Najdi forum

že zelo globoko

Tu se večinoma oglašajo taki, ki še niso iskali pomoči drugje. Jaz sem jo že vsepovsod – pa brez konkretne koristi. Problemi se mi množijo in so vedno manj rešljivi.Ne vem kako to naredijo drugi a meni se nikakor ne obrne v pozitivno smer.
Sama sem precej samozavestno zelo mlada stopila v samostojno življenje in končala ob delu tudi šolo, da sem se zaposlila v poklicu, ki sem ga rada opravljala. Rodila sem tudi štiri otroke, ki so vsi že odrasli. Imam pridnega, nekoliko starejšega in zelo preudarnega in umirjenega moža.
Problemi so me spremljali že iz otroštva – sem nezaželjen otrok, zeeelo strogih staršev- VELIKO FIZIČNIH KAZNI, Vse te stvari sem predelala in se z njimi soočila in odpustila ali sprejela kot popotnico v boljše življenje – saj jaz sem močna in bom vsemu kos!
V času odraščanja mojih otrok mi je bilo lepo, uživala sem z njimi, jim poskušala dati vse, kar mlado bitje potrebuje za zdrav razvoj in nekje do konca njihovega šolanja mi je šlo krasno.Bili so različni a skupna jim je bila vedoželjnost, aktivnost, dobrosrčnost in z možem sva bila zelo ponosna nanje. Vzgoja iz moje strani je bila precej permisivna, medtem ko je bil mož bolj dosleden. Veliko se je angažiral, veliko razlagal,se trudil pri šoli in obšolskih dejavnostih – jaz sem bila bolj njihov zaupnik in pomočnik. Zaradi preživete spolne zlorabe v otroštvu, sem bila na tem področju posebaj občutljiva in tankočutna. Obema hčerama in sinu sem skušala privzgojiti občutek kaj smejo, kdaj se morajo postaviti zase in kako in komu ali čemu reči ne in na koga se obrniti, če jim kar koli ni všeč.
Ko je sin dopolnil petnajst let je ob nekem filmu o spolni zlorabi izjavil : “Tega jaz ne verjamem, otroci si to le izmišljajo, da bi se maščevali staršem!” Prav tako je izjavljal, da mamil otroci ne začnejo jemati , ker imajo slabe družine ampak, ker so radovedni in imajo polno rit vsega. Mamila so pa tako en sam užitek…Kljub veliko pogovorm na to temo, pa ni ostalo le pri besedah. Študiral je psihologijo, ki je pa ni zaključil. Experimentiral je krajši čas z drogami, postal zelo prepirljiv in neverjetno osoren do vseh nas, ki smo ga imeli radi in nam ni bilo vseeno zanj. Kazal je očitne znake depresije in psihoze. Se odločil za zdravljenje, a ga hitro prekinil, ker on ni bolan ampak smo bolani vsi ostali v njegovi okolici – tudi terapevti, policaji, njegove sestre…
Trenutno je na cesti v drugem kraju. Za nas noče niti slišati. Občasno pa obišče svoje sošolce iz osnovne šole in takrat jim pripoveduje zgodbice…Pred kratkim sem del tega tudi slišala, pa me je groza – pripoveduje, da smo ga v otroštvu vsi iz družine zlorabljali – tudi spolno. Predvsem je zelo krvavo zgodbo, o skupnimh pohodih in posilstvih naprtil očetu.
Meša se mi če samo pomislim na kaj takega. Najhuje pri vsem tem mi je, da ne najdem poti do njega – poskusila sem že velikokrat, pa sem doživela le odpor in tudi nasilje.Pri zdravstveni in socialni službi sem dobila hladen odziv v smislu, če sam noče, mu mi ne moremo pomagati. Policaj mi je svetoval naj ga pustim pri miru in se ga izogibam…
Skušala sem poslušati psihologa, ki ga pozna, naj poskrbim za sebe, hčere in moža, ki je v tem času tudi zelo zbolel in bil nekajkrat na robu smrti – srce!Pa mi ne uspeva najbolje , misli se mi neprestano vračajo k njemu in ne morem razumeti Zakaj ne najdemo pomoči zanj. Če je bolan bi moral obstajat način, da se zdravi, če pa ni, pa naj mi nekdo pove, kako je prišel do tega, da nas tako sovraži? Hčerki sta ga na zunaj nekako odpisali in se nočeta več ubadati z njim – ” neprestano si nekaj izmišljuje, če mu ne verjamejo ene laži si bo pa izmislil še večjo” in ” vidva sta bila krasna starša in če se on noče zdraviti je to njegov problem in ne vajin”je njun komentar , kadar bi želela jaz kakršen koli pogovor o tej temi.
Jaz pa trpim in ko je mrzlo in ko vidim klošarja na cesti in ko praznujemo in ko sem sama in ko vidim ubite žalostne oči mojega moža in in in ….

Draga bella

REs pretesljiva zgodba, nimam besed, nevem ka bi rekel. Še posebej zadni stvak je res žlosten, ker si lahka mislim kako se počutite oz. si nemorem predstavlat kako je v vašem srcu.
Želim vam velik velik sreče, da e to obrne na boljšo pot in da začnete živeti kot prej.

srečno. bodite trdni

Draga Bela,

res človek ob vaši zgodbi začuti bolečino pri srcu. Še posebno tisti, ki imamo lastne otroke in vemo koliko truda in odpovedovanja vložimo vsakodnevno v vzgojo , v upanju, da bo našim otrokom skozi življenje dobro.
Iskati vzroke, zakaj se je življenjska pot vašega sina tako obrnila nima smisla. Smiselneje se je usmeriti v prihodnost. Tudi povsem razumljivo je, da svojega otroka ne morete kar odpisati in verjemite, da ga tudi ostali domači niso. Morate pa se zavedati, da mu dejansko lahko pomagate samo do ene meje in to do tiste, za katero se bo sam odloči in bil pripravljen sprejeti vašo pomoč. Obvezno se morate vključiti v kakšno skupino za samopomoč, kjer so ljudje, ki živijo s podobnimi izkušnjami kot vi ter vam bodo znali najbolj od vseh strokovnjakov svetovati kako naprej, kako živeti s tako bolečino. Lahko vam pomagam poiskati pravo skupino, vendar mi boste morala zaupati kaj več npr. v katerm koncu Slovenije prebivate itd. Če se nočete izpostavljati, me lahko kontaktirate tudi na moj mail: [email protected].
Bodite pogumna ter poskušajte uživati v lepih trenutkih z vašo družino. Zaupajte, da vas bo tudi sin, ko bo pripravljen znal poiskati.

Maja Kunčič

Hvala za odgovore in ponujeno pomoč!

Zdi se mi, da sin noče sprejeti svoje krivde glede tega, kako je danes z njim. Zato si izmišljuje, da so za njegovo stanje krivi starši. Mnogi otroci krivijo starše za svoje stanje. Ker je sam izjavil, da si otroci ne izmišljujejo glede zlorab, in da so starši vsekakor vedno krivi, verjame, da bodo tudi njemu verjeli, da sam ni nič kriv, ampak starši. Ta laž mu je nekak ventil. Počuti se bolj vrednega ob vsej tej tragediji, toda nikakor ni tudi dejansko opravičilo. Zna pa biti nevarno za Vas, če bi prišlo do tožbe. Upajmo, da se to ne bo zgodilo, ampak nikoli se ne ve. Vsekakor ste v težkem položaju, kakor vsi starši otrok, odvisnih od mamil. Tolažiti Vas, da saj bo boljše, bi bila morda utvara, toda vendarle iščite pot še naprej, kako bi mu pomagali. Dajajte mu še naprej svojo ljubezen! To je vse, kar Vam lahko rečem.

Talita

Pozdravljena,

zelo me je pretresla vaša zgodba.
Ker ste oseba, ki je dala skozi že marsikaj in bi verjetno tudi vse naredila, da “dobi” nazaj svojega sina, bi vam svetovala delavnico “postavljanje družine”. Več informacij lahko dobite na strani korenineinkrila.com.
Meni je pomagala odpreti oči in poiskati vzroke za moje težave.

Pa veliko sreče.

Me je že Alfica prehitela…, točno njen nasveti sem ti želela predlagati! Tudi sama se bila na omenjeni delavnici in mi je zelo pomagala.

New Report

Close