Zanima me, ali še kateri otrok nima interesa do pravljic? Imam sina, starega dve leti in 3 mesece. Je zelo živahen in aktiven in nikakor ga ne morem pripraviti, da bi bil pol ure pri miru in poslušal pravljico, kaj risal ali recimo gledal TV (v to ga niti ne silim). Z veseljem posluša muziko in zraven poje in pleše, tudi zvečer v postelji pojeva pesmice, ki si jih sam izbere, pravljice pa ga sploh ne zanimajo. Tudi knjigica je zanimiva samo 2 minuti, potem pa že mora biti akcija. Je še kateri tak?

Veliko se na tem forumu govori o spanju. Naš otrok se je pri enem letu (ko sem šla v službo) preselil v zakonsko posteljo, saj enostavno ni več šlo nočno vstajanje. Zdaj spi na robu postelje (v sredini sam noče), ponoči se nekajkrat zbudi, da pije mleko ali poišče dudo, sicer pa normalno spimo. Zvečer se uspavamo tako, da se uležem zraven, se primeva za obe roki, stisneva lička skupaj in je potem čisto pri miru in tiho, dokler ne zaspi. Včasih 5 minut, včasih tudi pol ure. Ampak brez tega ne gre, saj mi zmeraj reče – “stisnu bi se” ali “rokico dej”. Bi mu morala to odreči? Ni mi do tega, saj tudi meni v vsem tempu dela in življenja zvečer prav paše malo crkljanja. Ali delam zelo narobe?

Me zanimajo mnenja drugih staršev. Pa lep dan, M

Nič ni narobe, ca vam vsem tako ugaja (glede uspavanja in spanja).
Otroci so si razlini. Tvojega ne zanimajo pravlice, pa rad plese, se vozi z bicikom,… Ne se sikirat. Mogoče ga pa cez kako leto ne bos mogla spraviti preč od knjig.

Draga MP nič ne delaš narobe. Absolutno ne. Ni pravil, vsaj zame ne , kako uspavati otroka. Ravno tako kot je neskončno različnih otrok, je različnih mnenj kako uspavati otroka. Kako boš ti uspavala otroka je tvoja osebna stvar. Nekateri prisegajo na način, da otroka pustiš jokat in se potem navadi, nekateri gremo z njimi spat, nekateri… Vse je odvisno od staršev in od otroka.
Ravno tako kot ti, sem si tudi jaz poenostavila nočno življenje. Zvečer grem ležat s “tamalo” (4 leta) in ji moram pokriti ušeska. Če tamala prej zaspi, zlezem še na vrh na pograd in pocertam še mojo sedemletnico. In če katera ponoči joka, grem vedno v njuno sobo, ker je zame jok otroški izraz, da je nekaj narobe, da mu nekaj manjka. In če potrebujeta trenutek mojega objema tudi ponoči, ga bosta dobili. Še prehitro bo prišel čas, ko moji punčari ne bosta imeli več časa za moje certanje..:))
Kar se praviljic tiče, je tvoj otroček očitno še premajhen za daljšo koncentracijo in verjetno se mu pesmice zdijo bolj dinamične. In nič ni narobe s tem. Moje sicer rade poslušajo praviljce (pa saj so že večje) še raje pa zvečer poslušata pravljice, ki si jih moram izmisliti sama.
Pa lep dan ti želim.

Našo dveletnico (+ 1 mesec) ZELO zanimajo knjigice in pesmice (ravno tako veliko poje in pleše), ampak da bi pa pol ure sedela pri miru in poslušala pravljico je pa iluzija. Mislim da pri dveletnikih tega še ne moremo pričakovati. TV je sploh ne zanima (razen kakšno sekundo, če je ravno kakšen dojenček ali otrok na ekranu). Riše nekja minut – več edino, če midva z očijem riševa, sicer obupa. Knjigice sama gleda tudi samo kakšno minuto ali dve. Če skupaj gledava, da ji razlagam zraven, pa traja malo več časa. Vse to se mi zdi čisto normalno za to starost.

Glede spanja: tudi mi se veliko stiskamo in cerkljamo, pa se ne mislim temu odreči. Sem jaz prevelika crkljivka, da bi to odrekla svoji hčerkici.

Mi smo zato na začetku brali predvsem knjigice, ki nima neke dolge zgodbe ali pa pesmice. Pri nas so pri 2 letih bile glavne Minke, Piki, Barbapapa (to ma še mami iz svojih mladih dni), kratke zgodbice tipa Mojčin prvi dan v vrtcu, Na kmetiji…

Glede uspavanja pa – midva se pri 3.5 letih še vedno uspavava tako (no, kdaj že reče, pojdi ven, bom sam), a večinoma se crkljava, božava, drživa za roke… Zakaj bi mu odrekala nekaj, kar ga pomirja, varuje?
T.

vsem mamicam hvala za vzpodbudne odgovore, Sem že mislila, da je z mano kaj narobe in da bom čisto “pokvarila” svojega otroka. Ponavadi se namreč oglašajo le tiste, ki so uspele, da jim otrok sam zaspi in prespi celo noč, pa so še mlajši od našega. Se bomo z mirno vestjo crkljali naprej….

Res hvala. Pa lep dan. M.

Moj sine ima pri dveh in pol zelo rad knjigice, a večinoma tiste kratke: Piki, Minka, Elmer…., kot je že napisala TinkaraC. Ko berem kakšno daljšo pravljico njegovi sestrici, sicer tudi z zanimanjem prisluhne, a ponavadi zdrži le do polovice, včasih tudi že dlje. Tudi pesmice ima zelo rad, trenutno so pri nas hit Mehurčki Otona Župančiča.

Kar se pa uspavanja tiče, se strinjam s tabo. Tudi mi gremo vedno skupaj spat, oba otroka in jaz (ali očka). Sine nujno potrebuje dotik, zagrabi me z rokico in me ne spusti.

Z možem jima z veseljem ugodiva in ju pocrkljava, čeprav me včasih kar malo muči, ker pač ta čas vse drugo čaka. Je pa res, da bo to obdobje še prehitro minilo in nam bo za vsakim trenutkom, ko nismo bili s svojim otrokom, žal.

lp

Poizkusi s pravljicami v rimah.take čist kratke, mogoče mu bo pa to ušeč.

Hehe , glede spanja pa je tako, tud mi se crkljamo kolk se da.Ko res ne mora zaspat (vedno sem zraven), se pa uleže na mene, poišče na vratu lepotno piko, jo požuli in potem počasi zaspi. Tak, da ni tvoj najbolj razvajen, se najde še kateri bolj ;o)

Tudi moji hčerkici pri tej starosti pravljice niso bile zanimive. Ko pa je bila stara tam okrog treh let, se je zanimamnje pokazalo. Malo še počakaj, pa bo!
Do takrat pa pojte! Midve z mojo mlajšo (stara je 2 leti in en mesec) tudi samo pojeva vsak večer…

Nič ne delaš narobe, no kakor za koga, a če prebiraš sorodne teme te dni boš že našla kaj zase, tako kot tudi jaz, pa mnogo drugih.

Pravljice smo pri nas do treh let samo pripovedovali( kratke, enostavne) zdaj pa sproti komaj nanesem še vedno kratke zgodbice iz knjižnice. Vsak večer preberemo dve. Tak imamo dogovor. Potem pa obvezno crklanje, hja (čedalje) večkrat pa se že zgodi da se gre lahko mami tudi pripravit za spanje in medtem sin zaspi sam. Verjemite, tako hitro mine čas , ko so samo naši…..

l.p

m.p.

Pri 2,5 leta je polurna pravljica odločno predolga. Jaz sem, ko je bila tavelka toliko stara, besno iskala po naših knjigarnah zbirke kratkih pravljic. Približno zadovoljna sem bila potem s tistimi od Moserja, ampak še te so kar dolge. Zato sem bila straaašno vesela, ko sem na Irskem za 2 funta čisto slučajno naletela na Betime stories (pravzaprav drugi del, More bedtime stories). Perfektne. Dva odstavka, malo kičasto risane, ampak pri tako majhnih otrocih to itak pali, nobene poseben poante (ala LaFontainove basni, od katerih so nekatere tudi kratke, ampak kaj ti pomaga, če na koncu lisica poje kokoš, naša tavelka dve noči ni mogla spati, ker sem prepozno videla konec, da bi ga prilagodila) razen tega, da se imamo radi in da nam je lepo v družbi. Sem prevajala simultano iz angleščine, pa kaj 🙂

Naš je tudi tak…

Ah sem pozabla povedat.Pri nas je moda pravljica v notah.Karnaenkrat je pravljica mama koza in 7 kozličev – postala pesmica – teta koza in 7 zičkov! ;o)

Draga MP
Nič ne delaš narobe, vzgajaš in se ravnaš po svojem SRCU. Naš sinko je včasih ponoči prilomastil v najino spalnico, se mi zdi, še ko je imel 10 let. Pa vedno ljubčka, pa še zdaj vsak večer ko gresta otroka spat (pubertetnika) se obvezno za lahko noč poljubčkamo in stiskamo. Saj bo kmalu konec otroštva in ostali nam bodo ti lepi spomini.

pa še to, glede pravljic.
Mi smo jih vedno brali. Je pa res, da jih moraš brati vživeto. Mogoče bereš površno, nejasno. Ne vem. Pa se otrok naveliča. Poskusi tako, kot da si v gledališču in nastopaš v teh pravljičnih vlogah.

Najlepša hvala vsem za vaša mnenja. Včeraj zvečer sva se spet stiskala….. Ja, zraven pa sem mu še povedala pravljico (tako, v skrajšani obliki, po spominu iz svojega otroštva) o Muci Copatarici in se je grozno zabaval, ko sem naštevala vse otroke, ki so ostali brez enega copatka. Na koncu mi je rekel: ŠE! Catti, imate prav – vse mora biti vživeto.

Hvala še enkrat in lep dan. Pa veliko se stiskajte. M

Naš dveletnik ( bo v nedeljo) se ne zanima za prvljice. knjigice že kar rad gleda, a bi lepo čakal, d ajaz preberem, to p ne. Vem kako je, zelo rada bi mu brala , magari ga tko uspavala, a verjetno bojo kasneje. Je pp naš zelo aktiven. Nima časa poslušat, tudi zvečer ne.