Mene pa zanima kako bi lahko shujšala, čeprav mi je zdravnica povedala da je moja telesna teža ravno na meji normale. nikakor ne morem shujšati, zjutraj pojem 2 mandarini potem ko pa pridem iz šole pa pojem naprimer krožnik makaronov ali pojem večjo količino župe… tudi hodim na hip hop, vendar je samo 1-krat na teden in tudi nimam časa da bi se več ukvarjala s športom, saj nimam časa, ker se vozim iz šole 1 uro in se moram tudi veliko učiti. Drugi problem je pa moja mami ki me že od majhnega govori da bi morala shujšati, vedno je pazila kaj jem, me je navadila da ne jem zvečer in vedno ko je dala bratu čokolado je rekla da on lahko ker je suh jest pa na. toda sedaj je še hujše, to traja ene 4 leta ko sem se zredila za 15 kg mi vedno govori da sem debela, da sem kot balon, kdo me bo pa maral če bom ko bomba, ipd. Potem mi še ati včasih reče da sem debela. Tudi pol leta na zaj sem en mesec vsak dan šla teči po 20 minut, naredila 40 trebušnjakov in 20 sklec in sem malo jedla, pa nisem nič shujšala. Vedno se počutim debelo, ko sem v družbi, si kar mislim da drugi v svojih glavah si govorijo kako sem debela, takrat bi se najraje pogreznila v zemljo. Velikokrat bi najraje nehala jesti, ker sem že čisto na robu obupa. Pa opravičujaem se za dolgo pismo.

Pozdravljena,

nikar se ne opravičuj za pismo, ki je po tvojem dolgo. Prav je, da poveš kaj se v tebi dogaja in da to podeliš z drugimi. Tako ti bo vsaj malo mogoče lažje.

Kar se ti dogaja je krivično. Starši bi morali svojega otroka spodbujati v njegovem življenju, ne pa kritizirati na način kot tvoji kritizirajo tebe. Verjetno se počutiš grozno. Morali bi ti nuditi varen prostor, biti tu zate, ko ti je hudo, pa s svojimi besedami v tebi verjetno povzročijo še več bolečine. Način kako ravnajo s tabo verjetno v tebi povzroča stisko. Besede bolijo in to o čemer pišeš je kruto od tvojih staršev.

Pišeš, da ješ bolj malo, za zajtrk kakšno sadje in popoldne kosilo. Kaj pa ostali obroki? Jih kako drugače nadomestiš? Kako se prehranjuješ?
Nič nisi napisala koliko tehtaš in koliko si visoka. Težko rečem ali imaš kakšen kg preveč, ker nisi nič napisala.
Gotovo pa je nekaj. Ne marajo vsi fantje suhih punc, pa tudi, če imaš kakšen kg preveč glede na svojo višino še ne pomeni, da si debela. Nekateri imajo rajši dekleta, ki imajo nekaj kg preveč. Ljudje se razlikujemo. Svet bi bil dolgočasen, če bi vsi enako izgledali. Pomembno je kako se ti počutiš v svoji koži – ne glede na pripombe drugih ljudi, čeprav jih je težko preslišati.
Pogosto si mislimo, da nas vsi gledajo, da vsi govorijo o nas kadar se ne počutimo dobro mi sami – vendar to ne drži. To je le naše prepričanje. Ljudje nas velikokrat tudi opazijo ne, mi pa si mislimo, da govorijo o nas. Vem, da je to težko verjeti, ker te verjetno boli to kar ti govorijo drugi in sedaj misliš, da vsi razmišljajo enako. Še posebej zato, ker tudi od staršev dobivaš sporočila o svojem videzu – pa ravno oni bi te morali zaščititi.

Ali vesta kako se ti počutiš in kako to vpliva nate, ko ti rečeta kaj v zvezi s težo? Si že razmišljala, da bi jima to povedala ali pa napisala v pismu? Lahko tudi samo napišeš in izliješ bolečino, ki ti jo z besedami povzročata na papir, pa jim ga sploh ne daš. Razen, če bi tako želela sama.

Verjetno res vidiš rešitev v tem, da bi nehala jesti, toda to ni rešitev. Naše telo potrebuje hrano za rast, razvoj, za preživetje, da lahko počnemo stvari, ki jih radi počnemo, brez hrane nimamo energije in ne bi mogli delati nič prav dolgo, ker bi se naše telo izčrpalo.
Mogoče tvoj način prehranjevanja ni pravilen – telo potrebuje redne obroke, zajtrk, kosilo in večerjo ter če je možno vsaj še dve malici – kakšno sadje ali kaj lažjega, kar nam odgovarja. V telo moramo vnesti vsega po malo vsak dan – ogljikovih hidratov, maščob, beljakovin, vitaminov in mineralov. Ja, tudi maščobe so potrebne. Verjetno si misliš kako bi mi to lahko koristilo, če pa želim shujšati? Telo potrebuje te sestavine za delovanje. Ko mu omejimo vnos teh snovi, si začne delati zaloge, jih kopičiti, ker možgani dobijo sporočilo, da je hrane premalo in da obstaja nevarnost, da je ne bo. Zato se ti hrana nalaga, namesto, da bi se porabila. Če ješ nepravilno, kot si opisala sama, verjetno poješ takrat, ko si dovoliš jesti preveč – telo je lačno in takrat ko ješ se ne moreš ustaviti, ker nisi zagotovila telesu hrane, ko jo je potrebovalo.

Ali se mogoče prenajedaš – poješ kaj naskrivaj? O teh stvareh je težko govoriti, marsikoga je sram, vendar, ko enkrat pride na dan je lažje. Lahko pogledajo zakaj tako jedo, kaj se z njimi dogaja, kaj skušajo s hrano rešiti? Marsikdo je takrat, ko je žalosten, ga je česa strah, ko je osamljen, ko čuti praznino… Kako je pri tebi? se ti dogaja podobno?

Kaj bi ti želela zase, kaj bi rada spremenila pri sebi – razen zunanjega videza?

Pišeš da ne ješ zvečer. Zvečer tudi naše telo potrebuje hrano in zaradi tega se ne redimo, če jemo primerne količine. Nekateri imajo prepričanje, da ni dobro jesti po 6 h zvečer, ker se telo takrat redi. Vendar to ne drži. Jedli naj ne bi dve uri pred spanjem, da telo večerjo v miru prebavi, predela, da se hrana razkroji.

Prepričanja, ki jih imamo ali smo jih dobili od drugih so pogosto napačna, ne vedno, vendar pogosto. Verjamemo jim, ker želimo pripadati, biti del nečesa in zgledujemo po tem kar počnejo drugi, da bi nas sprejeli, da bi bili tudi mi nekam vključeni.

Res ti mora biti težko ob vsem kar se dogaja. Mi smo ti pripravljeni prisluhniti. Lahko pišeš kadar hočeš.

srečno,

Tatjana

POzdravljena

Ko sem prebrala tole tvoje pismo me je kar zmrazilo. Oprosti, vem da so tvoji starši, ampak tako pa res ne bi smeli ravnati s tabo. Pišeš, da si se v štirih letih zredila za petnajst kil. Ja saj si verjetno tudi kaj zrasla, glede na to, da si otrok. Sicer ti je ga. Tatjana napisala veliko glede prehranjevanja, jaz pa ti polagam na srce, da ne glede na to kako zgledaš, moraš spoštovati samo sebe. Poglej malo okoli sebe. So tudi punce, ki so bolj močne in so srečne, imajo fanta, poštimano v glavi itd. So pa punce, ki so zelo suhe, niso srečne in si mislijo da če bi shujšale npr. še dve kili, potem pa bi to bilo res tisto pravo. Ampak ko to dosežejo grejo še nižje, dokler niso v krempljih anoreksije ali bulimije, prenajdenja in še kaj bi se našlo.

NO jaz sem mama šestnajstletnice, ki se je zdravila zaradi anoreksije in še samopoškodb. Povem ti, zelo hudo je bilo in še vedno jo včasih zanese. Samo danes ve, da ima mene in očeta in se lahko obrne na naju kdajkoli hoče. V najhujših časih je imela pri 170 cm 42 kg. KOmaj je stala na nogah, pa nismo spravili v njo nič. Nikoli ji nismo rekli, da ne sme jesti, da je predebela ipd. Po hudih naporih smo prišli do bistva njenih problemov in še vedno me je strah da ne bo zabredla nazaj.

Sama sem mama, ampak naslednjič kot se bo kdo (mama ali oče) obregnil ob tvojo težo se poskusi postaviti za sebe.

NI važen videz, važen je notranji duh in takrat ko je ta lep je lepa tudi zunanjost.

Želim ti vse dobro in ko ti bo hudo se javi. TU se vedno najde kdo, ki ti bo napisal kaj koristnega ali spodbudnega.

Evchy, tole mi je pa blazno znano… Jaz sem stara 28 let in več kot pol življenja sem hujšala. Tudi mene so takole gor spravljali, da ne boš mislila, da si edina. Vse seveda v dobri veri, da mi bosta… ne vem, pomagala. Ne vem, kaj sta mislila. Nikoli sicer nisem zapadla v bulimijo ali anoreksijo, ampak to je bila čista sreča. Celo puberteto sem poslušala, kako sem nagravžna, debela, prasica nemarna zavaljena, kako me nihče ne bo maral take bajse, da ju je sram, da sem taka,… same grozne stvari, ki jih nihče ne bi smel poslušati. Ko smo šli po cesti, sem čutila, kako je očetu nerodno, da sem “debela”. Visoka sem 160 cm in največ sem imela 68 kg. Kar res ni tako grozno veliko, če se mene vpraša.

Jaz sem pa še kar jedla. Na skrivaj, ponoči, papirčke od čokolad sem skrivala po predalih, pod posteljo, vsepovsod. In vsakič, ko je mama našla kak papirček, je ponorela. Spet je sledilo zmerjanje, poniževanje… eh, hecno, nikoli nisem razlagala teh zgodb. Vsaj ne v detajle. Zdaj pričakujem hčerkico in če ji bosta kdaj kaj podobnega rekla, jima bom kar glave potrgala. 😉

Kaj hočem povedat? Ne vem, da nisi sama, da se mi javi, če boš rabila podporo, da vse hudo mine in da si krasna takšna kot si. Kile gor al pa dol, saj ne moremo biti vsi enaki. Pa zakaj bi bili? In motnje hranjenja so grozne bolezni, veliko hujše kot par kilc preveč. Pa še to: tvoji znanci, sošolci in prijatelji te ziher ne gledajo tako, kot si ti predstavljaš. Gledajo te kot tebe, nihče se ne ukvarja s tem, koliko kil imaš, verjemi.

Zdaj ne hujšam več in sploh ne maram poslušati o tem. In takoj ko mi kdo začne razlagati, da mora shujšat, ji (ponavadi so to punce) priporočim, naj raje kaj poje. 🙂 No, seveda malo v hecu.

LP

odgovor na vprašanja TatjaneR: stara sem 17 let, težka sem 68 kg in visoka sem 168,7 cm. ostalih obrokov nimam, jem samo tisto kar sem že napisala. Staršem sem že vse povedala že zdavnaj da mi ni všeč kar mi govorita in tudi moj fant se je že o temu z njima pomenil pa nič ne pomaga. Prenajedam se pa ne, vedno pojem toliko da sem ravno prav sita. Včasih sem jedla več, še posebej ko sem prišla iz šole, namesto da bi imela normalno kosilo, sem vedno pojedla sendvič ali kakšno sladkarijo, ker sem vedno rabila čokolado kot eno tolažilno silo za vse skrbi pa tudi se mi ni dalo ne vem kaj kuhati(starši prihajajo pozno domov).

Draga Evchy tvoja telesna teža je glede na višino v mejah normale. Poleg tega še rasteš se razvijaš in se bo tvoje telo še spreminjalo.

Res je kar pravijo tudi ostale, ki so ti odgovarjale na pismo – ne moremo biti vsi enaki.

Prav je, da poješ toliko, da si sita. Vendar redni obroki so pomembni. Telo človeka potrebuje več kot dva obroka na dan, o tem sem ti pisala že prejšnjič.

Kar se tiče odnosa s tvojimi starši pa je res, da tako ne bi smeli ravnati s tabo. Včasih ne moremo vplivati na človeka in na to kaj si bo mislil o nas. Lahko pa se odločimo kaj bomo mi naredili s tem. Mogoče bi ti pomagal kakšen pogovor s kom o tem kar se dogaja med tabo in starši. Pa ne mislim s fantom, s terapevtom za družinsko terapijo. Če želiš narediti nekaj zase, da ugotoviš kaj bi lahko ti naredila, da bo tebi bolje – ker drugih ne moreš spreminjati, spremeniš lahko samo sebe. Čeprav je včasih težko sprejeti, da nimamo vpliva na mišlenje drugih. In še vedno boli, ko slišimo o sebi stvari, ki nas zabolijo.

Če boš želela dodatne informacije o svetovanju o katerem sem ti pisala zgoraj piši in ti bom napisala na koga se lahko obrneš brezplačno. Nikar ne obupaj, tudi za tebe bo posijalo sonce.

Lep pozdrav,

Tatjana

Draga ewca!

Ena izmed najpomembnih stvari pri hrani je, da zelooo veliko piješ, predvsem vodo. Ne tri kozarce na dan, temveč vsaj 10!! Sama sem v najstniškem obdobju premalo pila tekočine in moja prebava je bila zelo upočasnjena, celo izmerili so mi, da pri 17-ih letih moja prebava deluje kot če bi imela 30 let. Sedaj se je to, ne morem verjet, da res, uredilo 🙂 Nekatere sošolke, ki so bile suhe, so mi povedale, da lahko pojejo skoraj kar želijo, saj jim prebava deluje zelo dobro, te pa so to imele najbrž “podedovano”… Moja mami je bila do menopavze suha (konf.36 ali 38), bolj kot jaz v srednji šoli, ki sem imela okoli 40. Jedla je lahko vedno vse in kadar si je zaželela, pa se nikoli ni zredila, sedaj, ko je v meni se je zelo hitro zredila, saj je očitno ne “ščitijo” več hormoni…

Vem,da je zelo težko sebe sprejeti, takšnega kot smo, z vsemi napakami, ki jih morda drugi sploh ne opazijo, čeprav se nam zdijo gromozanske…, ampak ko se sprejmemo, je to največji dosežek za našo osebnostno rast. Ewca, upam, da boš tudi ti kmalu prišla do te stopnje.

Ljudje smo si različni in če smo drugačni od drugih, to še zdaleč ne pomeni, da smo slabši 🙂

Lp, Marby

Pozdravljena,
ko berem vse te stvari, se zelo zamislim. Imam hči, ki ima anoreksijo. 168 cm pa sedaj se je zredila za 3 kg – jih ima 49. Vsakič, ko greva k psihiatrinji me prosi, da je ne silim več, zavrača vsako pomoč. Najbolj grozno pa je to. Sedaj ko pride iz šole, če je sama doma, se “baše”, čepraj ni lačna, ker ima preje v šoli kosilo.To ona pravi. Ko jo vidim, kako ji je hudo, res boli. V tem času se je pretirano navezala name. Tudi jaz že celo življenje pazim kaj jem, če se zredim pa shujšam; 172cm 65 kg. Obtožujem se, da so vsi ti problemi zarad mene. Tolk se obremenjujem s tem, da skrivaje jem, za povrhu pa so mi odkrili hipertirozo – seveda saj ne more bit drugač, če sem vsa živčna. Na vas se obračam zato, ker sigurno ste prišla do nekih elementov, kako ste bila hčeri najbolj v pomoč. Pa še to, očetovo pomoč zavrača. Ta moja hčera je res lepa punca, brihtna, komunikativna, a kaj ko se zapira vase, vsi so ji butasti, smilijo se ji ljudje, ki so čist o.k. Pravi da bo nazaj shujšala, ker se zdaj ne počuti dobro. Meni je res naporno. Vsak dan vsaj 3x pričakuje besede rada te imam. Itak jo imam rada, kdo pa nima svojih otrok rad. Tud sedemnajstletnico (ki je sprožola vse te pogovore) imata starša nadvse rada!!! samo ne znata se izražat!

Pozdravljeni,

verjetno se vam dogaja, da ste v tem obdobju hčerkinega okrevanja in bojevanja za preživetje že precej obupani in utrujeni od vsega. Razdajate se kot se najbolj lahko, pri tem pa ste čisto pozabili nase. Pomembno je, da imate vi sami dovolj energije, da boste v tem težkem obdobju lahko vztrajali. Ne boste pa je imeli, če za sebe ne boste poskrbeli. Kaj to pomeni? Vprašajte se kaj bi si želeli zase – malo nežnosti s partnerjem, dolg sprehod, odhod v kino ali na večerjo z možem ali s prijateljicami,… Razmislite kaj bi vam pomagalo, da si povrnete moč, ki jo boste še potrebovali. Poskrbite zase, če ne boste tudi hčerki ne boste mogli nuditi dovolj podpore, ki jo še kako potrebuje, ker sami ne boste imeli dovolj energije. Razmislite o tem, da bi se pridružili kakšni skupini za svojce oseb, ki imajo motnje hranjenja. Tam bi lahko govorili o sebi, svojih potrebah, svojih strahovih s katerimi se srečujete ob hčerkinih težavah s hrano.

Verjamem, da vaša hči zavrača pomoč in vas mogoče tudi prepričuje, da zmore sama, da ne potrebuje ne psihologa ne nikogar drugega. Ona je v svojem svetu in z anoreksijo bo težko prekinila sama – verjetno je še vedno prepričana, da je debela. Hujšanje ji pomaga premagovati težave s katerimi se verjetno ne zmore soočiti. Pogosto tudi na ta način izražajo svoja čustva. Namesto, da bi povadale, da so jezne ali da se ne počutijo dobro hujšajo-takrat6 imajo občutek kontrole, da zmorejo, da lahko odločajo o sebi. Mogoče ji ta način terapije, ki ga ima sedaj ne odgovarja. Lahko se pozanimate še o drugih oblikah pomoči. Je pa pomembno, da vztrajate pri tem, da nadaljuje z obiskovanjem svetovalcev, terapevtov ali psihologov-kamorkoli, samo da dela na sebi. Seveda je prepričana, da ne potrebuje pomoči, da z njo ni nič narobe. Zato tudi lahko zavrača pomoč – bodite vztrajni, povejte ji, da lahko umre, če bo tako nadaljevala. Anoreksija je nevarna bolezen. S pomočjo za to usposobljenih strokovnjakov bo lahko pogledala kaj je tisto kar jo moti, kar jo je pripeljalo, do takšnega načina ravnanja s hrano, učila se bo novih načinov reševanja problemov-namesto s hrano oz. s hujšanjem, izražati čustva in besede, ki jih želi povedati pa zaradi različnih razlogov ne upa.
Sedaj pravite se je zredila 3 kg. Dobro je, da pridobiva na teži. Seveda je pomembno, da začne z uvajanjem rednih obrokov in da v svoje telo vnaša potrebne hranilne snovi. Kot sami pravite so sedaj obdobja, ko se namesto hujšanja baše s hrano – to je še vedno oblika anoreksija, kjer gre za kombinacijo hujšanja s prenajedanjem, potem pa hrano skušajo spraviti iz telesa ali s pretirano telovadbo ali bruhanjem. Tudi v času terapije motnja še traja. Tega se ne zmore rešiti čez noč ali na hitro. Potrebno je veliko trdega dela, da se spremeni prepričanje osebe o sebi – seveda pa mora oseba sodelovati pri terapiji in si želeti spremembe. Drugače je napredek še bolj počasen.
Verjamem, da vas je strah tega. Tudi zato je pomembno, da zase poiščete doolj podpore, da boste lahko podporo dali hčerki, ko jo potrebuje.

Pravite, da imate tudi sami težave s prehranjevanjem. Ni dobro, da se skrivate pred njo, ko jeste. Gotovo je nekaj resnice v tem, da nepravilni vzorci prehranjevanja pri starših lahko pripomorejo k temu, da se tudi otroci nepravilno prehranjujejo. Ni pa to edini vzrok za pojav motenj hranjenja. Ne obtožujte se, s tem ne boste ničesar spremenili. Raje se osredotočite na spremembe-kaj lahko vi prispevate k hčerkinemu okrevanju in kaj lahko na področju prehranjevanja izboljšate pri sebi. Imejte redne obroke, skušajte obiskati kakšno delavnico o telesni samopodobi (nekaj o tem najdete na strani sporočil na vrhu) ali treninga asertivnosti, delajte na sebi, na svoji samopodobi. Tako boste lahko vplivali tudi na hčerko. Otroci v obdobju odraščanja opazujejo kaj se dogaja v svetu okoli njih-prevzamejo določene oblike obnašanja od drugih ljudi (straši, vrstniki, sorodniki, drugi ljudje s katerimi se v življenju srečujejo) ne morete prevzeti odgovornosti za vse sami nase. Lahko se oglasite tudi na naši svetovalnici osebno
Obnašanje vaše hčerke je značilno za osebe z anoreksijo. Tega ne počne zato, da bi vas ranila, ne zna ravnati drugače in ne zmore.

Ne obupajte. Vztrajajte in poskrbite tudi zase. Če vam bo kaj v pomoč, da boste bolje razumeli s čim se vaša hči sooča lahko preberete kakšno knjigo na temo motenj hranjenja (npr. Ko hrana ni več hrana, Lačni razumevanja, Miriam ima anoreksijo)

Lep pozdrav,

Tatjana

Draga dejzika

Tudi sama imam hčer, ki ima za sabo težko izkušnjo anoreksije. Povrhu vsega smo se ubadali še s samopoškodbami. Rada bi vam povedala, da prav dobro razumem vaše strahove in še kaj. Vendar pa poskusite dojeti, da je hčerino življenje samo njeno in da je samo ona tista, ki lahko nekaj spremeni. Tudi jaz sem šla skozi faze živčnosti, obremenjevanja, nespečnosti ipd. Pa ne bom rekla, da je sedaj vse ok in brez problemov, samo prišli smo do te faze, da mora naša deklina sama poskrbeti zase, sama vedeti da mora jesti, koliko in kdaj. In da konec koncev hrana ni glavni problem, ampak samo posledica. Hkrati pa ve, da ko ima težave ji vedno stojimo ob strani. Vem kako zgledajo nasilni obiski pri pedopsihiatru ipd. Moja hčerka je največ našla v skupini za samopomoč. Sedaj pa se ubadamo z gastritisom, vnetjem želodčne zapiralke, požiralnika in odsotnostjo encima za razgrajevanje mlečnega sladkorja. Vse skupaj je v veliki meri posledica anoreksije. Res je težko je gledati otroka kako trpi.

Pa še nekaj. Ne očitajte si, da ste vi krivi ker niste. Tudi jaz še danes včasih težko razumem, ampak se zelo trudim razumeti.