Moja mama je stara 72 let in je v domu starejših občanov. Od tam so jo z reševalnim avtomobilom pripeljali na urgenco. Imela je otečeno nogo in sumili so na zamašitev žile. Na urgenci sem bila z njo in izvidi krvi niso bili najboljši, zato so se odločili za slikanje pluč. Z nogo se ni nihče kaj dosti ukvarjal. Ostala je v bolnici 3 dni, potem, pa so jo odpustili nazaj v domsko oskrbo.Že v bolnici je imela nogo plavo od kolka pa vse do pete – a baje je to normalno. 14 dni je v domu dobivala tablete proti strjevanju krvi, vročina pa ji ni ni popustila in tudi noga je bila v zelo slabem stanju, zato so jo znova napotili na urgenco. Tam so jo pregledali in napotili na Japlovo. Spet so jo pregledali – mimogrede sem zvedela še, da ima že kakšno leto levkemijo. Na Japlovi so se odločili, da ostane ponovno v bolnici. Punktirali so ji koleno – noga je bila vroča in močno otečena. Tu so se tudi odločili, da ji nogo slikajo. In glej glej, po 16 dneh so ugotovili, da je noga zlomljena in da je poškodba stara (14 dni) in da se ne da nič pomagat. Si predstavljate kako mi je, ko geldam mamo, ki je sicer zares zelo težavna, kako trpi, kako ji ne morem in ne znam pomagat, kako ji tudi drugi ne znajo, ali nočejo pomagat, ker je pač neperspektivna. Ne vem čisto dobro zakaj sem to napisala, a morala sem dati iz sebe. Da bi se borila z mlini na veter, pa vem, da nima smisla.