Pozdravljeni!

Stara sem 23 let, delam preko šs redno že 2 leti, sicer pa že od 1. letnika srednje šole.
Moji problemi so z mamo, lani smo izgubili očeta,sedaj živimo sami trije z bratom,včasih je pri meni tudi fant s katerim sem skupaj 2 leti,on mi je veliko stal ob strani, ko je oče zbolel za rakom, in tudi sedaj mi stoji ob strani in mi pomaga ter me tolaži. Problem je moja mama, ki ne razume da imam fanta,da se imava rada. mislim da prezira njega in njegovo družino,ki je ne pozna, ve samo to kar je izvedela od drugih in še to so laži! Jaz pravim, da človeka ne moreš sodit, če ga ne poznaš.Niti se ne trudi, da bo spoznala mojega fanta. Jaz delam vsak dan čez teden, popoldan imam šolo, ker študiram izredno in si jo tudi sama plačujem, ter jo uspešno končujem. Do 21 leta sva z bratom hodila s starši na morje, bili smo res vredu družina,najbolj sem se razumela z očetom, z mamo ne tako, in sedaj ko sem stara 23 let in imam fanta, bi rada preživela lepe trenutke in enkrat nekam šla. Ne vem, če je mami tako posesivna ali kaj, nič ji ne paše, po njenem bi morala biti vedno doma,čistit in ne vem kaj vse, Parkrat sva se že hudo skregali, na zadnje me je ozmerjala, rekla da od mene nima nič, da nima kaj lepega omeni povedat, nikoli me ni pohvalila da sem kaj naredila prav, brat pa je vedno vse, njen sinek. skratka polno težav, pol se še sorodniki mešajo, in je samo obrekovanje. Ne vem kaj naj naredim, boli me da ne more sprejeti mojega fanta, da se ne moremo razumeti, z njo se ne da pogovorit, ker se samo zdira če že kaj pove, jaz pa se ne morem z njo kregat, tako da sem samo tiho in se potem jočem cel popoldan. Prosim, za kakšen nasvet.
Lep pozdrav!

Pozdravljeni Bara!

Zelo boleče in zelo težko je oditi v svet, če ob tebi ni več očeta, ki bi ti pokazal pot in te pospremil skozi vrata odraščanja v svet in če te mama ne razume, te ozmerja, pravi, da od tebe nima nič, da o svojem lastnem otroku nima kaj lepega povedati.To so stavki, ki zarežejo v samo globino srca. Ko preprosto ne razumeš, zakaj. Iščeš odgovor, pa ga ni. Ob tem, pa je tam še brat, ki ji pomeni vse. Ga. Bara, vaša mama je v sebi zelo razbolela gospa, ki je že zdavnaj izgubila stik s seboj in svojimi čutenji. Ker ne čuti sebe, ne zmore začutiti svojih otrok. Tudi ona najverjetneje ni imela odnosa z svojo mamo, oz. je bil zelo razbolel in krhek. Nenehna poniževanja, sramotenje, preziranje, zaničevanje, človeka tako globoko zaznamujejo, da izgubi stik s svojo pristnostjo. Tudi s svojo ženskostjo je izgubila stik. Vi si pa najverjetneje samo želite, da bi vam enkrat v življenju rekla, da ste čisto vredu, da vas ima rada in da si želi vse najboljše za vas. Težko bo, saj tudi nje ni nikoli nihče objel.
Sedaj ste stari 23 let, odrasli ste, samostojni, morda bo počasi čas, da svoje življenje uredite po svoje. Mama je naredila, kar je zmogla in kar je znala, sedaj pa je na vas, da življenje živite naprej. Morda velikokrat ne bo lahko, vendar če je volja in želja po notranji spremembi in rasti ter drugačnem odnosu, ti življenje odpre vrata.

Vse dobro vam želim v prihodnje.

Sabina Stanovnik
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
e-mail:[email protected]
tel:041/867-856

Draga Bara

Sabina ti je povedala pravzaprav vse. Jaz bi dodal le, da obišči strokovnjaka za odnose /morda prav Sabino, če si doma kje blizu/.

Pomembno je, da spoznaš, zakaj se mama vede do tebe tako kot se. Kaj so vzroki za njeno vedenje. To spoznanje ti bo omogočilo, da jo boš razumela, da boš dojela, da nisi ti s svojim obnašanjem kriva za njen odnos do tebe, pač pa da ta izvira iz odnosa njenih staršev do nje. Ko boš razumela, da je tudi ona enako ranjen človek kot ti, jo boš lažje sprejela tako kot je, manj ji boš zamerila in manj te bo bolelo.

Pomembno je, da spoznaš, da se vzgojni vzorci, da se vzorci v odnosih prenašajo dalje. Iz roda v rod. Da imaš vse pogoje, da nadaljuješ z enakim vedenjem, kot je mamino.

Pomembno je, da spoznaš, kako preobraziti te privzgojene, pridobljene vzorce vedenja, kako ozdraviti zadane rane, kako spremeniti svoje vedenje, kako oprostiti sebi in njej.

Pomembno je, da spoznaš, kako je pogovor pomemben za ohranjanje in poglabljanje odnosa s komerkoli; z mamo, s partnerjem. In da spoznaš, kaj pogovor sploh je.

Strokovnjaki poznajo mehanizme in zakonitosti, kako deluje odnos, tudi odnos do sebe, zakaj si izberemo točno takega partnerja kot ga, kako stopiti na pot preobrazbe samega sebe in s tem tudi odnosa.

Strokovnjaki so ti vsekakor lahko v zelo veliko pomoč.

Pogumno Bara.

en bk

draga bara,

meni so v taki situaciji pomagale knjige Strupeni straši ali V Kletki ljubezni.

dolgoročni cilj, ki te bo vsaj delno osvobodil spon do matere je selitev od doma. mene šele po tem doma gledajo drugače! noben ti več ne komandira, teži kolk si nesposoben, da si parazit. ko pridejo k meni, vidijo da znam skrbet zase, da je čisto stanovanje. s tem odpade kar nekaj potencialnih “opazk, kritik”.

spoznanje, da so straši do tebe taki so pa zelooo boleči. samo razmišljanje o tem ti pa tako ne prinese rešitve (ostaja ti dejstvo: taki so. pika.). distanciraj se, odrasti, nehaj pričakovati potrditve od nekoga, ki ti jih ne zna dati (ali pa noče). usmeri svoje misli, kaj boš naredila zase sama, šparaj, delaj plane… nekoč ti bo uspelo!

lp

odseli se od nje in ji daj vedeti, da tvojega življenja pač ne more več kontrolirati in uravnavati.

to te bo bolelo kot ne vem kaj, a tvoja mama ima povsem nezdrav odnos do tebe in prej ko boš šla stran od nje, bolje bo zate.

ajda

Pozdravljeni!

Hvala za vaše nasvete in mnenja. Sama že razmišljam o tem, da bi odšla, vendar ne vem kako bi vse skupaj zneslo, zdaj si še plačujem šolo, …Pa saj morda bi, problem je tudi najt kakšno enosobno stanovanje. Ne vem, po eni strani mi je težko pustiti mamo in brata, z bratom se dobro razumem, vendar mamino obnašanje. Včeraj me je nadrla kako trebim solato, in da se solata naredi ko je del kosila že skuhan. Sem ji samo nazaj rekla da sem pač tak navajena, kot da ne ve, kuhati sem začela v 7. razredu. Skratka in potem, se začne dret, da v njeni hiši se ne bo nihče drl na njo, da če samo enkrat povzdignem glas bo to zadnjič in lahko grem od hiše…V bistvu je ona edina ki se dere pri naši hiši že vsa leta če ni kaj prav, še oče ji ni nikoli rekel žal besede, tudi on je raje bil tiho in se ni kregal z njo.In tako še je bil pri meni fant, in sva se odločla da ne bova kosila doma pač pa sma šla k njegovi mami. Spet sem jokala ker ne vem kaj naj,ni mi vseeno in pol še take malenkosti. Malo mi je lažje da vam zaupam moje težave, tako vam kot fantu, ampak težave še vseeno so… lep pozdrav! Bara

Draga Bara,

tako težko, tako nevzdržno, tako žalostna je vaša zgodba, ste pa na začetku vašega “pravega” življenja, ko bi potrebovali kako spodbudno besedo za odhod v svet, ko bi rabili varno oporo, kamor se vedno lahko vrnete, če vam bo težko… Pridružujem se navedbam vsem pred mano, ki so vam že zelo lepo in sočutno zapisali marsikatero lepo besedo, ki vas bo vsaj malce razbremenila, da vsaj kdo razume, kako vam je. Ni vam lahko, prekleto težko vam je, polno jeze, besa, dilem, kaj še narediti, da bi ustregli mami, da se ne bi jezila, da bi vas končno enkrat sprejela….Kruto dejstvo je, da ne glede na to, kaj boste naredili, zanjo ne bo nikoli v redu. Ker ne gre za dejanja, koliko jo razumete in ste tiho pred njo, ampak gre za njeno lastno stisko: tako kot se vi počutite ob njej, tako se je najverjetneje ona ob svoji mami, ki je ni zmogla sprejeti.

Gospa Sabina vam je lepo napisala, da so mamine stiske in težave nekaj, kar je doživljala ob svojih starših, zato v prvi vrsti poskušajte počasi razumeti, da vi NISTE ODGOVORNI za to, kako se vaša mama počuti, da je slabe volje, da je izgubljena, nemočna, obupana, ne vidi smisla. Ko boste to sprejeli, bo vse ostalo lažje. Vse to so njeni občutki, ki so tako nevzdržni, da jih nehote prenaša na vas in vam vzbuja krivdo. Lažje ji je sprejeti, da ste vi nemogoči, kot pa da bi sprejela to, da njena mama nje ni nikdar sprejela takšno, kot je. Zgodba se ponavlja in je veliko bolečine. Počasi, ampak res počasi poskušajte razumeti, da vi niste krivi za težave, ki se dogajajo v vaši hiši, ampak ste čisto v redu mlada ženska, ki ima ambicije, vizijo in želje, da naredi nekaj iz sebe. Tu vam podajam svojo roko.

Veseli me tudi, da vam fant stoji ob strani, da imate nekoga, komur se lahko zaupate. Ko razmišljate o selitvi od doma, boste hitro našli veliko razlogov, zakaj bi bilo bolje, če ostanete doma (tu znova čutite, da ste dolžni poskrbeti za mamo in za brata, kar ni res). Povem vam, da ne bo lahko, kakorkoli boste naredili. Res pa je, da začnite gledati nase in na to, kaj VI ŽELITE zase, kaj vas osrečuje (in ne, kako bo bratu in mami!). Onadva bosta čisto v redu in vi niste dolžni skrbeti ne za enega ne za drugega, saj niste njihov starš. Kot pa je Sabina že rekla, je vse na vas (ne glede na preteklost), kako si boste začrtali vaše življenje, saj ste odrasli in imate vse možnosti, da začnete graditi nove, boljše temelje za vašo prihodnost. Vse domače pretekle izkušnje s starši vzemite za priložnosti, iz katerih boste marsikaj novega lahko črpali, naredili bolje, uresničevali želje, ki jih doma niste mogli. Če je vaš fant pravi, bosta skupaj res zmogla ustvariti marsikaj, kar vaju bo osrečilo.

Bodita varna opora drug drugemu. Pa srečno!

Pozdravljeni!

Hvala, Vaše besede so mi res v uteho. V bistvu ne vem kako naj odidem, sprašujem se, kaj če bi kdaj morala nazaj, pa ne bom mogla ali smela,kaj potem. Sedaj od prepira nisem bila doma en teden, slišala sem se samo z bratom, mame nisem videla, sicer je niti ne pokličem, tudi ona mene ne , saj mi je nazadnje rekla da je moja dolžnost poklicat njo, ker me ona vzdržuje… Zgleda da ni dovolj če kupim stvari in skuham, tako ni nič vredu, in če plačam katero položnico. To ji nič ne pomeni. Saj še je ogromno stvari, ki so se nabrale, ne vem. Vem, da bom odšla, ampak ne vem kako, kako naj to sporočim mami, ker se z njo tako ne da pogovorit, kako bo sprejela moj odhod,enostavno si ne predstavljam tega.Potem so še pa finance ki jih potrebuješ da začneš na novo,…

Hvala Vam, ko preberem Vaše besede mi je lažje.
Pozdravljeni!

Pozdravljeni Bara,

ko preberem vaše pisanje, je čutiti toliko jeze in besa (na mamo), toliko, da ni videti konca… Morda tudi (prikrite) jeze na očeta, da vas je zapustil samo in nebogljeno z mamo, s katero se “morate” zdaj ukvarjati. Zelo vas lahko razumem in izgleda kot začarani krog, iz katerega ni možno izstopiti. Ampak se da. Počasi in postopoma.

Istočasno pa je iz vašega pisma razvidno, da vas mama ujame oz. “drži” v krivdi, kar je do vas krivično. Za vse se počutite krivi in odgovorni: za to, kako se vaša mama počuti, za vašega brata, za vaše ‘zdrahe’ v družini, za življenje pri vas, ki je vse drugo kot rožnato, morda celo za očeta, ki je prekmalu odšel… Takšnih in podobnih zgodb je zelo veliko. Ko je stiska staršev prevelika, jo nehote (ne da bi se zavedali) valijo na otroke, vi pa jo zelo dobro čutite in v celoti odražate stisko in počutje vaše mame. Tako nevzdržno in tako krivo se v resnici počuti vaša mama, ki ni bila nikoli dovolj dobra za njene starše. Ne glede na to, kaj je naredila, ni bila sprejeta (tudi do nje je bilo to krivično). Poskušajte pa razumeti samo to, da za mamine težave NISTE ODGOVORNI niti za koga drugega, odgovorni pa ste zase in za to, kaj boste in kaj lahko naredite iz sebe. Predvidevam, da je bilo življenje pri vas že prej težko, saj ste svoje želje in to, kar vi želite, že zdavnaj potisnili v ozadje, sebe ste v resnici izgubili, nase pozabili in poskušali ugoditi vašim staršem. Zato imate tudi toliko strahov, kako bo v prihodnje, kako bo, če odidete, saj morda niti ne veste, kaj želite zase, kdo ste in kam greste. Vem, da se vam poraja tisoč vprašanj, kako boste preživeli in bi bilo najlažje ostati v domačem (čeprav težkem), poznanem okolju, ne pozabite pa, da ko boste razumeli, da vam mama dela veliko krivico in manipulira z vašim življenjem, saj vam z vsakim gibom in besedo da vedeti, da ste zanjo ničvredni, nesprejemljivi in nepomembni, njen odnos do vas je skrajno nespoštljiv, ponižujoč in nesproščen, boste lažje odšli. Čeprav se sliši grozno, ampak mama vas “potrebuje” ravno zaradi svojih težav, ki jih prenaša na vas, saj so tako težke, da jih sama ne zmore več nositi. Če odraslih oseb, katerim bi zaupala, nima (rekla bi, da jih nima), sama ne bo zmogla (zato pa strokovna pomoč in varen pogovor v takih primerih ni zanemarljiva).

Vaš odhod od doma bi v vaši družini spremenil marsikaj: lahko bi vaši mami vzbudil občutek, da je odslej dolžna sama začeti skrbeti za svoje težave in jih začeti reševati; lahko bi vaš brat nadomestil vašo vlogo ali morda kaj čisto tretjega. Vsekakor ni lahko oditi, še posebej, če imate globok občutek, da že zdaj niste zaželeni in je grozno boleče, če ne veste, ali se lahko kdaj vrnete…Starši, ki imajo svoje otroke brezpogojno radi in ki jih skrbi, kako se počutijo otroci, se bodo zanje vedno zanimali – ali jih bodo večkrat poklicali, jih obiskali, jih vprašali. Nikdar pa niste vi dolžni klicati vašo mamo in skrbeti za njeno počutje (razen takrat, ko kaj rabite). Tudi to je manipulacija do vas, ki vam ne da miru, ne glede na to, kje ste.

Sigurno vam bo lažje, če boste imeli oporo v vašem fantu, če vas bo razumel, kako vam je in če vam bo stal ob strani ne glede na vse. Dajta se čimveč pogovarjati in zaupati, kako vama je. Čeprav zdaj izgleda do konca negotovo in ne-varno, kar je razumljivo, se da v življenju marsikaj doseči. Spremembe pa po korakih pridejo s tveganjem; s tem ko tvegate v življenju in naredite nekaj novega, drugačnega, nekaj zase, takrat ko izgleda najmanj primerno in najmanj gotovo…Tudi jaz sem bila nekoč na vašem mestu.

Sledite sreči. Sledite sebi.

Sem v mislih z vami.

Prej ko bos odsla, bolje bo. Tvoja mama ima probleme sama s seboj in ti si ji katalizator za te probleme, saj jih ob tebi sprosca, namesto da bi jih resevala tam, kjer se pojavljajo – pri njej sami. Morda jo je zelo prizadela ocetova smrt, vendar razlog niti ni tako vazen, saj situacija taksna kot je, ne sme ostati. Ce bi ti morala kdaj priti nazaj, lahko racunas, da te bo vzela nazaj, toda situacija bo enaka kot zdaj, ce ne se bolj nevzdrzna.
Finance so vedno problem. Ni pa treba takoj startat na enosobno stanovanje, ce si ga ne mores privosciti. Tudi v stanovanju s cimri bi se lahko lepo imela.

Draga Branka – brane!

Rekla si mi, da lahk preberem in tudi sem, danes ko sem sama, tako kot sem ti rekla.Hudo mi je, res mi je, saj moje mnenje o tem že poznaš, pogovor z mamo in vztrajanje pri pogovoru, tudi z drenjem, saj se bosta na koncu skupaj zjokali…Potem vidiš, kak pa kaj naprej
Brane vedi, da me maš vedno blizu tebe in ti vedno stojim ob strani, saj smo tako bile tudi vedno, ena drugi…tak, da se drži in se itak vidimo.
rada te imam, tvoja prijateljica

zgoraj kar so ti napisali je tako zelo res!

nekoč ko boš odšla od doma, šele tedaj boš zares dojela, kaj ti želijo povedati. šele takrat boš začutila svobodo, veselje in ponos, da skrbiš zase, za partnerja, da si skupaj ustvarjata vsakdan. šele tedaj boš v sebi začutila mir, kateremu se kar načuditi ne boš mogla!
vem, obljubim!, ker sem sama dala skoz.

seveda nobena pot ni lhaka. a tudi danes ti ni lahko. povrhu, karkoli narediš, ni efekta, mama te nima raje,.. zato pojdi. mama te bo v času selitve hotela zmanipulirati na 101 način, a ti moraš biti odločna. ne razmišljaj, kaj če boš morala nazaj domov? halo, zakaj bi šla domov? tudi če ne vem kaj pride vmes, si boš že našla službo, morda si boš komaj zaslužila za sproti, boš pa zato imela psihični mir!

vse dobro!

p.s. predlagam še knjige strupeni starši, v kletki ljubezni.

Pozdravljeni!

Znova vam pišem, saj so znova problemi.Za božične praznike sem bila doma, silvestrovala sem s fantom in prijatelji. Tako sem prišla pozno popoldan domov in mama se je delala da spi ter nas poslušala kaj se menimo.Drug dan je začela napadat brata, češ kaj šinfarimo in da ima dovolj hinavščine. Ta dan me je poklicala in napadla kaj ji odnašam pecivo, če sploh ne vprašam.Pa sploh nisem vedla za pecivo in mi znova začela da sem ji dolžna,ne vem kaj. Rekla mi je tudi da mojega fanta več ne sme videt pri nas,bratu pa da naj menja ključavnico da mi je lepo rekla da ga ne sme več videt in da lahko grem tudi jaz, in če že želimo naj si ustvarimo svoje življenje.Da ima dovolj da hodimo ob devetih zvečer domov in nič ne naredimo. Tako me je po vseh teh mesecih prizadela z besedami in da mojega fanta po 2 letih še vedno ne sprejme. In sem oz. sva odšla k njemu. Trenutno tudi iščeva stanovanje, da bi šla na svoje, kar je sicer težko najti. Ne vem, če sploh kdaj in kako se bom pomenla z mamo, ne razumem da mi pri 23ih brani fanta,ga ne sprejme in me kritizira. Sama je pa od svoje mame odšla pri 16 letih. V glavnem vem da ima probleme in da jaz zanje nisem kriva, upam na najboljše in upam da si bo zbistrila misli in da ne bo več zagrenjena ter bo začela živeti.

Ne vem…
Vsem želim vse lepo v tem letu!

Lep pozdrav!

Pozdravljeni BaraB,

mislim, da odgovor že poznate, samo pretežko je sprejeti, da vas mama odkrito zavrača, ne sprejema, ne želi,… njena stiska je tako velika, da na vse svoje bližnje stresa svojo jezo, razočaranje in ranjenost. Verjetno tudi nje njena mama ni nikdar sprejela. Če vas – svoje lastne hčerke (tudi vašega brata) ne sprejema, je pričakovati, da tudi vašega fanta ne. Ona v prvi meri ne sprejema sebe, se ne spoštuje in si ni všeč, kakršna je – le priznati si tega noče in ne zmore. Posledice njene stiske pa najbolj občutite vi in vaš brat (kar je za vaju krivica). Tako kot je vam težko, tako težko je v resnici njej. Ona je skrajno nesrečna in s svojo nesrečo tudi vam dela krivico.

Odgovor se nanaša na vaš odhod od doma. Zaslužite si lepše in bolj mirno življenje. Spremenili matere ne boste, tega ne pričakujte. Nobena stvar ne bo zalegla, z ničimer ji ne morete ustreči. Šele ko se bo sama odločila in razumela, da želi spregovoriti o svoji stiski, bo bolje, prej pa ne. Poskušajte jo sprejeti, kakršna je. Poskušajte razumeti, da vse to, kar vi občutite z njene strani, je ona doživljala ob svoji materi. Bilo je tako neznosno, da je pri rosnih 16ih odšla…

S fantom si bodita v oporo. Tega, kar doživljate doma, vam ni treba zanikati, jemljite te izkušnje kot nekaj, kar želite preseči, ustvariti si novo življenje, nov boljš odnos. Prej ko se boste odselili, lažje vam bo. To bo prvi korak na vaši življenjski poti. Ne obupajte, saj se vedno najde rešitev.

Želim vam vse lepo. In srečno.

BaraB!
Kako zelo te razumem. Moja mami je bila zelo podobna tvoji, koliko noci sem se prejokala zaradi nje. Nickolikrat mi je rekla, da jo bom spravla v grob, nikoli ni bilo zanjo nic dovolj dobro, ne moje ocene (tudi 4 ne), ne moje oblacenje, ne moj nacin pospravljanja. Se tv si nisem upala gledat, ce prej nisem drgnila kaksne sobe 3 ure. Nic mi ni pustila in prav nikoli ni sprejela mojega fanta. do mojih dveh bratov je bila dosti bolj prizanesljiva, pa je bilo se zmeraj dosti kricanja, tudi moj ati se je takrat vedno najraje umaknil. Zaznamovalo jo je otrostvo, je bila najstarejsa na kmetiji, je mogla skoz delat, potem pa ji je umrl prvi dojencek, moj bratec. Mislim, da tega ni prav nikoli prebolela, je bila tud tabu tema. Bila je deloholik, perfekcionist, pretiran (samo)kritik.

Spremenila se je, ceprav ne povsem, ko je zbolela za rakom. takrat smo se celo lahko zacele ‘normalno’ pogovarjati. Imele sva dosti dobrih in zrelih pogovorov, zacela je brat knjige in uzivat v naravi. Na zalost je umrla pred 4 leti, ko sem bila stara 25 let. Zdaj, ko sem malo starejsa in’pametnejsa’, mislim, da bi si bolj prizadevala dobit ‘trdo kozo’, da bi slo cimvec cez eno uho notri, cez drugo pa ven, da si ne bi pustila, da bi me vsaka njena zaljivka tako zelo prizadela. To je edina stvar, ki ti jo lahko polozim na srce. tezko, da se bo spremenila kar tako. Vem pa, da ti je hudo, zelo hudo. Samo ti nisi tukaj popolnoma nic kriva in nikomur nic dolzna. Ce je pretezko, pojdi, druge ni. Vso sreco ti zelim!!

Pozdravljeni!

Znova vam pišem. Sedaj sem pri fantu že od januarja in je vse vredu in prav, pri njem se počutim dobro in sem popolnoma sproščena. Vendar me je pred 4 dnevi klicala mama in ker nisem bila dosegljiva sem se pozneje opogumla in jo poklicala nazaj. Rekla mi je kaj zaj otrok ne boš nič prišla domov, in sem ji rekla zakaj bi hodla domov če si nagnala mojega fanta in mene, ter sem se začela jokati. Rekla je da naj pridem domov da se pogovorima, da tako naprej ne gre, da kaj okoli razlagam in pljuvam v lastno skledo,in da kao nima nič proti mojemu fantu, samo da naj pridem, da ona ne more vse sama, pa ima doma tudi sina. Postala sem zelo nervozna. Vendar sem se drug dan opogumla in sem šla ampak ju ni bilo doma! Skratka ne vem če sploh naj grem, strah me je, kako bo reagirala, in če se bo sprijaznila da ji bom rekla da bom ostala pri njem. Res mi je muka sploh iti domov, kaj šele da bi hodila vsak teden tja na obiske recimo.

Prosim svetujte mi!

Hvala in lep pozdrav! BARA

Zelo dobra poteza, da si odsla. Zdi se mi bistveno, da pravis, da se zdaj pocutis dobro in da zivis z mirom in sreco v srcu.

Jaz razumem mamino telefonado predvsem kot (rahlo nesramno) povabilo, da se vrnes domov in ji pomagas pedenat gospodinjstvo in sina. Jasno, po parih mesecih mama vidi, koliko si pravzaprav naredila doma in da bi te v bistvu rabila – za to, da ji kaj pomagas (ocitno ji sinek ne); pa brez skrbi, tudi za to, da bi te spet zrla, ker zdaj nima vec koga nadirat in na njem sproscat svojih zivcnih napetosti. Na svoje obnasanje do tvojega fanta in tebe prej ima seveda popolno amnezijo in svojih napak od prej noce priznati ali se vama kakorkoli opraviciti. To veliko pove o njenem duhovnem napredku od takrat, ko si se odselila (ga ni). Spoznala je izkljucno to, da bi rabila gospodinjsko pomocnico, in zanjo bo krivda vedno pri drugih, ne pri njej. Ce se vrnes domov in spet tam zivis, bo en dan prijazna, potem pa bo spet vse jovo na novo, kot je bilo prej, a gres stavit? Pa tudi nic kaj prijazne reakcije ne pricakuj, ko ji bos povedala, da bos ostala pri fantu. Na tvojem mestu bi ji to povedala kar po telefonu in ne osebno, ker bo to zate veliko manj stresno; ce se bo zacela dret (kar je zelo mozno), reci, da se bosta spet pogovarjali, ko se bo naucila lepse obnasat do svoje hcerke, in izkljuci telefon.

Vedeti moras, da si odrasla oseba, da ne zivis vec doma in da je to, koliko in ali sploh obiskujes mamo, izkljucno tvoja odlocitev. Ce se ob misli na obisk pri mami pocutis KAKORKOLI slabo, ti ni treba iti toliko casa, dokler se ob misli na to pac pocutis slabo. Nobene dolznosti do tedenskih, mesecnih ali kakrsnihkoli drugih obiskov nimas. Obiskujemo prostovoljno, prijatelje. Ce je nekdo tvoj sorodnik, se zdalec ni receno, da je tudi tvoj prijatelj, kar je sicer zalostno, a zato nic manj res.

Tvoja dolznost je do tebe same in do organizacije svojega dobrega pocutja in zivljenja tako, da bos ti srecna, izpolnjena in se optimalno razvijala. Samo taka lahko namrec koristis sebi in drugim okoli sebe. Najvecjo uslugo mami bos naredila, ce bos prerasla njene vzorce in svojo druzino vzgajala na drugacen nacin. Mama nam sicer da zivljenje in ji moramo biti za to hvalezni. Vendar pa samo to, da je nekdo mama, se ne pomeni, da zna svoje otroke vzgajati v zivljenje, ki bo vredno zivljenja. Ali da zna taksno zivljenje ziveti sama. Tvoja ga ne zna in te v tem smislu ne more nauciti cisto nicesar vec. Morda se bo, CE bo kdaj spoznala, da je za druge njeno obnasanje nesprejemljivo in da na racun svojega obnasanja iz svojega zivljenja izgublja vedno vec sorodnikov in drugih zaveznikov, sama zacela uciti od drugih. Vendar to ni odvisno od tebe, temvec od nje.

draga bara,

vidim da napreduješ – preselila si se. morda niti ne vidiš, kakšen napredek je to. verjetno se počutiš nemočno, izgubljeno, z vprašanji kako bo kaj bo, kdaj naj grem domov, kaj sosedje govorijo, kaj si mislijo.

pusti jih na miru! povej, ali se ta hip počutiš dovolj močna, da bi šla tja in se z njimi menila, brez da bi planila v jok? za nih bi bil to spet znak šibkosti, spet po starem. ti pa to nočeš, kajne? ne rabiš se tja it zagovarjat in 3 ure razlagat, zakaj si šla, zakaj si to ono.
sama nisem po odselitvi (po večjem prepiru) šla domov ene 3 mesece, vmes je bil še od enega rojstni dan.

želela sem se umirit, prebrat knjigo, dve, prečistit misli in jih tudi pustiti malo v negotovosti.

slutim da ti bo mama prala možgane s kaj si sosedje mislijo, samo to ni tvoj problem, a ne?

jaz bi zate želela, da greš res tja če se čutiš dovolj močno, da jim poveš, da takega odnosa ne boš več prenašala, bodi mirna, ne jokaj!
čeprav je na tej poti potrebno preliti veliiiiko solz, vsaj pri meni, ker vedno pridejo dnevi ko si bolj ranjliv. jokaj, samo ne pred njimi!

vse bo še dobro! drži se, pa ne zdej obupat, ko si tolk dobro zastavila!

naj te smao spomnim, da preveč razmišljaš, kakšna bo reakcija drugih. saj je prav da predpostavljaš stvari, samo kaj to tebe briga, če bo sprejela ali ne? ti si sedaj pri fantu, dobro ti gre, dovolj si stara – v čem je torej problem. a tvoja mama – seveda draga moja, njej je ja blo dobro po starem, ko je bilo vse po njenem, ko si ji pomagala, ona pa se je praznila nad tabo z dretjem, ponižanji. kdo bi v svet brez upiranja poslal svojega “sužnja”- če smem mal pretiravat!!

seveda se upirajo, ekr bodo zgubli pirvilegije, to je ja normalno. ti se pa bori za svoje privilegije – da živiš pri ljubljenu osebi, v miru, brez strahu da te spet en da v nič!

Spoštovana Bara,

vesela sem vašega ponovnega odziva! In se zelo pridružujem spodbudnim besedam predhodnic “kitarce” in “mrabrega miška”. Čestitam vam za pogum in zdravo odločitev pri odhodu od doma. Da se spremembe zgodijo, mora preteči določen čas…

S tem ste naredili prvi korak na VAŠI življenjski poti. Začeli ste slediti sebi in tokrat sebe postavili na prvo mesto. Čeprav vam je bilo težko, ste zmogli in vam je uspelo. S tem ste tudi sebi dokazali, da se da, čeprav vam verjamem, da je marsikdaj pretežko.

Zdaj sledi naslednji korak, ki bo malo bolj zahteven, ne pa težji kot prvi. Zdaj je čas, ko se boste preverili, ali boste zmogli vztrajati pri vaši odločitvi oz. spremembi; ali boste zmogli upoštevati svoje želje in jim slediti, ali boste resnično zmogli ustreči sebi in to, kar čutite, do konca resno vzeti. Želim vam, da.

Vaša zgodba, ki pravi, “skratka ne vem če sploh naj grem, strah me je, kako bo reagirala, in če se bo sprijaznila da ji bom rekla da bom ostala pri njem”, izraža ogromno občutkov negotovosti, strahu in dvomov – in tudi odgovor. Vaša mama vas čustveno ujame na krivdi. S svojimi besedami in vedenjem vam (nevede) vzbuja krivdo in občutek, da ste odgovorni zanjo, za vse njene težave in njen nezavarovani dom. Kar pa ni res. Vaša mati je odrasla oseba in je izključno sama odgovorna za svoje življenje. Vem, da se tega ne da na hitro sprejeti, ampak resnica je takšna. Mati v pravem pomenu besede je tista, ki otroka sprejme k sebi ne glede na vse, ki ponudi varno zavetje, kamor se otrok lahko kadarkoli in sproščeno vrne, je tista, ki otroka vzame v naročje, kadar mu je težko in ga s svojo nežnostjo in toplino potolaži, če je v stiski… Vam pa je “res muka sploh iti domov” – besede izražajo odpor, odvečnost in strah. Kako krivično je do vas, si lahko le zamislim. Krivično, da so vam trenutki z materjo največja muka, da se pogovoru z njo najraje izognete in se morate čustveno pripraviti, da jo sploh zmorete poklicati. Če sem lahko do konca iskrena, čutim, da je vaša mati do vas prikrito zelo nasilna, manipulativna in agresivna ter vas skuša prisiliti v nekaj, do česar čutite totalen odpor. In dokler boste svoje občutke, svoja doživljanja resno jemali (to, kar čutite, je res), dokler boste sledili temu, kar občutite, boste sebe najbolj zavarovali. Če boste sebe resno vzeli, boste tudi najbolj iskreni do sebe in ne boste več dovolili, da vam kdorkoli narekuje, kako živeti. Ker vi to zase najbolj veste.

Tudi vašo mamo je strah in se ne znajde, a verjemite, da bo preživela, da bo šlo. Hkrati pa ste ji z odhodom dokazali, da zmorete, da ste sposobni in da se cenite. Da ne dovolite več manipuliranja, poniževanja in nespoštovanja.

Domov pojdite samo, če tako čutite, če pa tega ne čutite, pa vam ni treba. Res vam ni treba – ko si boste dali to dovoljenje, vam bo lažje. Vem, da vam bo s temi občutki zdržati najtežje: ko bi že večkrat obupali in se vrnili, krivo se boste počutili za marsikaj in bi najraje odšli domov, samo da bi se pomirili… Tudi vi imate priložnost v miru zaživeti in si ustvariti odnos s partnerjem, v katerem boste čutili naklonjenost, sprejetost in pripadnost. Če vam težko, se o tem s fantom čimveč pogovarjajte.

Želim vam, da sledite občutkom, ki vas peljejo do doma, v katerem se počutite varno in sproščeno, kateremu resnično pripadate. In ne obupajte, ker se vedno da. Srečno!

Draga Bara,

vesela sem, da si se preselila in ti gre na bolje. Kar tako naprej.

Oglašam se v vlogi ene mame, podobne tvoji. Ko je odraščala moja hči sva v nekem obdobju prišli do podobnega odnosa kot vidve. Stopnjevalo se je do te mere, da je tudi ona odšla k svojemu fantu. Zanjo skoraj eno leto nisem hotela slišati. Danes sem sposobna to priznati, da sem bila v tistem obdobju grozna mama in tudi jaz take ne bi hotela prenašati. Pa sem jo, svojo namreč in zato sem se poročila s prvim fantom, ki je prišel mimo. Bil je prav tak, kot moja mama. Več kot 20 let sem bila z njim v zakonu, misleč, da to moram prenašati. Posledično sem tudi jaz postala takšna kot moja mama in moj mož. SEveda ta kaos ni mogel iti v nedogled. Ko je zadeva postala nevzdržna, sem se ločila. Nekaj let sem prihajala k sebi, prebrala vso mogočo literaturo, da bi razumela najprej sebe in potem vse okoli sebe. Danes sem ozdravljena ženska in nobena zloba mi več ne udarja na dan. S hčerko sva uredili odnos in danes sva veliki prijateljici. Če ne bi jaz spravila v red sebe, sprava ne bi bila mogoča.

S tem ti želim povedati, da živi svoje življenje s fantom. Ko bo mama spoznala, da je nastopil njen čas preobrazbe, bo sama našla pot do tebe.
Kot si v zadnjem postu napisala, te je poklicala in povabila k spravi.
Vem da ti je tesnobno in težko verjamem, da se je mama tako hitro spremenila. Skoraj zagotovo te bi rada z lepimi besedami pritegnila, da bo spet dobila nazaj svojo žrtev, ki jo potrebuje za svoje izpade. Poleg tega pa ji zdaj trpi ponos oz. ego, kaj bodo ljudje rekli, da hči ne zdrži ob svoji materi. Ne nasedi ji. Pridi občasno k njej, če tako želiš, naredi kaj če te prosi in postavi si mejo. Če te bo pričela napadati, se obrni in pojdi. Naj potem sama pri sebi razmišlja, kaj naj naredi sama s sabo. Ti ne moreš niti ne smeš biti več vzvod za sproščanje njenih napetosti. Teh se bo morala lotiti sama.