Najdi forum

Vse življenje sem imela o naši družini in svojih starših neko sliko blizu popolnosti. Potem pa se je začela razblinjati. Ugotavljati sem začela, da smo daleč od tega, da je ogromno stvari pri njima, ki me motijo, zaradi katerih jima ne bi hotela biti podobna. Pojavilo se je razočaranje. Zadnje čase ves čas razmišljam o tem in se obremenjujem. Zamerim jima, ker se mi zdi, da je bilo veliko le besed, do dejanj pa ne bo prišlo, zamerim jima, ker se mi zdi, da v situacijah, ko bom resno potrebovala podporo, da je ne bom imela oz. da jima bo odveč, saj jima je najbolj pomemben svoj mir. Imam občutek, da tudi, če bi šla, da me nihče ne bi pogrešal.
Po eni strani mi nikoli ni bilo hudega, imela sem vse, mogoče več kot kdo drug, po drugi strani ne vem zakaj zadnje čase samo o tem premišljujem kako bom v bližnji prihodnosti razočarana, prizadeta, čeprav do konkretnega primera še ni prišlo, ampak si v glavi kar ustvarjam scenarij, glede na poznavanje staršev. Zdi se mi, da sem preveč pričakovala od njiju..ker je bilo tudi vedno polno besed, a mislim, da bom razočarana.
Sem na pragu samostojnosti in zdi se mi, da od staršev ne bom dobila takšne podpore, kot sem jo pričakovala, kot so mi vse življenje govorili..Pa ne mislim finančno.

Vem, da sem napisala zbegano, ampak to so moji občutki zadnje čase, ki me obremenjujejo in ne vem kako naj se jih rešim.
Ali se upravičeno tako počutim? Ali lahko upravičeno zamerim nekaj, kar se še ni zgodilo, a se počasi dogaja?

Pozdravljena

Seveda se upravičeno tako počutite. Kakorkoli se počutite oziroma čutite je vedno upravičeno. Kar čutite je namreč samo vaše in zato tudi vedno prav čutite. Druga zgodba je, da dostikrat ne vemo, kaj sploh čutimo in zakaj. Nekaj tretjega pa je, kaj s temi občutki naredimo oziroma kako ukrepamo.

Staršem ne zamerite nekaj, kar se še ni zgodilo. Zamerite jim, kar se je že zgodilo ali bi se moralo zgoditi, a se ni. Jeza, ki jo čutite, je upravičena. Nikoli se ne jezimo brez razloga. Jeza običajno sporoča, da se nam dela krivica in da naj se pred njo zavarujemo. Čutite, da vam nekaj manjka, da vam nečesa nista dala. Nista vama dala samozavesti, trdnosti in samozaupanja, da boste zmogli na težavni poti stopanja v samostojnost. Očitno vama tudi nista dala zaupanja, da se nanju lahko zanesete in pri njima poiščete pomoč, ko vam bo pretežko. Glavna naloga staršev ni, da se imajo otroci ali cela družina “lepo”, ali morda celo da otrokom prihranijo vse bridke izkušnje. Glavna naloga staršev je, da otroke varno popeljejo do njihove samostojnosti in da jih za to samostojnost tudi ustrezno pripravijo. Vaša starša očitno te naloge nista dovolj dobro opravila. Odkrito jima to povejte – o svojih strahovih, zamerah, o tem kaj vam manjka, kaj bi želela od njiju. Morda vas bosta slišala. Če pa vas ne, boste sami slišali sebe, kar je še bolj pomembno. Ker boste s tem dali sebi pravico do svojih strahov, jeze, želja, zamer in pričakovanj. Ker vse to ste vi. Če se čemurkoli od tega odrečete, se odrečete delu sebe. Spoštovati se in biti zvest sebi je najboljši način, da pridete do zdrave samostojnosti. Lahko, da boste v teh pogovorih s starši izgubili še kakšno iluzijo. S tem ni nič narobe, nasprotno: izguba iluzij o vsemogočnosti in popolnosti staršev je nujna, da se od njih počasi odmaknemo in začnemo bolj realno gledati na sebe, druge in svet okoli nas. Karkoli že so vam starši dali in vam še bodo, na poti v samostojnost boste pri svojih odločitvah več ali manj sami. Česar vas niso naučili starši, se boste morali naučiti sami. In to ni enostavno, zato odraščanje, osamosvajanje in zapuščanje izvorne družine nujno spremljajo stiske in strahovi. Vaše stiske in strahovi ob osamosvajanju so zato upravičeni. Vendar naj vas ne ustavijo na poti v samostojnost. Predvsem pa se poskušajte čim manj obremnjevati s prihodnostjo – ta bo tako ali tako prišla z vsemi svojimi lepimi in manj lepimi stvarmi. Takrat bo čas, da se ukvarjate z njimi. Namesto tega bodite raje pozorni na to, kar lahko storite tukaj in zdaj. Pri tem pa ni treba, da ste preveč popustljivi in potrpežljivi do staršev. Če sta prava starša, bosta to že prenesla in vedela, kako in kaj. In če ne? Bosta dobila še eno priložnost več, da se to naučita biti, vi pa boste uspešno naredili še eno stopnico več na svoji poti v samostojnost.

Čim več poguma in uspeha na tej poti vam želim.

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

New Report

Close