Pozdravljeni. Bulimijo imam 7 let, ali pa sem jo imela… Sedaj že 4 mesece ne bruham in me zanima, kako najti smiseu življenja. Poleg tega sem zelo razdražiljiva, zelo pogosto jokam. Samo spominm se na kaj, pa se razjočem, kot bi se zgodilo nekaj zelo strašnega. Prav tako sovražim svojo mati, dobesedno sovražim, iz dna srca, ne prenesem njene navzočnosti. Ko je doma sem totalno neproduktivna in bi najraje umrla, medtem ko pa nje ni, npr če gre kam za kakšen teden, sem kot prerojena. Veliko stvari naredim, imam načrte, plane…

Sedaj me pa zanima če je to normalno? In ali bodo ta čustva kmalu izginila? Ali mi ne preostane nič drugega kot da se odselim. Stara sem 23 let, študentka,in nimam zadosti sredstev da bi se sama preživljala.

Lep pozdrav

Bulimijo imam 7 let, ali pa sem jo imela… Sedaj že 4 mesece ne bruham in me zanima, kako najti smiseu življenja. Poleg tega sem zelo razdražiljiva, zelo pogosto jokam. Samo spominm se na kaj, pa se razjočem, kot bi se zgodilo nekaj zelo strašnega. Prav tako sovražim svojo mati, dobesedno sovražim, iz dna srca, ne prenesem njene navzočnosti. Ko je doma sem totalno neproduktivna in bi najraje umrla, medtem ko pa nje ni, npr če gre kam za kakšen teden, sem kot prerojena. Veliko stvari naredim, imam načrte, plane…

Sedaj me pa zanima če je to normalno? In ali bodo ta čustva kmalu izginila? Ali mi ne preostane nič drugega kot da se odselim. Stara sem 23 let, študentka,in nimam zadosti sredstev da bi se sama preživljala.
Draga Anabela,
se oproščam za pozen odgovor, a toliko je telefonov in osebnih pogovorov, drugega dela v službi, da je tvoje pismo malo dlje čakalo na odgovor.
Zveni precej naporno,tvoje okrevanje, kljub temu, da že 4 mesece ne bruhaš. verjetno si se odločila “narediti konec” bulimiji zgolj z disciplino, ki pa nikakor ni edini razlog – kao pomanjkanje reda – za bulimijo, nikoli. Torej, verjetno je prej bruhanje nekako udušilo vso goro napornih, neprijetnih občutkov in vprašanj, zdaj pa, ko bruhanja ni več, se je vse prej zatlaceno, zgrnilo nate. Povsem normalno je vse skupaj, tudi to, da zdaj občutiš sovraštvo ali jezo ali karkoli drugega. Verjetno je toliko močnejše, ker je bilo kar lep čas zatajevano.
Bi ti svetovala, da si poiščeš pomoč – v smislu nekoga, ki te bo poslušal, kjer boš lahko o tem govorila, se zjokala če bo treba ali raziskovala, kaj vse se skriva za “veliko alergijo” na mamo v tem obdobju. In kar je še takega, da ne izraziš, poveš drugim…
Seveda lahko upava, da bo vse skupaj minilo tudi samo, ampak zna biti, da bo to dolgo trajalo in fora bulimije oz. okrevanja je predvsem v tem, da nehaš živeti v stilu “saj bom že sama” – za vse kar ti je težko in naporno…
Lahko se obrneš na Žensko svetovalnico ali kamorkoli drugam, da se vključiš v svetovanje ali skupino, kajti tudi če ne bruhaš več, je pred tabo še kar nekaj dela, da se naučiš ravnanja z neprijetnimi občutki in tega, da poiščeš podporo, ko jo potrebuješ.