Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Ljubimec noče zapustiti svoje družine

Ljubimec noče zapustiti svoje družine

Morda naslov foruma ni ravno pravi za moj/naš problem, je pa eden redkih, kjer svetujejo strokovnjaki, zato sem se odločila, da mojo/našo zgodbo delim še z bralci le tega.
Že skoraj desetletje sem z moškim, s katerim sva bila najprej par, potem sva šla narazen, nakar sva postala ljubimca in to sva še dandanes. Vse lepo in prav, če bi lahko vsej eden od naju kontroliral svoje vzgibe, čustva in hotenja.
On ima namreč družino in obema se zdi prav, da ostane z družino. Žal pa si tega noben od naju v resnici ne želi. In tu nastane razkorak med tistim, kar je družbeno sprejemljivo in prav in tistim, kar si očitno oba v želiva.
In vse ostaja tako kot je, jaz pa si tega ne želim, saj menim, da tako stanje zame pomeni stagnacijo in si želim oditi stran od njega. Ampak spet si želim stran, ker mislim, da je tako prav in ne zato, ker bi si tako želelo srce.
No, večkrat sem že poskusila končati, pa me vedno prepriča v nasprotno. Moram reči, da je med nama takšna energija, da se kar elektri, ko sva v istem prostoru, tako da to čutijo tudi drugi prisotni. Ko se vidiva po enem mesecu, se gledava kot prvi dan, oba se treseva in seveda sva ponovno skupaj, vsa blažena in vse je tako kot na višku zaljubljenosti (objemi, poljubi, seks). Zato nobenemu od naju ni treba kaj več kot priti v bližino drugega in že so vse obljube kako je pa sedaj res konec pozabljene.
Njegova partnerka je že večkrat izvedela za naju, a žal ni nič pomagalo, saj se je ne boji izgubiti. Prepričan je, da bo kljub vsemu ostala z njim (jaz tudi tako mislim) in edina posledica je, da se potem ona znaša nanj pred otrokom, ki ful trpi. Zato je to še najslabše in se sedaj tudi jaz močno trudim, da ona ponovno ne zve za naju.
Jaz pa sem izgubljena nekje vmes. Vem, da če bi si res želela biti z njim, da bi se odselil od nje. Pa ne vem, če si. Hkrati vem, da je nujno, da z njim prekinem, pa to tudi naredim za največ mesec dni, potem sva pa spet skupaj. In to si štejem kot neuspeh, ampak si ne znam pomagat. Pa nisem človek, ki ne bi imel trdne volje. Problem je, da se nikoli zares ne odločim ne za to, da bi bila z njim, ne za to, da ne bi bila.
Ko sem mu omenila strokovno pomoč, je rekel, da če pričakujem, da me bo psihiater odčaral in ga ne bom več ljubila. Po svoje res ne vem, kako mi lahko nekdo drug pomaga, konec koncev moram zase poskrbeti sama, a kaj ko sploh ne morem ugotoviti kaj si pravzaprav res želim. Življenje z njim al brez njega.
Upam, da se je komu dogajalo kaj podobnega in da mi bo znal svetovati, ker bi res rada rešila ta vozel, saj smo vsi vpleteni, vsak po svoje nesrečni.

Pozdravljena

Zelo dobro ste opisali svoj položaj, predvsem pa tako, kot dejansko nanj gledate. Res ste v hudi stiski, v njej vas pa najbolj drži ravno ta pogled na vse skupaj. Dokler ne boste zmogli drugačnega pogleda, bo ta stiska vedno hujša. Saj mora biti, ker vas bo edino dovolj močna bolečina morda le uspela prepričati, da končno nekaj naredite zase, da stopite ven iz čakalnice in nehate zapravljati svoje življenje.

Pišete, da si noben od vaju ne želi, da vaš ljubimec ostane s svojo družino. Očitno si on želi točno to, zakaj bi drugače tam še vztrajal? Živimo v času, ko se loči več kot polovica zakoncev – od kod se vam je zapisalo, da ločitev ni družbeno sprejemljiva? Pravite, da želite stran, ker mislite, da je tako »prav«. Prav za koga? Za njega, njegovo ženo, njegove otroke, njegovo družino?! Dokler ne boste začeli verjeti, da je to prav najprej in predvsem za vas, do takrat ne boste naredili nič. Ljudje smo pač narejeni tako, da vse počnemo zaradi sebe.

Ko se vidita po enem mesecu, je »vse tako kot na višku zaljubljenosti«. Saj ravno zato je tako, ker se en mesec nista videla in med tem samo sanjala drug o drugem. Hkrati pa vesta, da s to izjemno »bližino« ne bo treba kaj dosti zdržati, saj se bo ljubimec spet vrnil k svoji družini. Ker je tako »prav«, ker tako zahteva »družba«?! Ne zato, ampak so razlogi drugje. Če bi vidva skupaj ostala nekaj dni, bi se vaš ljubimec zelo hitro začel dušiti. Strašna energija bi se razkadila, ostal bi predvsem njegov strah pred bližino. Že po nekaj dnevih bi začel pogrešati svojo ženo, ker je tam in z njo odnos, ki je zanj varen, odnos, ki ga trenutno zmore prenesti. Ta odnos z ženo čez nekaj časa seveda postane prazen, zato ker je prazen vaš ljubimec. To praznino napolni z iluzijami, z njimi pride do vas, za kratek čas napolni svoje (in vaše) življenje s čustvi, ki jih ves čas pogreša, ker se jih doma boji – in odide nazaj na varno. Ta manever mu ne omogoča samo, da začuti, česar si doma ne upa, ampak pri vas pusti tudi vse tisto, česar ne zdrži in noče čutiti. Tako vam, ko on odide, ostane (njegova) praznina, sram, obup, zapuščenost,… Že vnaprej se vam opravičujem za tole primerjavo, ampak v tem smislu ste zanj nekaj podobnega kot bencinski servis za njegov avto. Na »vašem servisu« si (zastonj!!) natoči gorivo, ob tem vam pa pusti še odpadno olje in ostale smeti, na koncu se pa še (spet zastonj) zapelje skozi vašo pralnico oziroma kopalnico. Nima se smisla ukvarjati s tem, zakaj on to počne. Neprimerno bolj pomembno vprašanje je, zakaj vi vse to dovoljujete in prenašate?

Res ne bi želel, da se zdaj počutite krivo in da nase vzamete vso odgovornost. V to igro ste se namreč ujeli trije zelo neodgovorni. Vaš ljubimec se lepo preseda z enega stola na drugega, na vsakem posedi toliko časa, kot mu prija in povsod vzame tisto, kar rabi. Konec koncev, zakaj bi se sploh spremenil? Žena mu to lepo tolerira, vi pa vdano čakate nanj že dolga leta in mu celo pomagate iskati izgovore, zakaj ne ostane pri vas. Slabo vest mu morda zbudi otrok, ki, kot pišete »ful trpi«. Ja, saj zaradi njega pa se vaš ljubimec »žrtvuje« in ostaja doma in se mu na ta način oddolži za njegovo »ful trpljenje«. Ljubimčev krog je na ta način sklenjen in vztraja v njem. In tudi bo, dokler ena od vaju ne bo prevzela odgovornosti zase in ga postavila pred vrata. Če se vi odrasli s sabo in med sabo hecate, je to navsezadnje povsem vaša stvar. Odgovornost za tale vaš trikotnik je na vseh treh, slej ko prej se boste vsi srečali z ustreznimi posledicami. Resnična in EDINA žrtev te vaše nedgovornosti je otrok, ki za vse skupaj res ni čisto nič kriv. Bo pa vseeno imel in že ima posledice. Če resnično sočustvujete z njim, potem mu lahko pomagate samo na en način. Žal ta način ni, da »se močno trudite, da žena ponovno ne zve za vaju«. Po dolgih in zapravljenih letih končno ljubimca postavite pred dejstvo, da je VSEH vajinih stikov KONEC, dokler se dokončno ne razveže z ženo. Edino s tem boste pomagali sebi, hkrati pa tudi vsem ostalim. Ljubimcu boste s tem »pomagali«, da se bo končno morda soočil s svojimi resničnimi problemi in se odgovorno najprej lotil odnosa z ženo in pa svojega starševstva.

To, kar vidva z ljubimcem čutita drug do drugega, ni ljubezen. Dokler se on ne loči, nimata nobene možnosti, da se sploh med vama razvije. Ali se bo vaš ljubimec odločil ostati z ženo ali ne, je povsem njegova odločitev. Na to ne morete vplivati. Lahko pa že danes začnete skrbeti zase, predvsem pa zaključite odnos, v katerem samo še izgubljate. Če bo stiska, do katere bo zagotovo prišlo, ko boste prekinili odnos z ljubimcem, prehuda, se obrnite po terapevtsko pomoč (ne psihiatrično, ker niste psihično bolni). Res je, da vas terapevt ne bo odčaral in pripravil do tega, da bi ljubimca nehali »ljubiti«. Boste pa ob njem morda prišli do tega, zakaj ste bili toliko let pripravljeni vztrajati v takem položaju in uspeli dobiti moč, da končno zdržite in se iz njega izvlečete.

Želim vam, da končno le uspete sebe postaviti na prvo mesto in začnete verjeti, da si zaslužite kaj več od večnega čakanja.

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

Hvala za odgovor. Menim, da bom samo jaz tista, ki bom dovolj močna, da bom prekinila ta začarani krog. Že delam na tem…

Že nekajkrat sem na teh straneh napisala svojo zgodbo, pa jo bom še tebi. Zelo dobro vem, kaj prestajaš, saj sem šla skozi podobno yo-yo igro. Po nekaj letih ekstaze mi takšen odnos ni bil več dovolj, zato sem ga hotela zaključiti, čeprav me je srce neskončno vleklo k njemu. Kar nekajkrat sem to sklenila, pa me je tako kot tebe, vedno znova dobil nazaj s tistim svojim nasmehom, ki je stopil moj odpor kot pomladanski sneg. Ne vem več, kolikokrat se je to zgodilo, enkrat sem zdržala celo tri mesece, potem pa jovo na novo. Ampak enkrat mi je kljub vsemu bilo dovolj, zbrala sem vso voljo in trmo, ki sem jo premogla in se grizla v jezik in tolkla po prstih, ko je zvonil telefon, ko so prihajale rože, ko se mi je naslikal v pisarni… Čez pol leta sem dobila sporočilo, da mi zdaj začenja verjeti, da mislim resno. Mislim, da komentar tukaj ni potreben. Da sem se resnično odlepila od njega, sem potrebovala dve leti. In novega, ljubečega partnerja.

Želela sem ti povedati, da se da in da si na dobri poti, da ti uspe. Zato, ker veš, da takšna zveza ni ne tič ne miš, zato ker trpite vsi in predvsem zato, ker si tako želiš. Držim pesti!

Nisi ti že 1x pisala sem gor (no mrda na ker drug forum), da imaš ljubimca in da ti je Ok ter, da nista navezana in da gre samo za sex?? In si bila hladno neomajana, ko smot i rekli, da ziher ti ni vseeno.. pa si trdila, da je to samo sex in da imaš razčiščeno??

p.s. no mrda se motim ampak nick mi je zelo znan pri eni takšni zgodbi.

Pozdravljena!
Tudi jaz sem natanko v isti koži kot ti. Težko naberem tisto notranjo moč, da bi zdržala dalj časa v prekinitiv in tudi vztrajala v tem; na eni strani srce vleče k njemu, na drugi strani razum govori, da ni prihodnosti in da je to samo mučenje. Čisto razdvojen postaneš, vmes pa je še velika praznina v meni. Trudim se, delam veliko, hodim na fitnes, zmenke, vendar tudi v enem letu nisem spoznala nobenega partnerja; nazadnje sem že začela verjeti, da mi ni ničesar usojeno. Vem, da sem sama odgovorna zase, vendar je to zagotovo tudi delno posledica tega, da sem toliko let vztrajala ob njem, skoraj 12 let in mi je marsikaj govoril. Raje tega ne omenjam. PRedvsem si želim urediti svoje življenje, imeti družino, partnerja …

Ilirija

Bojim se, da vsi vaši “zmenki” nimajo čisto nobene šanse, dokler povsem ne prekinete vseh stikov z vašim velikim ljubimcem in, oprostite, tudi velikim prevarantom. Napisali ste, da si želite urediti svoje življenje, imeti družino, partnerja… Če si tega res tako močno želite, zakaj vedno znova zavijete na pot, ki vas vodi stran od tega? Ravno zdaj, ta trenutek, ko tole berete, ste spet na križišču. Boste tokrat uspeli zaviti v pravo smer?

Srečno!

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

Zahvaljujem se vam za odgovor, strinjam se, da imate prav. Povejte le, kako naj zapolnim svojo praznino, in kako naj vztrajam pri tem, da ne bom popustila od začrtanih ciljev? Prav to je najtežje, ker se tudi zgodi, da nimam miru od njega in mi očita, da nimam kulture, če ga ignoriram tudi zaradi prijateljstva itd … Le moč bi rada imela, da se rešim iz tega in to čimprej.

Hvala in lepe praznike želim.

Stvar je čisto enostavna, vsak na svoje!

Katumba,tudi jaz se spomnim,da si pisala malo drugače ,o drugačnem stilu.
Skratka,naše nasvete nisi jemala resno.Če bi jih,bi danes se ne morila s tem,kaj narediti.Tako si pa padla še v večje nezadovoljstvo.

Kaseto obračaš,ker si toliko daleč,da nisi zadovoljna več s tem,s čimer si se “hranila”mnogo let.Najprej si ga imela malo,potem vse več in sedaj hočeš “meni “samo zase.
Problem je v tem,da ni odločnosti z nobene od treh strani.Vsi nekaj čakate,to pa izgleda,kot postaja,kjer se ne vozi ne vlak,ne avtobus.Trije potniki pa čakajo…….in še kar čakajo.

Izguba časa na tvoji strani,popestritev na njegovi in zatiskanje oči na njeni strani.
Sprašujem se pa,kako lahko nekdo živi kot ti.To je agonija.To ne more biti ne sreča,ne ljubezen,ne harmonija,ne skladnost.
O tej medsebojni energiji,o kateri pišeš ti,ni niti sapica ljubezni.To je spolno slo-samo apetit po telesnem stiku z nekom.Bazirata samo na tem nivoju,to je pa mnogo premalo od tistega,kar bi vaju lahko držalo skupaj na mnoga leta.

Otrok trpi,nič čudnega.Logično.

Če se imaš trohico rada,naredi tisto,kar bi morala že zdavnaj.Osvobodi se in osvobodila boš tudi njegovo družino.On če bi zapustil družino,bi jo že zdavnaj,tako je pa ne bo.Doma ima zavetje in vse tisto,kar nima pri tebi.

Te še ni razjezilo v tolikih letih,da se še vedno drži družine in da moreš živeti na upanje,ki ga ni?

Boš večno rezervno kolo? Halo,zbudi se Pepelka,ker tvojih sanj je konec.Sanj o Princu ne na belem,ampak na črnem konju!

Ilirija

On vam očita, da nimate kulture? Pa saj to ni problem, on tako ali tako počne marsikaj, predvsem pa ne naredi nič. Razen veliko škode na vseh straneh. Vi mu pa pri tem zelo močno pomagate. VAŠ problem je, da se vas tak očitek tako zelo prime. Da vedno znova podležete manipulaciji in čustvenemu izsiljevanju. Vidva, po vsem kar se je dogajalo med vama, ne moreta biti prijatelja. Vsaj še nekaj časa (če sploh kdaj) ne bosta drug drugemu čisto nič več, kot sta bila teh 12 let: sredstvo za beg pred notranjo praznino in mamilo za vzdrževanje iluzij. Ni ga treba ignorirati, ni se mu treba maščevati, ker njegova odgovornost ni čisto nič večja od vaše. Ni pa ga treba tudi poslušati, mu sploh omogočati, da vam ne da miru. Samo prekinite vse stike z njim. POPOLNOMA VSE! Enako kot alkoholik ne sme poskusiti niti kaplje več! Seveda bo potem prišla praznina, ker je ves čas v vas. Kje boste našli moč, da se na zdrav način spopadete s to praznino? Ta moč je tudi že ves čas v vas. Žal ste se v življenju naučili predvsem čutiti praznino, stik s to vašo močjo pa ste enkrat izgubili. Vendar jo imate, vsak jo ima. Nimamo pa vsi volje, da jo poiščemo in da vztrajamo. Ilirija, vi že zelo dobro veste, kaj bi bilo za vas prav. Vendar tega ne zmorete storiti. Ko človek ve, kaj je prav, kje je rešitev, pa tega ne zmore, rabi pomoč. V taki situaciji zaprositi za pomoč, ni znak šibkosti, ampak znak moči. Če nimate okrog sebe ljudi, ki bi vam lahko pomagali in nudili toliko opore, da ne bi spet zavili narobe, predlagam, da si poiščete pomoč terapevta.
Srečno!

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

Kiara, v marsičem si zadela. Malo sicer površno bereš, saj sem ti sama napisala, da ne vem, če si res želim, da bi šel stran od nje. Če bi si, bi mu dala ultimat, jaz ali ona, pa tega ne naredim.
Si pa zelo blizu, ko praviš, da gre za spolno slo. Zagotovo in to zelo močno. Jaz njega ne pogrešam drugače in tudi nikoli nisva skupaj, ne da bi se končalo v postelji. Je pa z njo enako težko opraviti kot z ljubeznijo ali kaj vem s čim. Namreč, ko mine nekaj časa, je spolna sla takšna, da se pozabi na vse obljube in ostalo.

Katumba,sem kar dobro prebrala.Samo,ti stagniraš,nisi se premaknila niti za mm naprej.On je tvoj napoj,droga-nekaj kar ti da začasni polet,potem pa ugasneš.Čutiš praznino,kot pravi svetovalec.Nimaš pa v sebi dovolj volje,da bi se lahko vsemu temu uprla.Ena stran ti govori eno,ko pa poslušaš drugi del “sebe”je pa nasprotje prvega.Tako postajaš vse bolj razklana v sebi.Posledićno pa tudi nezadovoljna.

Žal,ti pa morem sporočit,da samo ena stvar v zakonu,pa če je še tako močna ne zdrži,če so drugi potenciali prazni,neizkoriščeni.Ni dovolj samo spolno potešenje ali spolna hrana.Je pa pomembna,vsekakor.

Imam občutek,da delaš računico pri sebi in hočeš iz te točke naprej.Seveda se zavedaš,da vsak nadaljni korak lahko ogrozi obstoječe stanje.
Kaj boš naredila?Prekinila ali se zavzela,da on uredi doma.

Da postane tvoj ljubimec pošten v prvi vrsti do sebe,žene in tebe.To si vsi zaslužite.
To je pa že odgovornost in ni več vse na free.

Če resno razmišljaš,da se razideš z njim,boš rabila neomajno moč v sebi.
Od kod jo boš črpala,če ne od besed,ki jih boš udejanila.
Ko bo cilj postavljen ,centriraj samo proti njemu in se nikoli več ne obračaj nazaj,da te spet ne premamijo njegove besede in klici.

Ni edini moški na tem svetu.Dolgo si ga čakala in upala.To pa je tudi vse,od česar še danes živiš.
Premalo za skupno srečo.Žal…

Katumba, pri tebi je stvar drugačna kot pri meni. Pri naju je bilo vse drugače, vse se je odvijalo na čustveni ravni, in se na tem razvijalo, opora, ljubezen, toplina … Dokler nisem prišla do točke, da se stvar ne premika več naprej in sem mu postavila svoje želje. Od takrat nimam miru, ker mi očita, da nimam kulture, da vseeno lahko ostaneva prijatelja itd … Preprosto tega ne zmorem, ker je bilo toliko žaljivih besed izrečenih, ker me je razočaral in pustil na cedilu z vsemi obljubami o skupni prihodnosti in otrocih, prav takrat, ko sem bila ginekološko operirana. Niti jasno mu ni, ko mu rečem, da želim le mir, namesto tega pa poveličuje in vsiljuje neko prijateljstvo, in tako ne morem zaceliti svoje rane. No, ja, ignorirati ga bo najbolje na celi črti; stvar pa ni nikoli preprosta.

ilirija poslušaj imam dolgoletno prakso s takim primerkom..ignoriraj ga in bo sam odnehal,boli ga ego,ker ni več po njegovo ,pardon ker ni več tako kot želi on -on je bil zadovoljen s tem kako in kot je bilo,ni mu bilo in mu nebo do sprememb,tebi pa je in to šteje,na stran ga daj,tudi on ne misli nate,zakaj bi ti mislila nanj in pozabljala nase-neumnost.

Povej mu da te tudi prijatelstvo ne zanima,kaj te briga če bo nos dvignil-še bolje čim prej naj ga,tudi njega ne znimajo tvoje želje in potrebe..z eno besedo tip manipulira ,na tebi pa je boš sprejela ali odklonila njegovo manipulacijo.Če bo pa preveč piskal glede prijateljstva ,pa mu povej,da te potemtakem lahko predstvi ženi,saj sta le prijatelja kajne..lp

Katumba, kakorkoli že se je razvila ta debata, ti lahko postrežem z lastnimi izkušnjami, ki so prestopile mejo, po kateri ti hrepeniš.

Šlo je za več kot 10 letno zvezo, z enako čarobno seksualno privlačnostjo, le da sva bila oba vezana, oz. poročena. Ni treba posebej razlagati, da noben od naju ni imel ravno dobrega zakona, sicer se ne bi to dogajalo. Ker sva se privlačila vedno bolj, sva naredila nov korak. Oba sva se razvezala. Po začetnem šoku vseh vpletenih sva najino vezo “postavila javnosti na ogled” in zaživela skupaj.Nekaj časa je bilo nadvse čarobno. Po dveh letih sva se v hudih srčnih bolečinah razšla. Veliko sva se pogovarjala, razčlenjevala in ugotovila, da se je najina skrivna veza uspevala le v skrivnem okolju. Ko najini zvezi ni nihče več nasprotoval, je očitno zgubila svoj čar. Po dolgih letih “ljubezni” sva ugotovila, da se v resnici sploh ne poznava, vsak od naju je o drugem imel drugačno mnenje.

Tako kot ti je napisal svetovalec Izidor, tako to je.

Mogoče boš res dosegla, da se on celo loči, a ne misli, da bosta potem živela srečno do konca vajinih dni. Tako kot imata zastavljeno vidva, prav gotovo ne.

Srečno

moje mnenje je če želiš preboleti, pozabiti in zaživeti, moraš iti samo stran, za zmeraj, brez klicev, smsov, nič. adijo.za zmeraj. in to je to.pa srečno!

Pozdravljeni. Po dolgem času še vedno nimam miru pred njim, najmanj enkrat tedensko me kliče in vztraja pri “prijateljstvu”. Pravi, da je to vse, kar lahko da, jaz pa mu povem, da ne grem več nazaj na mrtvo točko. Pravzaprav nisem nič na boljem kot prej, še bolj osamljena sem, in vse bolj nezaupljiva do moških. Pravzaprav sem postala naravnost črnogleda. O novi zvezi ne razmišljam in ne pričakujem. Preveč je vsega.

Draga Ilirija,

nikar ne bodi tako vdana v usodo in brezvoljna. Razjezi se, pusti svojim čustvom, da izbruhnejo, in vzemi življenje v svoje roke. Zakaj sploh dviguješ telefon, ko te kliče (in preverja, koliko ima še moči nad teboj)? Ne dviguj telefona, zamenjaj številko, odloči se za življenje in vse lepo kar te čaka. Res je vse v iskreni, trdni odločitvi – potem gre pot le še naprej.
Srečno, Tisa

Verjamem, da je težko, vendar druge rešitve ni: Za tebe je to obdobje z njim v življenju končano in pika. Jokaj, grizi, delaj kar hočeš, vendar zaključi z njim za vedno. Odpri nov list, misli na njega v istem trenutku preusmeri, ko se ti pojavijo. In čez čas boš spoznala, da je bilo to za tebe edino pravilno. V mislih imej vedno samo to, da želiš moškega, ki te bo cenil, spoštoval, ki bo hotel sam biti ob tebi vedno in povsod. In ko boš takega moškega dobila, v kar ne dvomim, boš spoznala, da je bilo škoda vseh teh mučenj. Oziroma ne škoda, ker šele potem boš znala res ceniti razmerje in moškega in boš prav zaradi te slabe izkušnje lahko še zelo srečna.

New Report

Close