Ali tepete svojega otroka?
oj!
Jaz če moja 2 letna punčka udari jo udarim nazaj, se ve da ne tako močno, saj tolk da jo malo zaboli da občuti bolečino. Od 17 meseca me ni niti enkrat udarla in ne drugih.
Sorodnica ima ravno toliko staro punčo , ko ona udari jo mam ne udari nazaj in sedaj tepe vse otroke povrsti , ko se otrok obrne s hrbtom proti njej ga porine, da pade.
Anja
Meni je samo jasno, da imam tako močno privzgojene udarce kot obrambni mehanizem oz. refleks, da bom potrebovala veliiiko mero samodiscipline.
Samo za primer: zadnjič me je mali fejst ugriznil in moj refleks je bil najprej odskok, potem pa sprožena roka. Seveda se ga nisem niti dotaknila, le jasno mi je bilo, da ima to resnično v podzavesti.
Sicer je odgovor ne, v letih med mladimi sem mi je razjasnilo, da lahko z drugačnimi prijemi (pa ne govorim o psihičnem mučenju oz. šikaniranju) mnogo več dosežeš.
Sicer je debata o tepežu tu tekla že večkrat, oglašam pa se (spet), ker sem se zamislila nad tvojo miselnostjo:
– torej, mala te “čofne in ti jo – ker bi jo rada naučila, da se tepsti ne sme – mahneš nazaj –
Draga moja, kako naj otrok ve, da (se) ne sme tepsti, ko pa mu vzorec dokazovanja premoči in tebi navidez tako neljubega vedenja sama posreduješ iz dneva v dan???
” Ne, pikica, ne smeš me udariti – ČOF!!”
Tvoja sorodnica otroka ne tepe in ti meniš, da je zato otrok agresiven.
Uffff, res mislim, da si nekaj let prespala.
Res misliš, da je mala taka, ker ni bila deležna tepeža?
Še nisi slišala, da se vzgaja z zgledom, z besedo, z “ohlajevanjem” otroka v drugem prostoru, z ukinitvijo privilegijev ???
Kakorkoli že, tvoja sorodnica očitno res ni naredila ničesar od zgoraj naštetega – ampak, lepo te prosim, ne očitaj ji, da otroka ne tepe!!!!
Uffff, draga Anja, upam, da si še zelo mlada in se te bo dalo še malce pregnesti, ker sicer….
Aj, aj, aj….
Ali
Naš otrok je star šele 11 mesecev, zato mi najbrž ni treba praviti, da je še nisem udarila (ali pač?), lahko pa povsem prepričano zatrdim, da VEM, da je tudi v prihodnje ne bom nikoli udarila.
To res vem, ker vem, da v sebi ne premorem tistega impulza, ki je potreben za udarec. V življenju še nikoli nikogar nisem mahnila, tudi takrat ne, ko bi bilo to upravičeno in morda celo zaželeno (govorim seveda o odraslih “nasprotnikih”).
Znam pa “lopniti” z besedo – glede tega pa vem, da si bom morala dihati za ovratnik!!!
lp,
Ivana
Tole se pa žal ne strinjam.
Mi otroka ne tepemo, ponavadi se pogovarjamo, so obdobja, ko pogovor preide v nategovanje in raztezanje, takrat pač kričim (brez veze), kaznujemo pa za resne prekrške in to z bivanjem v sobi ali odvzemom kakega privilegija (to ni hausarest, ker otrok mora na zrak).
Imamo pa bratranca, ki tepe in grize, naš sinko pa je bil pogosto žrtev, ker je pač samo tožaril in jokal (tudi v vrtcu je bilo nekaj agresivnih modelov, rezultat enak). Ko sem imela vsega jamranja dovolj, sem sinu razložila, da če ga kdo udari, ugrizne, porine, brcne, karkoli, naj ga nazaj. Temu se je vzgojiteljica uprla, češ, da se oni z agresivnim otrokom pogovorijo, ampak brez kakega pozitivnega rezultata. Sinko je po dolgem času zbral pogum in začel izvajati mojo teorijo v praksi, najprej na bratrancu, potem pa še v vrtcu in glej čudež, ne tepejo ga več. Tudi svakinja mi je povedala, da njen sin udari in ugrizne brez razloga, ko pa dobi nazaj, prijoka, pa mu reče, prav ti je, saj si ti prvi. In je čez čas odnehal, saj je videl, da tudi njega lahko boli.
Nisem pristaš fizičnega obračunavanja, ampak tole se je pri nas obneslo. Očitno morajo otroci preizkusiti fizično nasilje, da lahko sami presodijo ali je to dobro ali ne.
odmor. discipliniramo nasilje, neuboganje (a le za smiselne zadeve), obvezna je roka na cesti (sicer ne gremo naprej), zapet v avtosedež, sicer ne gremo nikamor,
drug način discipliniranja je odvzem privilegijev – takih, ki imajo zveze s prekrškom…
sem udarila, pa upam, da ne bom več. Ker me je bilo vsakič, ko je roka padla sram. Sploh sem mislila, da sem naredila vse, kar sem lahko, da je o pač tak, tečen, neubogljiv, pa sem prebrala nekaj knjig, poskusila nekaj prijemov in ugotovila, da mirna kri in smiselna navodila naredijo čudeže.
predvsem pa nikoli ne popuščam. ko enkrat rečem”ne” (naj se potem premislim), NE ostane. in pika – “ne, mami, ne pike!!!!!” ker potemve, da ni prostora za debato. A je to je le redko.
t.
Kako zanimivo… še pred časom ste svojega malčka kdaj udarili, zdaj pa igrate angelčke, kaj? TinkaraC, svaka čast za odkritost.
Malce si preberite to temo, začeto pred dobrima dvema mesecema… saj res, takrat ste svoje sončke samo malo kdaj pa kdaj, zdaj pa pravite, da nikoli…. Lepo vas prosim…
http://med.over.net/phorum/read.php?f=11&i=100358&t=99460#reply_100358
Še enkrat !!! Nihče ni upravičen, da tepe otroke (starši), pa vendar vas včasih le pripravijo do tega, kajne?
Pa vendar se mi zdi, če do tega pride (da jih dobi kakšno čez rit), morata v familiji biti vsaj dva otroka z nepreveč veliko razliko med starosti obeh. če me razumete….
Seveda pa naj nam se roka posuši, če bomo še kdaj udarili svojega otroka !!!
Zelo dobro, da si me opozorila na prejšno debato o isti problematiki, Mina. Hvala. In kakor sem uspela na hitro pregledat, pravzaprav ni velike razlike med opisi. Starši želijo svoje otroke vzgajati nenasilno, pa jim to vedno ne uspe. Razumnljivo! Vsaj meni, čeprav nisem svojega otroka nikoli udarila in upam, da ga tudi ne bom. Otroci so različni, mi smo različni in splet okoliščin nas lahko prisili, da tudi čisto fizično pokažemo kdo ima moč. Občudujem vse starše, ki niso nikoli udarili svojega otroka, vendar jih tudi ne obsojam. Vendar samo, če to ni del vzgoje.
Velika razlika se mi zdi pri Anjinem opisu. Pri njej je udarec del sporazumevanja med njima. Ne bom nič dodala k Alinem odgovoru. Vse je povedala. Anja rokoborka bi se morala malo zamisliti nad svojo vzgojo ali pa prebrat kakšno knjigo!
Se strinjate?
ZDEJ PA MENE ZELO ZANIMA KAKO PA TI OHLADIŠ TRMASTEGA OTROKA KI TEPE (ZANALAŠČ), BESEDE NE POMAGAJO PA JIH MILJONKRAT PONOVIŠ. KAKO TI OTROKU POVEŠ (1,5 LET STAREMU) DA SE MAMICE IN DRUGIH NE TEPE KOT TAKO DA GA ENOSTAVNO MALCE NAZAJ , SEJ TUKI NE GRE ZA MOČNE UDARCE. PROSIM POVEJ SVOJO TAKTIKO DA SE BOMO MAMICE KI TEGA NE “ZNAMO” LAHKO SPREMENILE.
Zakaj pa kričiš? Te prav lahko berem tudi brez vklopljenega CapsLocka….
Torej, otroka ne tepem – jasno pa je, da se tudi meni kdaj zviša pritisk.
Menim, da starši predvsem vzgajamo z zgledom.
Če otrok kljub temu pokaže agresijo, ga “umirim” z “ohladitvijo” – torej, prekinem igro, ji mirno a odločno povem, da želim, da se najprej pomiri – največkrat v njeni sobi – ali kjerkoli drugje. Zaprosim jo, naj razmisli o svojem vedenju in če želi, se lahko kasneje pogovoriva o tem, kaj jo “muči”.
Ker tako postopam že od njenega prvega leta, ne bom mogla verjeti, da to pri malčkih ne deluje.
Včasih pomaga tudi odvzem bonitet (žal jutri ne moremo na izlet, ker se s teboj nismo mogli dogovoriti o tem ali tem; risanka danes odpade, ker … seveda pa točno ve, v katerih primerih bonitete lahko izgubi). Najtežje se je nam staršem držati nekih pravil, ki smo jih sami postavili.
In pogovor- veliko pogovora. Se res pogovarjate z otrokom – ali samo govorite in zapovedujete/prepovedujete. Ga znate poslušati – in upoštevati njegove misli?
Otrok ni agresiven kar tako. Svojo jezo, nemoč in bes mora sprostiti iz sebe.
Če ne želimo, da jih izrazi z udarci, se potrudimo pomagati, da jih izrazi drugače.
Nikakor nisem idealna mama- dvomim, da take sploh obstajajo.
Delam napake in nisem vedno dosledna. Včasih se zapletem v besedne dvoboje, ki nikamor ne peljejo.
Nekaj pa si štejem v plus- otroku se znam opravičiti, če menim, da sem se zmotila, zmorem pohvaliti njeno razmišljanje in podpreti njene odločitve.
Poskušam jo obravnavati kot samostojnega človeka, ki zna misliti po svoje.
Ne delam se pametne, sovražim pa starše, ki tepejo svoje otroke.
Ker vem, da se da vzgajati drugače- je pa res, da je za to potrebno vložiti precej več truda in časa.
In opažam, da je čedalje več staršem škoda obojega…
Lp, Ali
… ja in potem dobimo take mladce,kot so tisti,ki so zagrešili packarijo v Šoštanju…To je mladina,ki jo starši vzgajajo zgolj in samo z besedami ali pa še to ne.Mogoče bi pa vendarle morali poslušati tudi koga z izkušnjami in vzeti vzgojne doktrine,ki jih črpate iz knjig jemati malo bolj za rezervo,nenavsezadnje ima tudi vsak pisec svoj pogled na ta problem,vprašanje je le koliko se to sklada z našo miselnostjo…….Ljudi,ki kdaj pa kdaj svojemu mladičku dajo eno vzgojno čez rit ali plenice ne obsojam;dokler je to ena vzgojna,ko postane izživljanje in dokazovanje premoči je pa to druga stvar.Naj vam navedem en čisto frišen primer:sobota popoldne v živalskem vrtu na igralih:mulček star 3-4 leta obvladuje igrala,odriva mlajše(in večje),mimogrede podeli kakšno brco,meče pesek na tobogane in v otroke in sevede tudi v zraven stoječe starše.Njegova mami,mogoče tudi babi pa pri vsem tem leta za njim z banano v roki in največ vzgojnega kar doživim iz njenih ust je:Anžejček nehi!in Anžejček to pa ni lepo…in mulo je lepo mirno paral živce naprej!!!!!!
Če bi bil to moj otrok bi ga poskusila vsaj odstraniti z igral in tako polepšati dan ostalim obiskovalcem ZOO.TOREJ PROBLEM SO V VSAKEM PRIMERU NENAČELNI STARŠI,TISTI KI UDARIJO IN TISTI,KI NE…KO UDARIŠ,VEDI,DA JE UDAREC NEKE VRSTE BESEDA IN ČE JE BESED PREVEČ NI UČINKA.KO SE ODLOČIŠ,DA NE BOŠ UDARIL,NE UDARI NIKOLI IN PAZI,DA TE ZADRŽEVANI BES NE ZANESE,PA ČEPRAV BO PRVIČ TEPEN ZID,NASLEDNIJČ PA MORDA…TOREJ BODITE NAČELNI IN NE PRILAGAJTE VZGOJNIH METOD TRENUTNEMU RAZPOLOŽENJU!
Da se še jaz oglasim;)
Jaz najprej odidem v drug prostor in počasi, ampak res počasi štejem do 20.
Potem se malo bolj mirna vrnem nazaj in mu z mirnim glasom (kolikor je to mogoče) povem kaj ni naredil prav (čeprav sam dobro ve).
Zadnji teden se poslužujemo t.i. odmorov, ki res pomagajo (Tinkara C hvala 1000x).
Pred tem sem ga pa enostavno odstranila iz sobe “dogajanja” v drugo sobo. Nikdar ga nisem zaprla, kaj šele zaklenila.
Povedala sem mu naj razmisli kaj je storil in, ko se bo ohladil bomo z veseljem naprej risali, gledali knjigo,… Tudi to je pomagalo.
Ne pustim pa se sprovocirati…roka ne pade. Raje uščipnem samo sebe.
Tudi na okolico se ne zmenim, ravnam tako, kot sama mislim, da je najbolj prav.
Je pa včasih res težko…priznam. Takrat obujem superge in grem na bližnji hrib se “zlaufat”, tako spravim vso negativno energijo iz sebe.
lp
Dragi reset,
s teboj se pa ne strinjam.
Udarec NI beseda!!! Z udarci starši (če hočemo ali ne) ustrahujemo svoje otroke in potem otroci naprej ustrahujeo svoje vrstnike, ker le tako znajo rešiti problem!!!
Se pa strinjam s teboj, otroka bi bilo potrebno odstraniti! Ter seveda zagovarjam doslednost!
ps Šoštanjci, verjetno so starši pozabili na pogovr z njimi in so bili udarci edina komunikacija!
Hja… razmišljam o zgodovini človeštva… Kako, le kako so vzgajali otroke pred 1000, 3000, ali pa pred 10000 leti? Točno ne vem, pa vendarle – če je človeštvo doseglo stopnjo, kot jo je, potem vsa ta tisočletja niso mogla biti popolnoma zgrešena. Ne vem…
Vemo, kako vzgajajo mladiče živali. Z fizično silo in prisilo. Berem, da je uporaba fizične sile (v zadnjih 50 letih) nehumana in necivilizirana, sedaj je bolj “nobel” psihično nasilje. Kamor spada tudi to, da otroke pošljemo v sobo, mar ne? To otroku namreč ni všeč in togledno torej vršimo nanj psihični pritisk. Po drugi strani pa berem (na istem forumu), da je psihično nasilje hujše od fizičnega. In po tretji strani se zavedamo, da se otroci ne bodo sami od sebe vzgojili. Sedaj pa vedi, če moreš…
Še to: Ob vseh teh “novih” načinih vzgoje ter ne vem kakšnih vse knjigah in študijah pa opažam (in še zdaleč nisem edini), da imajo raznorazne socialne delavke, profesorice ipd. zelo slabo vzgojene otroke. V bistvu so po njihovih merilih kar v redu vzgojeni, le za okolico so nesprejemljivi. Naključje ali kaj drugega?
Ne solim vam pameti, zgolj naglas razmišljam… Ker sam ne vem, kako se te težave lotiti… Naš mačkonček ima sicer šele dobrega pol leta, tako da se tolažim, da imam togledno na razpolago še nekaj časa. Jasno (menda), da ga še nisem nikoli udaril in srčno upam, da ga nikoli ne bom, kako bomo pa izpeljali vzgojo, pa še tudi ne vem…
lp
mačkon
Naša upornica v navalu besa začne ne vso moč brcati in mahati z rokami. Na srečo se to zgodi zelo redko, pa vendar, ko se, je ne udarim nazaj (sploh mi to še na misel ni prišlo), ampak jo primem, mogoče malo bolj močno, dvignem in odnesem stran od stresne situacije, v miren kot, kjer se vsedem z njo v naročju in jo močno stisnem k sebi. Počakam, da se malo izjoče, potem pa jo začnem spraševati, kaj hudega se ji je zgodilo, da tako joka. Običajno so to tako banalne in nepomembne stvari, da jih lahko hitro rešiva. in potem se objameva in si poveva, da se imava radi. Punčka bo kmalu stara tri leta.
Če pa imam slab dan in sem razdražljiva pa ji povem, da sem slabe volje in naj mi ne nagaja, pa me potem kar sprašuje, če je vse v redu, kar dela, tako da me slaba volja kar hitro mine, ker je tako prisrčna in jo skrbi za moje zdravje. Se je pa že zgodilo, da mi je prekipelo in sem se raje šla na balkon znašat nad plevel v rožah in nad odcvetele cvetove. Še vedno bolje, kot nad otroka!!
Vsem želim, da bi imele moč. veliko moči in da bi v stresnih situacijah ohranile mirno kri in se ne znašale nad otoki, ampak bi jimdale vedeti, da to ni vredu. Vedno pa pokažite otroku, daga imate radi. Tudi če kaj naredi narobe (TE IMAM ZELO RADA, AMPAK NIMAM RADA DA TO DELAŠ, KER…)
Pa kdaj pa kdaj tudi kakšno knjigo preberite, ali pa vsaj članek o vzgoji, pomaga!!!! Pa ne rečt, da nimate nič časa! Jaz si ga vzamem vsaj na WCju. 15 minut na dan. Malo, ampak vseeno dovolj.
Za svet brez nasilja in hude krvi!
Eva