Najdi forum

Kriza v odnosu po rojstvu hčerke

Sem mama nekajmesečne deklice. Prvič mama. S partnerjem se soočava s hudo krizo v odnosu, sama pa še s krizo samozavesti.
Že prej nisem bila sila samozavestna ženska. Že prej moj partner ni bil kak romantik, ki bi me nosil po rokah, prej je čustveno zavrt, vzgoja pač, ki se je njegova mama zdaj zaveda, a kaj bi jaz zdaj iskala krivca za to.. Tako pač je. Otroka sva pričakovala z veseljem.Njega sicer polovico moje nosečnosti ni bilo doma, bil pa je pri porodu, po porodu mi je izdatno pomagal, in je še danes, lahko trdim ljubeč in skrben oče najini princeski. Zanjo bi naredil vse. In odkrito mi je pred dnevi povedal, da jo ima raje kot mene. Meni se primerjava zdi nesramna. Ne želim gledati na hčerko kot rivalko, vem, da je ljubezen do hčerke drugačna kot do žene, a izjava se mi ne zdi na mestu. Pa pravzaprav deklica postaja moja tekmica- v njegovem srcu, jaz je ne gledam in ne želim gledati tako…
Naj opišem najin odnos. Popolnoma se je ohladil, že dolgo se čutim odtujeno, neželjeno, nežensko v njegovi družbi. Nikoli se ne spomni, da bi me pocartljal z drobno pozornostjo, na primer z bežnim poljubom, kaj šele, da bi me občudujoče pogledal kot žensko. Moja samozavest po porodu je omajana. Vem, da sem privlačna ženska za svoja leta, a on se ozira le še za zelo lepimi ženskami. pravzaprav se je že prej, zdaj se toliko bolj, ko sem jaz hočeš nočeš bolj kot ne gospodinja in mama njegove princeske. To me boli, spravlja v obup in zaradi tega sem tudi postala ljubosumna in sumničava. Do te mere, da sva se pred dnevi s hčerko skorajda odselili – ustaviti me ni poskušal.Rekel mi je, da je z menoj tako in tako le še zaradi nje. Potem je prevladal razum oz. strah in sva se nekako sprijaznila s ponovnim poskusom. Težava je v tem, da on pravi, da je strast umrla, da ne ve, kako jo obuditi oz. tudi če ve, se ne bo posebej trudil. Jaz bi storila marsikaj in tudi sem storila, že prej. Še posebno sem se potrudila, da sva s spolnostjo začela kmalu po mojem porodu, telovadim , nisem se zapustila, doma sem urejena, v postelji ga počakam v zapeljivem perilu – vse, da bi se spet počutila žensko. Čeprav sem rada mama… Da bi on storil kaj podobnega zame, mu ne pade na pamet… Za njim ni nosečnost, porod, izguba identitete, on ima še vedno lepo telo, kaže nekaj let manj, z otrokom v vozičku je nasprotnemu spolu le še bolj prilačen, medtem ko jaz moške s tem odganjam… Mislim, da čuti, da ne obstaja nobena nevarnost, da bi me izgubil… Prejokala sem že hektolitre solz, poskušala vse mogoče, zadnjič sem se odločila in prvič odšla s prijateljico v savno, kot v starih dobrih dekliških letih. Odločena, da se začnem ozirati nase. Pa vendar težko izklopim.. Najlaže bi bilo, če bi ga tudi jaz nehala ljubiti, če bi mi bilo vseeno. Pa mi ni. Želim si njegove potrditve, ljubezni, občutka, da sem z njim varna in da ne bom izigrana. Predlagala sem mu, da bi občasno deklico pustila pri starih starših in za nekaj uric šla uživat v dvoje. Pa mu to ne diši preveč. Noče nikamor brez nje. Mislila sem, da se mame navežejo na dojenčke in zanemarijo svoje partnerje, pri nama je obratno. Jaz si želim ljubezni in strasti, on je očitno zadovoljen s situacijo kot je – kot oče ljubke hčerke, ki pač živi pod isto streho z njeno mamo. Storila bi marsikaj, da rešim ta odnos, pa se bojim, da bom le še bolj ponižana in nesamozavestna, ker očitno on sploh ne želi storiti nič… Kaj mi svetujete????
Obupana mamica

Pozdravljena

Rojstvo otroka partnerja postavi pred povsem nove preizkušnje. Predvsem vam, mladi in neizkušeni mami, se je življenje dobesedno postavilo na glavo. Verjetno nikoli bolj kot zdaj ne boste rabili ob sebi partnerja, na katerega bi se lahko oprli, ki bi vam pomagal zdržati, ki bi vas razumel,… Vam pa se je zgodilo ravno obratno – izgubili ste ga še tisto malo, kar ste ga prej imeli. V stiski in obupu poskušate vse mogoče, da bi ga prebudili, vse skupaj pa vam povzroči samo še to, da se počutite še bolj osamljeno, zavrnjeno, razvrednoteno in ponižano. Res vam ni lahko, vse skupaj je zelo krivično do vas.

Zdaj se verjetno nima smisla spraševati, zakaj ste spregledali, da je bil partner že prej »čustveno zavrt«. Še bolj nesmiselno pa je, da v sebi iščete razloge za to njegovo popolno ohladitev. Telovadba in seksi perilo ne bosta odpravila njegovega oziroma vajinega problema. Verjetno vam bo težko sprejeti, ampak res ne morete za vajin odnos narediti popolnoma nič, dokler se partner ne ODLOČI in se vanj ne vrne. Kot opisujete, z vsem kar počne in govori dokazuje ravno nasprotno: on si želi samo še (prijateljskega?) odnosa z mamo svoje hčerke. Kot ženo in žensko vas je očitno že odpisal. Kakor koli to že boli, tako on govori in deluje. Nič od tega, kar počnete oziroma bi še želeli početi zanj ali za vaju, ga ne bo spremenilo. Bolj ko se boste trudili in poniževali, manj se bo treba njemu spremeniti. Napisali ste, da čuti, da ne obstaja nobena nevarnost, da bi vas izgubil. S čim mu dajete občutek, da z vami lahko počne oziroma ne počne, kot se mu zljubi? Zakaj se ne zmorete ustaviti in reči, da je dovolj tega objokovanja, prosjačenja in poniževanja? Neprijetna vprašanja, toda edino odgovori nanje verjetno lahko dajo moč, da s tem prekinete.

Savna s prijateljico, odločenost, da se začnete ozirati nase,… – to so vse koraki v pravo smer. Ne proti njemu, ampak ZASE! Ko se boste zmogli bolj ceniti, spoštovati in boste bolj samozavestni, enostavno ne boste mogli več dopuščati takega odnosa in ne boste več potrebovali moškega, ki vam nič ne daje. Če bo vam še sploh do tega, boste verjetno šele takrat zmogli partnerja dovolj odločno postaviti pred dejstvo, da se odloči ali je še v odnosu in če želi v njem vztrajati in na njem delati. Tudi če se bo odločil za to, iz opisa vajinega odnosa težko verjamem, da bosta uspela brez strokovne pomoči. Ali se bo vaš partner še pravočasno odločil ali se je morda že zdaj dokončno poslovil iz odnosa ali…ali…? To niso vaša vprašanja, zato nanje ne morete imeti odgovorov in se tudi čim manj obremenjujte z njimi. Tudi če še ne morete narediti nič dovolj odločnega, ostanite naprej vztrajni, da nekaj naredite zase. Če bo strah na tej vaši poti prevelik, si poiščite trdno pomoč (starši, prijatelji, terapevt). Morda vam bo pri tem pomagalo zavedanje, da nimate kaj izgubiti – tako kot ste opisali odnos, sta ločena že sedaj.

Veliko poguma in zaupanje vase vam želim

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

Samozavest pravite – saj to je res pomembno – pri človeku ljubimo samozavest – ampak kaj je samozavest – to, da se potrudite in začnete s spolnimi odnosi takoj po porodu, da bi možu ugodili ali to, da bi mu lepo razložili kako se po porodu počutite in da potrebujete nekaj časa – da morajo stvari dozoreti – da ne boste hodili preko sebe…..

To je le en primer – ostalih je pri vama tisoče….

Se ne bi raje s partnerjem pogovarjali o tem, kako vas sedaj sprejme, ko se je postava spremenila in da bi najprej vi sprejeli sebe in mu iz tega zornega kota tudi predstavili kaj pričakujete od njega – kaj si zaslužite – saj ste vendar rodili hčero – ki ni le vaša – ampak tudi njegova. Če bi ta svet bil drugačen, bi morda v drugih situacijah rodili moški – bi si takrat on želel da bi ga vi po rojstvu zavračali, zaradi postave – po tistem, ko je vam rodil hči… morda bi pa se z njim resnično lahko tako direktno pogovarjali – ga malce postavili pred gola dejstva – da bo potrebno odrasti… vi pa ste izbrali drugo pot – odločili ste se za telovadbo, savno…in s tem sebe popolnoma ponižali. Savna in telovadba brez da vas mož spoštuje že sedaj brez tega, ne pomeni ni, popolnoma nič. Mene bi ponižalo tudi to, če bi me sprejel po tistem, ko bi bila znova v formi – kajti če me ne sprejmeš sedaj, me nisi vreden, da bi me sprejemal, ko sem lepa….sicer ste pa lepa že sedaj, le pozabila ste na to.

Pa niste vi vsega kriva v tem odnosu – vaš mož je velik otrok, ki bi imel otroke, ob tem pa pozabi, da jih je potrebno roditi in da ob tem zelo močno sodeluje ženino telo – darujete mu vseh 9 mesecev težav in bolečin, nato pa takšna zavrnitev – povejte mu kako se počutite, če sploh zna dojeti – ko boste zares začutila ta njegov odnos, se vam bo uprlo, da bi se zanj še trudila – zaslužite si njegovega spoštovanja, če pa tega tukaj ni ali ne bo, pa se umaknite, spoštujte sebe in dajte novo priložnost nekomu, ki vas bo spoštoval, pa čeprav ne bo oče vaše deklice, bo pa dovolj širokega srca, da bo v vaši podobi videl ljubečo mater, ki je rodila, se ob tem spremenila in ne glede na vse zelo dobro izgleda – oziroma, boste zanj lepa, popolna, ker kaj drugega še opazil ne bo.

Vprašajte moža če si želi, ko bo star in ne bo več mogel seksati, pa si boste vi želela – če si bo takrat želel da mu je ženska zvesta ali pa da ga zapusti z bolj čilim dedcem – mogoče ga je potrebno tudi malce šokirati.

Ženske – res ne vem – to so stvari o katerih se je potrebno pogovarjati že kot mlad par – me boš lahko sprejel ko se bom zaradi poroda spremenila in ne bom več tako lepe postave, bova drug z drugim vztrajala, ko pridejo starostne težave…. to je dobro preveriti, kajti pri fantih se že zelo hitro vidi, če so življenjski ali pa le površinski in otroški. Fant ki se o teh stvareh pogovarja odprto in z razumevanjem, tega kasneje, kar vaš počne zagotovo ne bo počel….

Sicer pa ni prepozno – začnite pogovore sedaj – če do sedaj niste bila samozavestna – pa to postanite – govorim iz lastne izkušnje – ko se v tebi prebudi občutek zase – ko veš, da ne boš niti korakec stopila več preko sebe na nobenem področjum začneš to zagovarjati, in se o tem pogovarjati… to pa je samozavest – ne pa seksi spodnje perilo, telovadba, savna… to je le gašenje požara, ki mu ni konca in eno veliko poniževanje. Ko pa spregovoriš o tem, kar pišem prej, pa nato odideš na telovadbo, savno itd. to pa je to – ampak najprej pogovor, najprej vedet kdo si ti, kaj ja in kaj ne, potem pa vse ostalo. Dokler pa vrstni red obračaš, pa iz sebe delaš objekt, ki ga on zavrača.

Bodite močna in jasna – rodila ste vendar otroka, boste pa ja vedela kdo in kaj ste – da ste prestala porod, pa vseh 9 mesecev, …. sedaj pa svojemu dedcu povejte koliko je ura in da naj s svojimi otroškim pogledom na svet malce odraste.

Zaenkrat je težko reči kaj vaju je pripeljalo v tak odnos, vsekakor je tudi tvoj doprinos velik, da je stanje tako kot je. Seveda, je zelo dobro, če kaj postoriš za svojo dušo in začneš z nekim delom na sebi. No, mogoče o tem, kakšen drugi dan, ko stvar mal predelam. Danes bi se lotil samo tvojega moža in bom sklepal po tistem, kar si napisala o njemu. Ne bi rad obsojal in kar v naprej postregel z kakšnimi absoluti, ampak obnašanje tvojega moža je milo rečeno nenavadno in hkrati, seveda, nič nepoznato. Tole njegovo “razmerje” z hčerko meji na patologijo. Mi je zelo žal, ampak tako jaz to čutim. Začutil sem takoj, ko sem prebral. Nenormalno je, da tvoj mož potrebuje toliko nežnosti majhnega otroka, hkrati pa beži pred stikom odrasle ženske, ki je povrhu še lepa za pogledat. Da se razumemo, jasno je, da je v vajinem odnosu nastala taka odtujitev, da mu tudi vaša lepota ne pomaga, da bi se lahko sprostil v intimnosti. Ponavadi to nastane tudi iz strahu pred ženskami, odraslimi ženskami, zato zatekanje k otroški ženski energiji in to se imenuje pedofelija. Močno neurejen njegov ženski del psihe mu preprečuje, da bi imel normalen stik z svojo duševnostjo, z svojim notranjim otrokom. Ker nima dostopa do svojega notranjega otroka, to išče navzven in najde v dejanskem živem majhnem otroku. Rekli ste, da ima neurejen odnos z svojo mamo in to že daje slutiti, zakaj ta njegova čustvena zavrtost. On si pri tem ne mora pomagat, za to tudi ne verjamem, da se da samo z pogovorom kaj storiti. No, to samo tako na hitro, pa še drugič malo več

Lp draghci

Draghci,to so kar malo hude besede…lahko bi bilo tudi tako, vendar mislim, da ta gospod nima rad ne oz. itak ne svoje žene in tudi hčere ne… ta kvazi ljubezen in navidezna predanost hčeri je samo neka bolana farsa oz. ta otrokec je samo predmet in seveda NJEGOV produk, da je lahko oz. jo izrablja za izražanje nezadovoljstva…

Krizavonosu, tale možakarček s katrim živiš in IMAŠ OTROKA je prav nesramno hudoben do tebe…
Ignorira te na celi črti… in ti se lahko razkosaš željenega od njega ne boš dobila… še toliko manj, ker vidi da te ima v šahu…
IGNORIRAJ GA NAZAJ…
Hotela si se odseliti s hčero in te ni poskušal ustaviti… to je kr neki… pomoje nobene nima zares rad…oz. neki površinsko, hčer pa predvsem zato ker jo je ON-veliki mogotec, lepotec in puhloglavec sproduciral…

Napisala si, da si ti lepa ženska (sploh za svoja leta in očitno še po porodu) – on pa se ozira samo še za zelo lepimi ženskami oz. se je oziral ŽE PREJ!? Kaj to pomeni? Prej?

Če sem si preveč dovolila se opravičujem, take stavri me ful razjezijo, na nek način me določene stvari malo spominjajo tudi na moje izkušnje…

Neki sem pametna kao, kaj pamentnega ti pa nemorem svetovati, nevem, če imaš toliko moči in volje, mu DAJAJ TO KAR DAJE ON TEBI (za začetek) IGNORANCO, NEZAINTERESIRANOST ZA KAR KARKOLI, mislim, da si mu dost jasno pokazala, se trudila zanj, verjetno si mu tudi govorila – pa se za tvoje želje, ki so zelo normalne in človeške do katerih imaš pravzaprav pravico nezmeni… za začetek ga odpikaj, če ima še kakšen filing do tebe ga bo zabolelo, če ne pol je pa itak brez veze se karkoli še truditi…

Pozdravljeni!

Sporočilo od “krr ene” v sebi skriva “nasvet”, ki se ga v odnosih vse prevečkrat držimo: prizadeni partnerja enako ali še bolj kot je on mene. Pri tem “prizadeti” partner razmišlja zelo podobno kot je napisala “krr ena”: če še kaj čuti do mene, ga bo zabolelo. Potem mu bo jasno, kako jaz trpim, kakšno napako dela, itd. Namesto tega pa v praksi običajno doseže samo, da drugi partner še bolj obupa nad odnosom oziroma se še on odloči, da bo vrnil nazaj z isto mero. Saj konec koncev se je on sploh začel tako obnašati, ker je bil on najprej prizadet. In tako dva, ki naj bi se imela rada in naj bi drug drugemu polepšala življenje, zaideta v stopnjujočo spiralo medsebojnega prizadevanja. Iz te spirale ju ponavadi ne reši pamet ali ljubezen ampak strah pred tem, da bosta res šla narazen in ostala sama. Kmalu tak par ni več skupaj zaradi lepih stvari, ampak ju skupaj drži samo še strah pred osamljenostjo.

Logično vprašanje je, zakaj se v odnosih tako pogosto odzivamo na tak način. Odgovor je dokaj preprost. Kot majhni otroci smo se naučili, da bodo starši (mama) poskrbeli za nas, če jim bomo povzročili dovolj neugodja oz. bolečine. Otrok najprej zajoka malo, če to ne zadošča, bolj močno in če še vedno ni nikogar, joka najbolj kar zmore. Kasneje joku dodajo še druge načine, s katerimi svojo bolečino in neugodje, ki jima sami niso kos, prenesejo na starša. S tem prenosom (projekcijo) otroci dosežejo, da ju občutita tudi starša ter ju pomagata pomiriti. Otroci, dokler svojega neugodja ali stiske ne znajo ubesediti, enostavno nimajo drugega načina, da bi starše pripravili do tega, da poskrbijo zanje.

To, kar svetuje “krr ena”, je torej samo nadaljevanje teh otroških tehnik, ki pa v drugih odnosih ne delujejo. Zakaj? Starša sta namreč DOLŽNA poskrbeti za otroka, medtem ko partner te obveznosti seveda nima. Kar koli drugi partner počne, to počne iz nekega razloga in se mu zato tako zdi prav. Vrniti mu z enako mero torej samo povzroči, da oba partnerja ostaneta vsak s svojim prav in na svoji strani okopa. Namesto, da bi si pripovedovala o svojih bolečinah, pogrešanjih, željah, stiskah,…, drug drugemu, kot včasih otroka, povzročata še večje bolečine. Zakaj se kot odrasli še vedno obnašamo kot otroci? Zato ker nas starši niso naučili normalnega odraslega sporočanja svojih želja, stisk in bolečin. Če nas starši kot otroke niso naučili govoriti o teh stvareh, jih kot odrasli še naprej odigravamo, kot smo jih včasih. Česar nas niso naučili starši, se moramo naučiti sami. Partnerski odnos je najboljša šola za to. Na vsakem od partnerjev je, da se odloči ali bo za vse še naprej krivil drugega ali pa bo končno začel prevzemati odgovornost za svoje početje in s tem postopoma napredoval v “višji razred”. Ko se to zgodi pri enem od partnerjev, običajno drugi nima kaj dosti izbire in se tudi sam bolj potrudi, da bi čim prej izdelal svojega. V nasprotnem se mu lahko kaj kmalu zgodi, da bo partner toliko razredov pred njim, da se mu ne bo več dalo drgniti klopi skupaj z njim – prvošolčkom.

Kot sem že napisal v prvem odgovoru na to temo, se moramo truditi, da napredujemo v višje razrede ZASE in ZARADI sebe. Če bomo to počeli PROTI drugemu, bomo tudi obtičali skupaj z njim.

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

to kar pripoveduje kr ena je realnost-tako je ,tako se dogaja in nobeno psihološko orodje ne zaleže,ker so ljudje postali sebični ali pogoriš ali pa si požigalec- pa kaj naj se ljudje ponižujejo do skrajnih mej,zato da nekoga obdrže,da ga prepričajo da so vredni ljubezni ,dejte no,mislim da nihče od nas ni jezus,udarec po desni in nastavi še levi obraz,morda nekoč,danes in tukaj pravljica.Sprejeti odgovornost za svoja dejanja je v takem primeru oditi in si ustvariti novo živlenje ,to bi bila prava odgovornost.Žal je tudi to redkost.Lp

Kar sem predlagal v zadnjem odgovoru, je daleč od tega, da se je treba še naprej poniževati, nastavljati še drugo lice ipd., kot piše “Ta prava Monica”. Nasprotno!! Naj se “obupana mamica” neha poniževati, naj se postavi zase, nekaj naredi na sebi, neha partnerja prepričevati, da je vredna (njegove) ljubezni… Ampak, “Ta prava Monica” v odnosih imamo še nekaj drugih možnosti kot biti Jezus (nastaviti še levo lice) ali pa da udarimo nazaj. Lahko npr. se samo naučimo zavarovati pred tem, da nas tepejo po desnem licu. Lahko se naučimo, da ni poniževanje, če partnerju povemo, kaj pogrešamo, česa si želimo in česa ne maramo. Lahko se naučimo sprejemati odgovornost zase, kar pa ne pomeni nujno, da odidemo iz odnosa, kot predlaga “TPM”, ampak da v njem vztrajamo, dokler ne sprejmemo odgovornosti za to, kar čutimo. Tega nam namreč ne da partner, tega nam on tudi ne povzroči, to je že ves čas v nas. Oditi iz odnosa prej, pomeni svoj problem prenesti v naslednji odnos in tam začeti – od začetka! Odhod iz protesta, ponosa ali maščevanja še nikoli ni nič rešil.

Ta prava Monica, zelo se strinjam z vami, da bi “obupana mamica” morala sprejeti odgovornost za svoja dejanja – zraven pa še za svoja razmišljanja in čutenja. Žal pa se ne morem strinjati z vami, da bil odhod iz odnosa znak te odgovornosti. Nasprotno, to bi bil znak prenosa svoje odgovornosti na drugega – za vse je kriv partner, če grem od njega, bodo moji problemi prenehali! Mar res?!

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

Ne v smislu,da je partner kriv,za vse smo si sami krivi,to drži kot pribito,vendar včasih je treba odnehat,ko po vseh poskusih komunikacije,terapij,na koncu že monologov ker je dialog umeten, preprosto ugotovimo-na splošno,da določena oseba ne zna ali ne more sodelovati,pa ne ker je zlobna ,preprosto ne zna,ne želi na tak način kot ga želimo mi.In tu nastopi odgovornost,sprijazniti se z osebo tako kot je in trpeti ali pa enostavno na novo zaživeti,samo žal se večina odloča za prvo,zakaj niti ni važno,važno je da ga ni terapevta,ki bi to lahko spremenil,terapija ti da novo dimenzijo lahko jo uporabiš,lahko ne,spremenimo pa se lahko le sami na svojo pobudo in če to res hočemo ,še pomembneje če si upamo.
lp tudi vam gospod Izidor

Pozdravljeni spet.

Ko sem dobila odgovor na svoj odgovor me je pravzaprav kar malo prizadelo, a z Vašim odgovorom ni nič narobe – se zelo strinjam z njim… Prizadelo me je pa zato ker imam sama problem z obremenjenostjo in manjvrednostnim kompleksom in sicer da je moj IQ precej nizek…. :)…. in da če se že grem neke “kao” nasvete sem pravzaprav zelo površna…

Ko sem prebrala zgodbo “Krizevodnosu” se mi je zdelo, da njen mož rabi malo stimulacije, morda šok terapije, da se bo sploh kaj premaknilo, zato morda ta “nasvet” – prizadeni ga z istim kot on tebe – …,da se bo sploh zbudil… Saj ko si v odnosu in ko se stvari dogajajo jih zelo težko vidiš jasno in ravnaš po nekih “pravilih” in tudi težko iz ene “nične točke” z “lepo besedo” stvari premakneš… “Očitno se je treba prizadevat, da “rasteš”” oz. je treba “trpeti”…

Daleč od tega, da bi bila zagovornik tega, da si dva “mečeta piskre v glavo”…. ker žal kot ste navedli oz. kot sem jaz razumela rata “začarn krog”, itak je pa tudi brez “piskrov” začarn korg…
Prav zaprav, samo po moje, v življenju ni pravil kot takih… kar velja zame, ni nujno da tudi zate… in vse skupaj je en ogromen skupek nekih drobnih kamenčkov…in mislim, da jih ni veliko, ki jim uspe – ZARES USPE!!!
Tok za interneco, kot otroka so me hitro naučili, da nimam kaj jokat, da nimam pravice jokat in so me zelo jasno in hitro utišali, zato se teh metod nisem posluževala… Kot bodoča žena sem 1x potočila solzico, ker me je prizadel, začel je noreti, da me ima totalno dovolj… in nisem več jokala…morda bi bilo zame celo dobro, da bi mu lahko jokala??? Oz. mislim da bi bilo celo potrebno, da bi mu lahko… Pa mu nisem in ne morem…. in če pred nekom nemorem biti kar sem, ker on ni pripravljen mene sprejeti in se z vsemi štirimi trudi, da bi me spremenil, takemu človeku se nisem sposobna “predati”…zato je sex lahko res dobro ogledalo, kje se dva nahajata…

Velikokrat sem predlagala, ko sva bila “kul”, da se v tem stanju pogovoriva določene stvari, ki naju bremenijo, zakaj bi takrat ko sva že totalno razbolena in se potem bombandirava vsak svojega brega…, vendar se mu ni zdelo smiselno oz. je pogovor hitro prekinil, da kva zdej spet to, da kva hočem spet neki travmerat oz. je lepo rekel, da pustiva to- bova drugič… in potem so zadve samo kolobarile in nič… VEč pomoje nisem mogla, ali kaj??? Bom pa probala bit poštena, morda mi je celo kdaj pasalo… Tudi meni se prav nič ne sveti okrog glave…

Po vseh letih “ko sva si metala piskre v glavo ali karkoli drugega” je res “stopnjujoča spirala”…,… vendar zame ne več, ko sem pred časom ugotovila, da mi je vseeno, da me ne boli več, le utrujena sem in se mi ne da več – tega sem se zelo ustrašila, moža ne čutim več… Mož pa je začel opažati, ta moj umik (ki je skoraj na celi črti -intimno, čustveno, z njim funkcioniram samo še banalne zadeve oz. kar se ne tiče naju dveh v srš)… In kot sem že navedla opaža mojo nezainteresiranost, opaža, da ga ne objamem, opaža, da živim v svojem svetu…in vidim,da ga boli, vendar kot ste navedli, spet se nadaljuje isto kot prej z njegove strani obtoževanja, rahle grožnje itd., jaz pa se v večini ne odzivam več, morda kdaj na rahlno “patetično humoren” način, ker enostavno karkoli bi mu odgovorila, nebi bilo iz srca po želji, da se karkoli izboljša, oz. bi se lahko samo branila, da kaj vse je pa on mene prizadel (žal pa on nima tako dobrega spomina kot jaz, katera si skoraj datumsko zapomnim, kaj vse je bilo in kdaj, kako se je razvijalo … )…
Lažje mi je bilo ko sem se še borila in čutila in verjela, ko mi je bilo mar zanj, čeprav sem trpela… Tole otopijo, brezčutje do njega me TOTALNO UBIJA – obtožjem se in imam slabo vest, ker enostavno nimam več nobenega občutka zanj! Kaj to pomeni? Kam s tem?

Vsak svoj “kamjon” problemov sva privlekla v najin odnos in skupaj sva stvorila še kakšnega in tudi pod razno mi ni jasno kaj s tem, oz. sploh ne vidim, da bi lahko kaj naredila – ZARES NAREDILA… Žal se možu sploh ne zdi, vsaj kot ga jaz dojemam in ga poznam, da bi imela kakšne večje probleme, samo, da bi bila jaz vesela, da bi sexala in bi bilo vse lepo kot v pravljici, saj on me ima rad in to naj bi bilo dovolj v mojem življenju, to da je pa on “samo kdaj nesramen ali jezen” moram pa pač sprejeti, saj ga vendarle poznam … Pomoje se nezaveda oz. kaj se sploh kdo zares zaveda oz. kaj se sploh jaz zares zaveda, mislim, da bolj malo, ampak mislim, da ne vidi zares problema, ki je bil in je še večji nastal med nama…

Včasih sama pri sebi razmišljam, kaj bi me sploh še lahko prebudilo v zvezi z nji, morda ŠOK (zato ta nemuni predlog, čeprav z druge strani -ampak tudi s prve), moral bi biti pa res velik, ali pa se silim, in nočem sprejeti dejstva in si še vedno ne priznati, da nama ni uspelo, da najih zakon ni to kar sva mislila oz. predvsem kar sem si jaz predstavljala, da bi moral biti…
Saj bi lahko še ogrmono razpredala in še in še tako kot znam, vednar je čist preveč vsega….

TUKI nekje se nahajam v vsej svoji veličini in res ni modro z moje strani, da komu kaj svetujem, ker mi itak še zame ni nič jasno… LP

Pozdravljena “Ta prava Monica”

Najprej bi pojasnil, da sem se za odziv na vaše prejšnjo sporočilo odločil, ker sem dobil občutek, da ste komentirali nekatere od mojih navedb in to drugače, kot je bil moj namen. Zaradi “obupane mamice” in drugih, ki obiskujejo ta forum, se mi je zdelo prav, da dodatno osvetlim že prej napisano. Kot s prejšnjim, se lahko strinjam tudi z večino vašega zadnjega sporočila. Ja, včasih je tudi treba odnehati. Vprašanje je samo, kdaj nastopi ta pravi čas in kaj sploh pomeni odnehati? Ali drugače povedano, do kdaj je še smiselno vztrajati? Pri tem vztrajati seveda ne pomeni, kot ste napisali, “sprijazniti se z osebo in trpeti”. Vsaj zame to pomeni povsem nasprotno: odnehati in oditi iz odnosa. Kje je kdo fizično je malo pomemebno, pomembno je predvsem, kje je čustveno. Tako lahko vztrajamo ob partnerju, čeprav smo čustveno od njega že zdavnaj odšli, kar pomeni, da smo tudi že odšli iz odnosa. Po drugi strani pa lahko partnerja fizično zapustimo, smo pa z njim še povsem čustveno povezani in torej tudi z njim še kako v odnosu. Ravno na to drugo sem želel opozoriti “obupano mamico”. Samo ona namreč lahko ve oziroma se bo morala odločiti ali je že pravi čas za odhod. Iz njenega vprašanja pač nisem razbral, da sta s partnerjem uporabila vse možnosti (npr. strokovna pomoč), še manj pa, da se je toliko osebnostno okrepila in odmaknila od partnerja, da bi ga zmogla resnično zapustiti.

Napisali ste, da je prelomna točka, ko ugotovimo, da “določena oseba …preprosto ne zna sodelovati,ne želi na tak način kot ga želimo mi”. Zakaj bi partner moral sodelovati “na način, ki ga želimo mi”? Zakaj ne zmoremo poslušati še njega, na kakšen način bi želel sodelovati on? Zakaj je “naš način” sodelovanja boljši od njegovega? Zakaj je sploh treba sodelovati samo na način enega, zakaj se je treba odtujiti že na vprašanju, čigav način je “pravi”? Zakaj ne bi bila prava oba načina? Zakaj se ne bi partnerja najprej vsaj pogovorila, odkod se jima zdi določen način pravi?

Nad partnerjem ne obupamo ali ga ne zapustimo zato, ker ni pripravljen “sodelovati na naš način”, ampak če sploh ni pripravljen sodelovati. Popolnoma se namreč strinjam z vami, da ga ni terapevta, ki bi kogar koli lahko spremenil. Zato imata upanje na uspeh samo partnerja, ki sta se najprej vsak zase in šele potem skupaj odločila, da se bosta spreminjala in preko tega spreminjala tudi svoj odnos.

Lepo vas pozdravljam

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

Ljudje vedno izhajamo iz sebe,pač človeška narava jaz temu rečem,izhajamo iz svojih pričakovanj,želja,interesev prej si človek to prizna ,bolje je in s samim priznanjem ima možnost blažiti simptome neuspeha(recimo propadel zakon,napačna ali nevem kaj sem delal narobe pri vzgoji otrok itd..) ali jih obrniti sebi v prid,umetnost pa je obrniti v prid vseh udeleženih.

Sodelovati na naš način je bilo mišljeno spet naše želje ali potrebe,ker pa ima druga oseba morda popolnoma druge želje ali potrebe(ki jih morda niti ne izraža na glas in mislimo,samo mislimo da so podobne našim ali enake) pride do navzkrižja.Ljudje se spreminjajo ,tako tudi želje ,potrebe in kar je bilo skupno dvema nekoč,ne pomeni da jima je tudi danes(ne mislim,otroci,hiša,vrt)mišljeno je v čustvenem,miselnem pogledu in spet problem teh želja ,potreb ne poznamo,ker jih oseba ne izraža,jih le zadovoljuje induvidualno po možnosti na skrivaj ali pa tudi ne in tu pride do krize.V teoriji velikrat slišimo ,pojdita k terapevtu ali popustita vsak malo,se prilagodita-teorija,praksa -nekateri pari ki se spremene za določen čas,potem pa spet jovo na novo počno stvari,ki kvarijo vezo v narekovajih.

Primer-žena želi da mož prekine z ljubimkanjem,mož to stori za določen čas ,ves obupan in poln izjav o ljubezni do svoje polovice,stvari se poležejo ,recimo temu zlavfajo..sčasoma je novo ljubimkanje na sporedu in krog se vrti,žena nezadovoljna,izdana,naplahtana..mož paničen šit spet bo štala doma-pa smo spet pri terapiji,pa ne zato ker je terapevt zanič ker sta enkrat že šla čez,ampak preprosto ker taka sta s svojimi hrepenenji,potrebami,še bolje- mislita da delata prav ,vsak zase z razlogom ,da bi izpolnila svoje želje.Seveda so izjeme ,ki po terapijah funkcionirajo bolje,pa spet ne zaradi terapevta-terapevt ti pokaže le nešteto poti,ti da prazno knjigo za popotnico v katero si pravila vedno pišeš sam,prav tako izbereš pot po kateri boš šel,zato je zmotno mišlenje,da je terapevt supermen,ki odpravi vse hibe človeškega karakterja in živlenje v dvoje ali v eno je čudovito -samo med in mleko-pa ja de .

To sem želela povedati,če je navkrižje interesev in če se eden ali kar oba ne mislita določenim stvarem,ki drugega bolijo odpovedati je čas,da se reče adijo,pa naj bo še tako hudo.Še vedno pa ti ostane opcija sostanovalca,če ti poemnijo materijalne stvari veliko -kdor želi naj izvoli.

In kaj pomeni če sploh ni pripravljen sodelovati lahko je očitno ,lahko ni,jaz pod tem razberem ne da hodi z mano na terapijo in mi med štirimi stenami šepeta o ljubezni,se trudi da bi bil odnos boljši,za hrbtom pa druga zgodba-v tem ne vidim sodelovanja,prej nasprotno(žal v večini primerov je tako,vse je navidezno sodelovanje in ljudje padajo na finto kot pokošeni,saj hodiva k terapevtu,na bolje nama gre,rekel je da se bo spremenil-spremenila,pravzaprav se že opazi,je bolj pozoren,več doma in podoben bla,bla..pa smo spet v fazi slep in gluh),sodelovanje so dejanja ki to kažejo brez nepotrebnih besed-sodelovati pomeni spustiti se v akcijo in nekaj izvajati ob partnerju in ko le tega ni zraven.Sodelovanje je stati za vsem kar si storil,sodelovanje je prevzeti posledice,sodelovanje je upati si vlagati v nek odnos ali vase,pa četudi na koncu ne uspe,tudi če vse hudič vzame.Samo ljudej tega ne ločijo in po večini so zajci v svojih kletkah,ki se jih oklepajo kot otrok dekice..

Lp in lep dan

kekec je bil do vas prej in še večji kekec je sedaj.

Nima smisla izsiljevat ljubezni od nekoga, ki je očitno nikoli do tebe ni imel. Zanikanje pa res nikoli ni rešilo ničesar.
Verjetno je najbolj praktično le to, da se prenehaš fokusirat na njega, ampak pozornost obrneš na otroka in nase… predvsem graditvi lastne osebnosti in krepitvi notranje moči.

Ne vem kako te potolažiti. Tako boleče je sprejeti da te mož ne ljubi. Sama sem doživela zelo podobno in vem kako grozno je to.

In več kot ulagaš v zvezo težje ti je oditi. Ker tako malo manka da bi bili srečni. samo tista kapljica NJEGOVE dobre volje…

Lažje ti bo ko boš enega dneva zastopila da sploh ni zmožen ljubezni.

New Report

Close