrajati v tako nemogočih razmerah, je prvo, kar mi v mislih sili v ospredje. Je to res življenje, kot ste si ga predstavljali in želeli? Ali kot se sami sprašujete, vam je res tega treba? Ne ni. Ni vam treba več. In vem, da ste si takšno življenje najmanj želeli in bi naredili čisto vse, da se domača zgodba ne bi nikdar več ponovila. In se žal je. Verjamem, da sami to dobro veste, težko pa vam je karkoli spremeniti. Kje sploh začeti? Kako partnerja ustaviti? Ali je sploh možno drugače zaživeti? Je. Verjemite, da je.

Čeprav ste navedli le enega izmed številnih dogodkov, ki so pri vas že kar način življenja, s katerim ste se skoraj sprijaznili, ne pa tudi kaj o vašem življenju nasploh, je sporočilo dovolj močno. Najlažje bi se mi bilo pridružiti “nasvetom” množice vaših znancev in bi vam rekla “s takim moškim nimate kaj iskati”, ” ali ne vidite, da vas ne spoštuje”, “na vašem mestu bi se takoj ločila” ipd. Vendar je zgodba globlja, močnejša in presega vse vaše zmožnosti razumeti, ukrepati in kakorkoli poskrbeti zase.

Kako težko in obupno vam mora biti, si lahko predstavljam. Toliko stalne negotovosti, nepredvidljivosti, strahu in nemoči, da bi karkoli spremenili ali dosegli, čeprav se trudite in vztrajate s partnerjem. Ko nikdar ne veste, kako bo jutri. Ko se nenehno sprašujete, kaj ste naredili narobe, da je partner tak, kaj naj še naredite, da bo odnos boljši. In ste čisto nemočni, vsakič razočarani, stalno prizadeti in skrajno obupani, saj se nasilje in agresivno vedenje vašega moža sploh ne konča. Ampak se zgodba od doma kar nadaljuje. Tako moreče in nepredvidljivo vzdušje je bilo že v vašem primarnem družinskem okolju. Nenehni prepiri, vpitje, razbijanje, stalen beg, strah, skrivanje….in tiho upanje, da se nikdar več ne ponovi. Ne morem vas bolj razumeti. Toliko enega strahu pred očetom, sedaj pred partnerjem, ne-varnosti in nezaščitenosti, toliko sramu in ponižanja, nespoštovanja ter čistega razvrednotenja. Lažje vam je videti svetle točke vašega partnerja, ki vas vedno znova premamijo, da ostajate z njim, kot sprejeti resnico, ki je tako boleča in kruta. Vendar dokler se z resničnim stanjem ne boste soočili, ne bo boljše – na žalost (ali srečo) še eno kruto dejstvo, ki ga vi dobro poznate. Dobro pa so vam poznane tudi razmere, v katerih vztrajate, saj so zelo domače in zato varne. Iz tega razloga vam je težko izstopiti iz tega odnosa, ki je močnejši, za vas zelo varen, saj ga poznate. Čeprav si na skrivaj želite, da bi partnerja zapustili oz. da bi odšel, vas je tega neskončno strah, ker ne veste, kako bo potem. Na srce vam polagam, da tako naprej dolgo ne boste mogli in je krivica, da v tem ostajate. Si ne zaslužite in je krivično do vas, da bi tako živeli. Krivično je bilo že življenje z vašim očetom, ki mu je pijača pomenila več kot družina, ki je udrihal čez vse zaradi svojih težav in stiske, ki ste bili zanj pomemembni in vredni manj, kot steklenica vina… In te besede bolijo. Težko se je z njimi sprijazniti. Ampak tu je edina pot ven iz tega začaranega kroga, ki se najbrž vrti že skozi številne generacije vaše družine.

Začeti boste morali pri sebi. Počasi, po korakih. Ne bo lahko, ne bo pa težje, kot vam je sedaj. Ker si zaslužite. Zase in za vaš odnos s partnerjem v prihodnje. Nekje globoko v sebi imate občutek nevrednosti, saj vas partner nikakor ne spoštuje (kot vas ni niti oče). Vsakič, ko je ‘kaplja čez rob’, vas poniža, manipulira z vami, vas straši, je agresiven in nasilen do vas, vi pa samo molčite, tiho trpite in upate, da se bo enkrat izboljšal in popravil. Ne bo se, čeprav vam izkazuje “pozornost” in “dobroto”, kot pravite. S tem se tolažite in slepite v nedogled. Lažje vam je to sprejeti, kot resnico, da ne bo nikdar bolje. Boljše bo šele, ko boste sprejeli resnico: ko se boste začeli ceniti in spoštovati kot ženska. Ko boste začeli sprejemati, da si zaslužite več, boljši in lepši odnos. Ko boste pri sebi postavili pogoje, kaj ste še pripravljeni tolerirati in kaj ne. Odnos vašega partnerja do vas ni nič drugega, kot manipulacija, ustrahovanje in čisto nespoštovanje, vendar za to niste odgovorni. Odgovorni ste zase, da poskrbite zase, da se zavarujete in ne dovolite več takšnega nasilnega obnašanja in nepredvidljivih izbruhov vašega partnerja. Odgovorni ste za to, da počasi začnete razumeti, kakšen je vajin odnos in za to, da na tej točki začnete postavljati nove temelje vajinega odnosa. Da sprejmete dejstvo, da v takšnem odnosu niste pripravljeni več vztrajati, v odnosu, ki je poln nezadovoljstva, jeze, obupa in strahu. Odnos, ki nima možnosti rasti.

Sami vam bo težko. Brez varne opore ali strokovne pomoči vam ne bo lahko, zlasti na začetku ne. Odločiti se boste morali, izključno zaradi sebe, svojega spoštovanja in svoje vrednosti, ali iti naprej ali ne. Vsekakor pa v tem stanju ne more ostati. Ko se boste odločili, kaj želite ZASE, ko boste razumeli, kaj se dogaja, se začne proces, ki ne bo lahek. Oba potrebujeta pomoč v smislu razumevanja in nato vztrajanja z vama. Oba pa si tudi zaslužita spoštljiv in sproščen odnos ter varno življenje drug z drugim. Žal pa je odnos, ki ga trenutno gojita, nesprejemljiv in nima nobenih možnosti razcveta. Če imata otroke, boste morali nujno ukrepati predvsem zaradi njih, zlasti če so še majhni in nezaščiteni. Naj vam bo to poklon za prihajajoče praznike in darilo zase.

Upam, da bo vaša tokratna ‘kaplja čez rob’, vaša premišljena odločitev, da nekaj spremenite in začnete gledati tudi nase, svoje želje, svoje počutje in svoja pričakovanja, saj si zaslužite mirno, lepo in zadovoljstva polno življenje. Če ne boste zmogli, ne odlašajte z možnostjo, da si poiščete strokovno pomoč, ki vam bo v oporo in zaščito. Močno upam, da boste pogumni in močni zlasti sedaj.

Da vam volja ne poide, vas bom ves čas spremljala in vztrajala z vami.

Pa srečno!

Punca, čim dlje od njega proč in čim prej! Če se ti sedaj še zdi, da gas imaš rada, da ga ljubiš – ti povem čez leto ali dve ga boš sovražila! In takrat ti bo mnogo težje, lahko da bosta že imela otroka, skupno imetje ..potem je to groza, potem boš ostala zvezana v tem vrtiljaku.
Zagotavljam ti – NIKOLI ne bo drugačen, pa čeprav ti potem obljublja gradove v oblakih.

Pozdravljena “ne vidim dalje”

Pazljivo sem prebral vaše pisanje in odgovore vseh treh dam in z vsemi se kr strinjam.

Moj nasvet bi bil, da si najprej zagotovite varno okolje, da se nasilje ne bi ponovilo. Imata vsak svoje stanovanje, pojdita začasno narazen.

Naslednja stvar, ki jo naredita skupaj /če je le možno, glede na to, da je izjavil, da je pripravljen poiskati pomoč/ je, da pri priči poiščeta strokovno pomoč. Oba. Zakaj?

Gospa Barbara je lepo opisala vpliv vzorcev iz vaše primarne družine, ki izvirajo iz vedenja vašega očeta in ki se kažejo v vedenju vašega moža in vašem pristajanju na tak odnos. Zato vam je svetovala, da se iz tega odnosa umaknete ali odmaknete in začnete z delom na sebi, kar zelo podpiram. V vašem pisanju manjka en zelo pomemben dejavnik in to je vedenje vaše matere v odnosu z očetom, ki vsekakor zelo vpliva na vaše vedenje v vašem odnosu.
Zato se mi zdi nujno, da poiščeta strokovno pomoč oba, če pa on na to ne pristane, pa vsaj vi.

Ker, če tega ne boste storili in boste sedanji odnos samo prekinili, vas v naslednjem odnosu čaka enak partner kot sedaj, ker boste tudi vi enaka, kot ste sedaj.

Zakaj bi bilo pa bolje, da skupaj poiščeta pomoč? Ker sta en drugemu idealna partnerja za ozdravitev ran, ki jih imata.

Držim pasti za vas.

en bk

Jaz se strinjam z JO in nimem več kaj dosti dodati, kot samo to, da je vaš mož postal grešni kozel za vse vaše slabe izkušnje z moškimi. Najbrž ni postal tako agresiven iz lufta, tako svojega kot vašega. Predstavljam si, da ga ne samo gledate in božate, ampak tudi provocirate do onemoglosti, da imate to sposobnost, saj ste tudi intelektualno zelo močni. To sklepam po vašem brezhibnem pisanju, ki zna skriti dosti vaših ostalih hib, ki so bolj čustvene narave. Tako kot v pisanju, vam mož najbrž ni kos tudi v pogovoru in ta nemoč ga spravlja v obup in ker tudi on ni še angelček, zaradi te fustracije popeni. Tu je vaša moč in pomoč pri urgentnih zadevah, je samo solidarnost iz pozicije zmagovalca.

Hvala lepa za odgovore, predvsem vam gospa Kutnar. Vem, da nisem podala veliko informacij, zgolj opis dogodka, ki me je tisti hip dobesedno prikoval. Iz nekateri odgovorov pa ni razbrati veliko dobronamernosti, niti ne pripomorejo k iskanju rešitve.

Nekdo je omenil mojo kvazi intelektualno nadvlado. Pravzaprav sva oba visoko izobražena in tudi sicer razgledana, zato me še toliko bolj boli, da se lahko zgodijo takšne stvari. Zagotovo imam tudi jaz svoje napake, vendar ne teh, ki so jih nekateri predpostavili v svojih odgovorih.

Stvari torej niso črno bele (bi mi bilo pa neskončno lažje ukrepati, če bi bile). Moj partner ne pije in ni nasilen sam po sebi (vem pa iz otroštva, kako to izgleda). Izbruhne takrat, ko je prizadet, in takrat ga ne morem ustaviti na noben način, kot da mu pade mrak na oči. Verjetno sem največkrat v najinem odnosu izrekla besede “Prosim te, nehaj.” Ne rabim “najedati”, da mu poči. Zadnjič niti ust še nisem odprla, ko je že odšel skozi vrata. Toliko ga že poznam, da vem, da stvari kopiči v sebi in potem izbruhne za banalno stvar, za katero se kasneje izkaže, da ni bila vzrok, temveč samo povod…

Ko se mu dvigne, se ne znaša nad menoj, temveč rad povzidgne glas, kaj vrže po tleh, v skrajni fazi bes usmeri nase. Do mene ni bil nikoli fizično nasilen, zato me je brca zadnjič tako šokirala. Zame je bilo takšno dejanje vedno nekaj, kjer ni poti nazaj. In vendar sem še vedno tu…

Zakaj? Ker ga imam rada, ker je sicer pozoren, spoštljiv in ustrežljiv (npr. vsak dan skuha kosilo), ker imava rada iste stvari in ker verjetno ni stvari, ki je ne bi storil zame. Ker mi vsi pravijo, da sva idealna skupaj (seveda večina ne ve za takšne izpade). Upam, da ne izgleda kot da iščem opravičila zanj, skušam samo prikazati dvoličnost situacije, ki me hoče raztrgati. Želim si, da bi bilo to to, nikakor pa ne s temi občasnimi vložki nasilja. Karkoli drugega bi storil ali rekel takrat, bi bilo bolje od tega. Agresivno ravnanje odpira rane v meni in mi preprečuje, da bi mu lahko povsem zaupala. Verjetno to, da mu nikoli nisem povedala, kako je bilo pri nas, pove vse.

(En bk, samo zate. Moja mama ni nikoli provocirala. Ko je videla, koliko je ura, je skušala biti še bolj neopazna in se ne odzivati na provokacije. Žal ji to ni pomagalo prav dosti… Veliko je požrla in pretrpela. Vem, da v situaciji, kot je bila ona, zame ne bi bilo vprašanje iti ali ostati. V odnosu mojega očeta do moje matere ni bilo najmanjšega spoštovanja. Pri mojem partnerju pa ga kljub vsemu vidim…).

Zaradi težav sva se s partnerjem vpisala v šolo čustvene inteligence, hodiva tudi k svetovalcu. Presenečena sem bila, ker gre po prvotnem odporu moj partner rad in mu je zanimivo. Spoznavava razlike med nama in vidim, da se trudi. Žal pa opažam, da so stvari povsod preveč splošne in zaenkrat še ne preprečijo tega, kar sem opisala zgoraj. Ko pride do kritične situacije, včasih še vedno odreagira po starem (in dostikrat tudi jaz). Sprašujem se ali je mogoče, da bo kdaj drugače? Ali je morda res bolje, da greva vsak po svoje?

No jaz sem mnenja,da se vsakemu lahko strga film in je v določenem trenutku samodestr. ali pa roko dvigne nad drugega-no v vajinem primeru nogo.Ko pa se to ponavlja,pa ni dober znak-sem proti nasilju in to da je brcnil tebe je prekoračitev meje,meja seje razširila in morda širitvi nebo konca.
Kaj če bi poskusila z ločeno terapijo,imam občutek,da je on nekako navajen reagirat na tak način-recimo razbija ali buta z glavo ob steno.Včasih je potrebno rešit najprej svoje probleme ,da bi lahko reševali skupne,če ti gori roka,malo težje gasiš roko drugega ne.Le kako potem gasiti skupaj kar celo bajto,ki gori-nemogoče.

Kot praviš stvari so preveč splošne,morda zato ker se ne upata čisto odpreti en pred drugim,če bi bila sama recimo na terapiji,bi morda povedala še kaj več kot drugače.Jaz zagovarjam induv.terapijo ,po tej pa skupno,ampak to je le moje mnenje,ker pri induv.postaneš tudi pogumen,da govoriš o stvareh o katerih morda niti v sanjah nebi in vsi imamo nekje v sebi črno luknjo in kaj vse ta skriva-marsikaj.
lp

Spet nekdo, ki je omenil vašo intelektualno nadvlado. Pravzaprav si lahko oba svojo izobraženost in razgledanost nekam zatakneta, ker v odnosu nimata z njo kaj početi. Najbrž oba mislita, da odstopata od slabih odnosov parov, ki so manj razgledani in izobraženi. Imata iste probleme, kot oni drugi, samo s to razliko, da so uni ta manj razgledani bolj odprti v svojih čutenjih in in zavpijejo in udarijo z manj zadržki kot vidva, čeprav vsebujeta obe varianti enako mero agresivnosti. Ker sta tako pametna, se to pač ne spodobi, a ne?! Vsi imamo probleme, z mano vred in jaz lažje vidim vaše kot svoje. Jaz pri vas vidim, da prelepo opisujete stvari, da prelepo opisujete sebe in božate z besedami svoje enako slabo stanje, ki je lahko primerljivo z vsemi ostalimi. Bolj ste razgledani in pametni, bolj spretno znate svoja negativna čutenja skrivati in bolj prefinjeno projecirati. Preprost človek projecira tako, da reče, ti si budala, bolj pameten pa zavija v celofan, vendar energija ostane ista. Če pravimo, da je krivda na obeh, potem je tvoja ta, da si najbrž zelo prefinjen gnjavator. Ker sta oba pametna, čustveno pa še na nivoju otroka, se vama dogaja to, kar se vsem nam, ki mislimo, da je življenje hudo zakomplicirano, da ga lahko dojameno samo z razumom, s tem pa se nam izmika dojetje njegove enostavnosti.

Pozdravljena “ne vidim dalje”

Verjamem, da vaša mati ni nikoli provocirala in verjamem, da je požirala. Verjamem pa tudi, da se nista z očetom pogovarjala.

Kakšna je vajina komunikacija, ne vem, ker tega niste opisali. Opisali ste samo posledice vajine komunikacije, ki zelo jasno kažejo na to, da se ali ne pogovarjata ali pa se ne znata pogovarjati.

Prav zato vama priporočam, da poiščeta kvalitetno strokovno pomoč. Ker jo potrebujeta. Oba.

Pogumno

en bk

samo eno moraš najprej naredit, odseliti se ali pa naj se on odseli, to je prvi korak,in nikar ga nikoli in nikoli ne vzemi nazaj!!! on rabi strokovno pomoč, pa ti tudi, da presežeš svoje vzorce obnašanja in iskanja problematičnega človeka, pa srečno!!

Se strinjam…kaj ti pomaga inteligenca, ce nimata custvene inteligence? In v tezkih trenutkih je najlazje videti stvari, ki stimajo, kot si priznati, da to NI LJUBEZEN, ker se ne znata imeti rada, ker vaju tega nihce ni naucil in se bosta morala sama. Prosis za mnenje in pomoc, a si zakrivas oci in noces sprejeti dejstva, da se ti nadaljuje zivljenje, ki si ga dozivljala v primarni druzini.Hoces nas sprepricati, da vsakodnevno kuhanje kosila odtehta psihicno in fizicno nasilje, da je sicer prijazen in ljubec in vdan, da vcasih samo kaj razbije???haloo zenska!to, da imas premalo samozavesti, da se nimas rada in da mislis,da si zasluzis takega fanta, ker drugega nisi vredna, je kriv tvoj oce, ki drugace ni znal, ni upal, ker se je lazje zapijati, kot se ubadati s svojim problemi,jih resevati in biti v stiku s svojim custvi. tvoj oce in fant sta si podobna, zato se tudi tezko odtrgas od fanta, ker so ti te situacije domace in ker se tako “dobro” pocutis, ko ti izkazuje nespostovanje v vseh pogledih, ko te razvrednoti kot te je oce in daje potrdila,da nisi vredna ljubezni, da si manjsa od makovega zrnca, sicer pa imas tud sama tako mnenje o sebi, sicer tega ne bi prenasali in pozirala. Inteligenca je samo kamuflaza, krinka, ki si si jo nadela, izhod, kamor si se lahko umaknila, da vec ne bi bolelo, da ne bi trpela in stvar, ki si jo nasla, da bi si dokazala, da si sposobna, vredna…a v sebi imas globoko praznino, iznicena si, pa tako mocno si zelis brezpogojno ljubezen, brez pritiskov, stresov, nasilja…dalec je se do tja, a je mozno…sem ziv dokaz…sem imela doma isto kalvarijo, ampak tudi to sreco, da sem se hitro zavedala odnosa, ki je bil nikakrsen, nasilja, alokohola, nic ljubezni in to je botrovalo temu, da nisem dovolila nasilja do sebe, da sem imela “normalne” fante, sem pa skoz zivela v upanju in zavedanju, da bo boljse, da moram prekiniti zacarani krog in verjela v to,da mi bo uspelo, veliko sem delala na sebi in danes sem tu…srecna sama s sabo, v ljubezni in imam cudovitega fanta. ne recem, da so rane povsem izginile, se se cutijo posledice, ampak sem pretezno srecna in to je zadosten razlog in pokazatelj, da sem na pravi poti. zacni pri sebi, fanta ne bos mogla spremeniti, ce sam ne bo hotel.
pa veliko beri:NAJINA LJUBEZEN, MOST DO RESNICNOSTI,PEKLENSKA GUGALNICA…
VSO SRECO

Pozdravljeni,

spremljam vašo zgodbo, spremljam tudi odzive vseh ostalih. In pohvala, da ste se znova oglasili.

Reakcija oz. razmišljanje, kot ga opisujete po dogodku, je običajno in pogosto. Navajanje razlogov in dejanj, ki bi opravičila vsakršno ravnanje vašega partnerja. “Saj ni tako slab, samo včasih ima slab dan”, bi kratko poenostavila. Takšne in podobne navedbe vsekakor kažejo na to, kako dejansko vam je težko soočiti se s stanjem oz. vašim odnosom s partnerjem. Na to kaže tudi vaša reakcija na navedbe vseh ostalih, ki so se po svojih najboljših močeh odzvali na vaše pismo, saj so vas zabolele (pričakovali ste vse drugo, le to ne). Kar je razumljivo, pa vendar realno. Ne podpiram obsodb in žaljivih komentarjev, ker si tega nihče ne zasluži in nikomur ne pomagajo, a vseeno vam vsak odziv prinaša nekaj resnice; če ste jo le pripravljeni slišati in razbrati.

Verjamem, da imate partnerja radi, kar je nedvomno sprejemljivo, vendar to ni sporno. Gre za vaše samo-nespoštovanje, nespoštovanje sebe kot ženske in partnerice, toleriranje vsega nemogočega, prenašanje jeze, poniževanj, ustrahovanj in nespoštovanj s strani vašega partnerja, ki vam to na zelo prefinjen način zna servirati v majhnih dnevnih detajlih. Vaš partner vas ne spoštuje že v tem, ker svojo stisko “filtrira” s svojimi jeznimi izbruhi, pri tem pa ne upošteva vas in tega, kako je vam ob vsem tem, kaj čutite, koliko vas je strah; na vas niti ne pomisli. In to je krivično za oba. Res je, da se tudi vaš partner ne spoštuje in sta v vseh situacijah oba čisto sama. Sama v odnosu. Ker si ne zaupata in odnos, ki ne temelji na medsebojnem zaupanju, ne more rasti, ampak ostaja vedno zablokiran. Omenili ste, da vaš partner o vaši preteklosti ne ve ničesar,….Kako to? Koliko se v resnici bojite moškim zaupati, da se ne bi domača zgodba ponovila, ker je bilo tako kruto in težko (in vas nehote nekje globoko še danes spremlja)…?

Koliko ene jeze vaš partner drži v sebi, ve le on in ni potrebno dosti, da en majhen, nepomemben sprožilec to jezo odpre – in takrat vašemu partnerju popustijo zavore (pade mrak na oči) in bi naokrog samo mlatil in razbijal… toliko časa, da se umiri. Zelo verjetno je, da je nekaj takega že nekoč (najbrž ob očetu) doživljal in zdaj situacije samo ponavlja, in ne ve, kako iz tega ven, kako nehati. Tega absolutno ne dela namerno, pa vendarle je v celoti odgovoren za svoje ravnanje. Tako kot ste vi odgovorni zase, za svoje počutje, za svojo negotovost in strah ob njem. In molčite, trpite (“požirate” kot vaša mama nekoč) in upate, da bo nekoč drugače? Je možno? Je, samo treba bo začeti čisto znova. Postaviti nove osnove vajinega odnosa, nove kriterije, ki jih bosta oba spoštovala in sprejemala.

Kar se tiče “brce”, ki vas je zelo presenetila, želim povedati naslednje. Želim, da se zavedate, da prva brca lahko ni zadnja. Žal (čeprav se to bojite slišati), res še vedno preveč iščete in opravičujete vašega partnerja. Zato želim (in tudi vsi ostali, ki so se odzvali na vas), da poskušate razumeti in počasi sprejeti, da vedenje vašega partnerja vzbuja občutke nasilja, nespoštovanja, strahu, terorja, nepredvidljivosti in nerazumevanja. Nasilje ne pomeni le nekoga udariti, temveč je nekdo nasilen do drugega tudi v tem, da človeka ustrahuje, da ti je ne-varno ob nekom, da se čutiš ogroženega, nesproščenega in nezaščitenega. Nasilje je tudi, kadar človek skrbno molči, noče ničesar povedati (čeprav ima ogromno povedati), čutiti pa je čisto nelagodje, skrajno napetost, jezo, strah….nazadnje pa človek zapusti prizorišče brez besed. To je nasilje do drugega, ker drugi ostane brez odziva, zato se začne počutiti krivega, kaj je naredil narobe, čeprav ni odgovoren za to, kako se prvi počuti. Pri vaši “brci” sem pomislila zlasti na otroke – kaj čaka otroke v vajinem odnosu in vsakdanjem nepredvidljivem življenju?

Zelo verjetno se vajine zgodbe od doma v vajinem odnosu ponavljajo. Ne gre za to, da se ponavljajo isti prizori, ampak se ponavlja vzdušje, ki ga vzbujata drug v drugem. Vajin odnos je poln nezadovoljstva, negotovosti, nezaupanja, ne-varnosti, strahu, jeze….čeprav se morda tega niti ne zavedata. Nič hudega. Koliko je v vajinem odnosu prostora za en odprt, iskren pogovor?

Začeti bosta morala vsak pri sebi. Najprej sprejeti odgovornost vsak zase za to, kar se vama dogaja. Odgovornost za odnos, ki sta ga ustvarila. Nato pa se odločiti, kako naprej. Pot iz tega ven je v vzpostavljanju medsebojnega zaupanja in spoštovanja. In to je proces, tega se ne da na hitro spremeniti, ampak zelo počasi, z veliko razumevanja, vztrajnosti in moči. Dostikrat bi vmes človek že obupal, ampak je res pot v vztrajnosti. Vam je še toliko težje, ker vsi pravijo, da sta idealen par (vi pa čutite, da ni ravno tako; v resnici ostali ne poznajo vašega realnega stanja), pa še izobražena povrhu. Izobrazba tu nima bistvene vloge, pomembno je, kaj sta odslej pripravljena narediti za vajin odnos, kaj sta vsak dan pripravljena vložiti v odnos. Tu sta vidva pomembna kot človeka, ki si zaslužita spošljiv odnos, toplino in varnost. Če bosta zmogla tvegati in vnašati spremembe v vajin odnos, je ni izobrazbe, ki bi to odtehtala. Takrat sta zmagovalca – zase, za drugega in za odnos. Pomislite na to, kaj vas osrečuje in kaj želite v življenju, kaj bi vas osrečilo?

Dejstvo, da sta si poiskala strokovno pomoč, je pogumno dejanje. Sama bosta najbolj vedela, kaj vama pomaga in kaj je za vaju vredno. Pomembno je, da bi začela najprej razumeti, nato pa tudi občutiti vse pretekle krivice, ki sta jih doživela, jih počasi izžalovati in začeti graditi odnos na zaupanju, spoštovanju in razumevanju. Na čisto človeških temeljih, ki jih nekoč nista poznala, zdaj pa to lahko začneta živeti. Saj si zaslužita.

Želim vama vse lepo in najdita v času praznikov tudi kaj časa zase in za iskren pogovor o vama.

Še enkrat hvala za odgovore. Vzela si bom čas in razmislila o njih.

Na nek način mi je sicer žal, da sem svojo zgodbo napisala sem gor, še bolj žal mi je, da sem omenila izobrazbo, ki sem jo omenila izključno zato, ker mi je nekdo očital intelektualno nadvlado. Hotela sem povedati le to, da sva si, kar se tega tiče, s partnerjem enakovredna. In popolnoma nič drugega. Nekateri pa so se obesili na to, kot da s tem opravičujem ne vem kaj, da ostalih podtikanj sploh ne omenjam. Čemu potem moderiran forum, če lahko vsak opleta po njem z žaljivkami?

Ja, draghci, tole leti nate. Priznam, da me ima, da bi ti povedala kakšno v tvojem stilu. Vendar ne bom. Ker se ne prepiram z bedaki na njihovem nivoju, saj bi me tam neizogibno premagali – ker imajo izkušnje.

Pozdravljeni,

nedvomno sta si s partnerjem enakovredna in tudi zelo podobna – tu mislim zlasti na čustvenem nivoju, sicer ne bi bila skupaj. Čustvene vsebine in občutki enega in drugega nas privedejo skupaj, točno tisti, ki so (nezavedno) zelo podobni občutkov, ki smo jih doživljali nekoč ob starših, ob očetu in mami (npr. jeza, strah, razočaranje…veselje). In ne da bi se tega zavedali, si poiščemo partnerja, ki je za nas čustveno privlačen, ki ima značilnosti, ki so nam zelo dobro poznane (vse to se dogaja na nezavedni ravni). Včasih dva človeka navzven izgledata popolnoma nasprotna, kot da ne “pašeta” skupaj, pa vendarle ostajata skupaj, saj ju na čustvenem nivoju, nekje globoko nedvomno nekateri občutki močno povezujejo. Namenjena sta si ravno zato, da začneta graditi nov odnos, spodbujati in ohranjati nove človeške vrednote, da začneta spoštovati in ceniti čisto nove (boljše) vrednote odnosa (v primerjavi s tistimi, ki jih odnesemo od doma).

Ljudje se vsak po svoje odzivamo, različno reagiramo na določene situacije. Vaš partner jezo odkrito, nekontrolirano navzven sprošča, vi pa morda ob najmanjši grožnji prepira iz strahu umolknete, se zaprete vase oz. začnete partnerja in celo situacijo miriti. Oba začutita napetost, se pa nanjo različno odzoveta. Običajno je odziv enak ali pa zelo podoben tistemu, ki se ga naučimo v primarni družini, ob starših.

Na forumu žaljivke in poniževanja res niso sprejemljivi; čeprav zelo pazimo, da jih nikdar ne objavimo (ampak jih takoj zbrišemo), žal nehote pride tudi do napake. Če vam to kaj pomeni.

Mirne dni vam želim.

Kot prvo, ni lepo, da na ga. Barbaro Kutnar, ki vam hoče iskreno pomagati s svojimi nasveti, tako rekoč naslovite očitek, da je spustila skozi nekaj, kar ne bi smela. Mislim, da sme in mora, ker se najbrž tudi sama zaveda, da je treba na situacijo pogledati z več resnicami.
Mislim, da je vsak pogled vase boleč in to brez izjeme. Tako imamo, vedno opravka s tistim delom sebe, ki ga nočemo videt. Če po vseh nasvetih ni bilo v vas negativnega soočenja ali odziva, nismo, oziroma, niste prišli še niti blizu problema, kar pomeni, da sprejemate samo všečne odgovore.
Res smo dosti opletali z izobrazbo, pa mogoče bi še malo. V odnosu izobrazba ne pomeni skoraj nič. Tisto kar bolj pomeni, je čutenje, kaj čutiš. Razum uporabljamo za to, da uravnavamo to čutenje, da ni česa preveč ali premalo. Da čustva izrazimo v misli, ki nam v odnosih ne povzročajo težav, izobrazba ni pomembna. Človek trpi ravno zaradi tega, ker ne zna uravnovesit svojih čustev skozi svoje misli in dejanja.
Tudi to, da sem bil označen kot neprimeren sogovornik na forumu ni stvar vaše izobrazbe, temveč vašega dojemanja drugačnega mnenja, ki ste ga izoblikovali v svojih mislih.
Mogoče med branjem niste opazili, da nisem omenjal samo vas, temveč tudi sebe, kar je bistvenega pomena v vsakem odnosu.
Pa lep dan vam želim in lepe praznike.

Draghci,

čutila sem, da vam moram odgovoriti. Seveda iskreno. Ne jemljite tega kot kritiko vaših pisanj in odzivov, saj so le-ti pogosto tudi dobronamerni (kot npr. vaše zadnje sporočilo), temveč kot popotnico za naprej.

Kot sem že zapisala in česar se držimo vsi moderatorji tega foruma, so poniževalni, cinični in žaljivi komentarji oz. navedbe prepovedani – to velja za vse, ki po svojih močeh prispevamo delček upanja ljudem v stiski. Vaše prejšnje sporočilo gospe “ne vidim dalje” se je nehote izmuznilo na forum. Čeprav drži, da je dobro na neko situacijo pogledati iz različnih zornih kotov, vseeno preveč negativne navedbe (ali posamezne besede) ne prinašajo pozitivnega sporočila oz. neugodno vplivajo na ljudi v stiski, zato jih izločimo.

Res je, da je tudi v negativnih sporočilih nekaj resnice in da želite poudariti predvsem realno situacijo, v smislu “tako pač je, čimprej se sooči”, vendar ko je človek v hudi ali brezizhodni stiski, ko se spopada s kopico težav, tega v tistem trenutku ni zmožen sprejeti, niti slišati niti začutiti. Takrat pričakuje in potrebuje vse drugo, čustveno oporo, sočutje, razumevanje, slišanost in besede, ki bodo vzbudile vsaj kanček upanja. Nekaj, kar človek neskončno pogreša, čisto osnovne medsebojne vrednote. Ljudi dostikrat prime, da bi drugega hitro obsodili, kritizirali, se razjezili nanj in mu napisali, kar mu gre. Vendar, kaj bo imel nekdo, ki ga stiska psihično in fizično v celoti zaseda, od tega? Samo še en uničujoč odziv, ki mu rane samo še bolj odpre. Kot ste rekli, vsak pogled vase je boleč. Še bolj pa boli, zlasti na začetku, ko nekdo drugi to dodatno potrdi. Ljudje se običajno realne situacije in tega, kako bi moralo biti, že zavedajo, ampak je to še pretežko sprejeti, zato je potrebno toliko spodbude, informacij, sočutja in razumevanja. Potem pa se počasi da.

Tudi vam želim lepe in čimbolj mirne praznike, pa ogromno spodbudnih, a toplih besed še naprej.

Spoštovana dokler boste imeli samo občutek, da gledate film, se pri vas ne bo nič spremenilo. Ko boste VIDELI SEBE v resničnem dogajanju, boste šele lahko naredili prvi korak v razreševanja odnosa.
Pravite, da ste veseli, ker vas na urgenci niso nič spraševali. Verjamem, kajti tam bi mogoče povedali ali se zavedli, da ste tudi sama odgovorna,ker dovoljujete tak odnos. Veliko lažje je biti v vlogi žrtve in pričakovati, da se boš vsem smilil, kot reči DOVOLJ je.
Upam in želim vam, da se čimrej zaveste, da ste sami in le sami odgovorni za svoje življenje in ste ga tudi dolžni narediti takega,,,ZASE. Pa saj to v sebi dobro veste, samo strah vas je. Ne bojte se in zaživite. Iz lastnih izkušenj vem, da ni tako težko, ko se enkrat odločiš…….
Verjetno sem slišati kruto, ampak lepe besede sočustvovanja človeka samo uspavajo v njegovi nemoči.
Pa lep pozdrav.

Barbara,

vaše besede sem tudi sprejel kot dobronamerno. Veste, kako bi si želel, da bi vse kar pošljem na ta forum, ljudje sprejemali dobronamerno. Saj vem, da je to težko, saj na prvi pogled izgleda, da hočem nekomu nekaj slabega, da obsojam, celo zlivam svoj gnev, pa je to daleč od resnice. Če je odziv negativen, se počutim poraženca, saj samo iščem pot do njihovih src, pa mi to recimo ne uspe. Ne potrebujem vse te njihove energije, da se bom sam bolje počutil, bolje se počutim, ko najdejo v mojem branju dobronamernost. takrat se mi od veselja utrne solza radosti.
V vašem pisanju sem zaznal, da mi ne “očitate” ne imeti prav, ampak preveliko direktnost. Moje izkušnje so, ali vsaj jaz še nism videl človeka, kateri bi se spreminjal brez vzpodbud. In te vzpodbude so bile vedno neprijetne. Samo z “glancanjem” se v moji bljižnji in daljni okolici še nobeden ni spremenil. Tudi jaz ne. Moram pa priznat, da sem tudi rabil tak bolj razumevajoč pristop, ampak če sem čisto odkrit, mi ni povzročil nobenega napredka. Ego, ali kakor koli to lahko imenujemo, ima velike spopsobnosti privajanja in prilagajanja in nam da občutek, da smo nekaj naredili na sebi, saj se počutimo fino in se nam zdi, da stvar razumemo.
Zakaj je partnerski odnos tako idealen za to delo na sebi? Ravno za to, ker te stalno sili v te konfrotacije, v te neprijetne vzpodbude in soočenja s samim sabo. Nobeden se ne počuti fino, ko neha bit žrtev in se začne soočat s vojimi slabimi, senčnimi stranmi.
Za to se zelo strinjam z Bybobybo, ki pravi, da lepe besede človeka uspavajo v njegovi nemoči. In absolutno drži tudi to, da tisti, ki ne prenese pogleda vase, avtomatično soladilazira z onim, ki izpostavlja svoj problem. Recimo, moja partnerka je prenesla pogled vase, za to ni nikoli soladilizirala z menoj, ko sem se smilil samemu sebi. Vedno me je postavila pred dejstvo ali se boš odločil tako kot je prav ali pa boš še naprej tako bogi. Pa bogi nisem bil nič bolj in nič manj kot je ta naša “ne vidim dalje”. Včasih mi je tako prekipevalo od jeznoritosti, da sem bil videti kar tragična pojava. Z jezo in povišanim glasom sem hotel dokazati, da sem upravičeno bogi, da to ni v moji moči, ker naj bi to izhajalo od nekje drugje. Pa še kako je bilo, saj je bil dokaz na dlani, ker sem bil resnično jezen. Vendar šele preko tega in s partneričino umirjeno in odločno držo, sem lahko spoznal, da imam opravka z nekim delom sebe, ki ga še nisem ozavestil. Brez takih vzpodbud bi lahko filozofiral še leta in samo navidezno spreminjal samega sebe, v bistvu pa bi vedno bolj padal v prilagajanje. če je nekdo ogrožen, se pač potuhne, če se ne upa soočit. Na teh temah na forumu, je veliko te potuhnjenosti in posplošenih floskul, kaj naj bi se naredilo, da bi se odnosi izboljšali. Ego se temu samo ruga in kaže osle, saj ga to nikakor ne ogroža. Zna pa tudi hitro s prstom pokazati na tistega, ki naj bi kvazi kao presegel mejo dobrega okusa z svojimi nasveti.
Enkrat ne daleć nazaj sem napisal nekaj na nekem drugem forumu, pa bi to za nasvidenje kar lepo skopiral drugim v pogled. Hvala, adijo

Avtor: draghci
Datum: 08-06-06 21:23

Rad bi se dotaknil prijateljstva na malce drugačen način. Če gledamo na njega skozi prizmo fizičnega sveta ko preživljamo in preživimo s pomočjo njih, ker nam pač stalno stojijo ob strani, ne morem mimo pojma biti prijatelj, ki se pa zelo tiče tiste naše druge, zelo duhovne plati našega bitja. V duhovnem, ampak res duhovnem smislu, prijatelj pomeni nekdo, ki te stalno priganja in sili, da lahko spoznavaš samega sebe in rasteš. Onostranstvo, razume to vez, “biti prijatelj” ali biti “brat” predvsem na ta način, da te oni drugi stalno ozavešča pri stvareh, ki jih moraš še spoznat, spremnit, to pa se tiče svetlih in temnih plati naše duše. Prijatelj vidi tvoje ravnovesje in neravnovesje in ti vidiš njegovo. Tu pa obstaja dejanje oziroma beseda, ki se ji reče kritika, ki si jo podajamu drug drugemu v dobri veri iskrene pomoči. Dobri prijatelj je tisti, ki se zna smejat dobronamernim kritikam in svojim slabostim, saj jih s tem spoznava in hkrati oblikuje svojo individualnost, ki ji je bližnji priča z svojo tudi vedno bolj izpopolnjeno idividualnostjo, zaradi obratnih vplivov. Tu pa nastane vez prijateljstva najmočnejša, ki pa jo razumski človek v fizičnem svetu na žalost ne dojema in namesto, da bi užival življenje in se veselil spoznanja svojih napak, zaradi duševne šibkosti nima moči, da bi si priznal svoje negativnosti, kar pameni stagnacijo v odnosih in krhanje vezi prijateljstva in odtujenost, saj preko teh prijateljskih kritik ni sposoben sprejemat svojega bistva.

Draghci,

tokrat vam je zelo uspelo: razumevajoče, jedrnato, sočutno, s toplino – in dobronamerno! Bravo!