KAJ NAJ SAMA S SABO
Lep pozdrav,
ne vem ce mi bo pomagalo, a vseeno napisem nekaj vrstic o notranjem doživljanju, mogoče se bom počutila boljše in mi daste kakšen nasvet.
Stara sem 23 let, študentka zadnjega letnika. Sem odlična šudentka,
a me študij ne osrečuje. Vztrajala sem, ker se RESNIČNO BOJIM izzivov,na tem
faksu mi je dobro šlo z ne pretirano veliko truda, imela sem štipendijo
in to je bil razlog, da vztrajam.
Imam tudi fanta, skupaj sva 5 let in me ima rad, imava odkrit odnos in kar
tukaj pišem, tako ali tako on že ve, a ne ve točo, kako mi bi pomagal, mi pa stoji ob strani.
Ker nimam rada sebe, nimam njega, vsaj ne tako, kot bi si zaslzil.
Vecinoma casa sem apaticna, v glavi imam sto planov, kijih zelim izpolnit, a ostane to samo v glavi.
Na primer, da se vsak dan učim italijanščino, da si vzamem čas za šport, za kolege, da bom telovadila, da se ne bom basala s sladkarijami …
in na koncu pristanem v postelji pred tv-jem, kjer se ob apatiji in gledanju tv-ja, razmišljanju o ničemer, bašem s hrano. Pri vsem tem sem zaspana in na koncu grem spat, utrujena se zbudim, grem na faks, ki me nikakor ne zanima… razmišljam kaj bom naredila po faksu – VELIK PROBLEM JE DEJSTVO, da sem naredila faks, samo zaradi “faksa”, zdaj mi ni jasno, kako naj počnem v življenju kar m veseli, čene vem kaj to je oziroma za to nimam formalne izobrazbe.
Ob vsem tem se sama sebi počutim grdo, imam občutek, da so vsi drugi boljši od mene, da sem debela itd .-.. so pa dnevi, ko sem ok. Navadno takrat, ko imam na seznamu toliko nujnih obveznosti, da nimam casa misliti na te stvari.
Ob tem doživljanju imam seveda kolege, delam kar me veseli – preko študenta, preživljam lepe trenutke s fantom, ko pa sem sama …
se zgodi to
…
Bojim se neuspehov, imam občutek, da sem nesposobna, zato ne naredim nič. Raje se smilim na primer sama sebi kako sem debela, kot da bi se vzela v roko in na primer shujšala.
V teoriji je vse preprosto, v praksi pa…. kot bi mi en glas govoril, ah ana, saj boš jutri… lepo počivej, jutri je nov dan in boš uresničila zastavljen plan… ne danes, jutri…
A.
Sem mi zdi kot da si napisala mojo zgodbo. Te popolnoma razumem, sicer sem jaz zabredla še malo dlje in sem si zato poiskala pomoč, tako da trenutno jem antidepresive in res pomaga, sem že malo bolš. tako da ti svetujem, da se čim več druži z ljudmi in se ne zapustit tako kot sem se jaz, ker dlje ko boš tako slabo razpoložena težje se bo potem pobrat.
Draga Anamarija,
veliko se nas v življenju zaveda kaj bi morali storiti, pa tega ne storimo ali pa storimo samo nekaj na pol in res samo tisto kar je nujno. Ti si že ugotovila, da se sama nimaš rada in tako ne moreš imeti rada drugih, vsaj tako ne, kot bi si želela. Bojiš se neuspehov, zato raje ne narediš nič. Zakaj? Najbrž se bojiš sprememb v svojem življenju, saj bi tisti trenutek, ko bi končno naredila nekaj česar te je strah in bi pri tem doživela občutek uspeha, moči, morala začeti spreminjati tvojo celoto, tvoj pogled na sebe. Začeti bi morala spreminjati mnenje o sebi,mnenje, ki ga nosiš že vse življenje in ki so ti ga najbrž vcepili že kot majhni deklici. To je pa velik zalogaj. Poišči si terapevta, svetovalca, ki ti bo pomagal prehoditi to pot, ki jo boš sicer morala prej ali slej. Imaš dovolj moči in predvsem željo(če ne se ne bi javila na forum) po spremembi v svojem življenju. Pogumno vzemi stvar v svoje roke in presenečena boš kako se bo vse pričelo odvijati v pravo smer.
Maja
Pejt se mal nažurat Očitno imaš preveč časa za neumnosti…
Pejt v družbo, pejt na pijačo, pejt na šport,…pejt žurat, pogovarjaj se s kolegi in kolegicami, pejt delat prek študenta da dobiš izkušnje,,.Izgleda moraš imet čas zapolnjen drugače ne misliš na nič in gledaš TV, to se je dogajalo tudi meni, potem sem odkril šport in sedaj že 5 let namesto pred TV grem na šport. Na faksu pa sem hodil žurat po cele noči, bolje kot sedeti pred tv,…