Bili smo družinski prijatelji več let. Otroci so se razumeli, ta stari pa tudi. Bile so tudi skupne počitnice, izleti in veliko zaupanja.
Potem pa šok: moževi sms-i, polni nežnosti in ljubezenskih izjav, namenjeni njej. Sledilo je moje poizvedovanje, sprva njegovo zanikanje, kasneje priznanje in kesanje. Sem odpustila, nekako razumela, vendar po 4 mesecih mi še vedno misel na zadevo dela težave. Ni mi razlagal podrobnosti, sexa ni bilo, domišljam si sama (mogoče objemi, poljub…ne vem). Ali naj pritisnem nanj, da mi razlaga podrobnosti? Mogoče je bolje da ne!? Nisem želela,da bi njen mož izvedel, zato poskušamo malce omejiti stike, a njemu se zdi čudno. Z njo se ne pogovarjam več, o tem sploh nisva govorili. Ali je tu napaka? Mogoče bi se v pogovoru z njo razbremenila? Ona živi dalje, jaz pa trpim. Je rešitev, da pokličem njenega moža, mu povem o zadevi in prekinemo vse stike? Z mojim sva se srečno prebijala skozi te mesece, ravno te dni pa sem zaradi nekega brezveznega prepira spet “izvlekla” še to zadevo, a kaj ko mi na nekaj vprašanj spet ni odgovoril. Težko je-odpustim že, pozabim nikoli.

Vsekakor povej tudi njenemu možu – preprosto se morate vsesti vsi skupaj in odpreti karte – če je vse že mimo, potem tako ni neke bojazni- odrasli in zreli ludje se pač boste še naknadno malo pogovorili, da boste lažje odšli naprej. Če pa še kaj je, potem pa sploh. Pa tudi na splošno si ne znam predstavljati, da boš lahko mirna, če ne boš črno na belem vedela kako je bilo, kako je in kaj lahko pričakuješ – ti se sedaj bojiš, da ne boš napravila korak čez rob in povedala tudi njemu – korak čez rob sta tvoj mož in ona napravila že pred tabo – ti boš stvari le razčistila – saj le po razčiščenju, pogovoru, je možno znova dalje kvalitetno graditi zaupno partnerstvo. Jaz bi rekla – da še dobro, da jih poznaš – tako vsaj veš do koga stopiti in tako vsaj lahko veš, da je več možnosti, da se boste sestali in pogovorili.

Pa uspešno razrešitev ti želim,

Garina

Spoštovana gospa,

Verjamem, da se po tem dogodku izpred 4 mesecev še vedno počutite »nula«, še vedno so dvomi in nezaupanje, živite v med »peklom in nebesi« – med upanjem (vero), da tam res nikoli ni šlo »tako daleč«, in dvomom, kaj pa če sta šla precej dlje, kot mi je mož dejansko priznal…

To, kar se vam je zgodilo, je čista prevara in izdanost – najprej s strani moža in – kar je še dodatna bolečina – vse se je zgodilo z vajino skupno »prijateljico«. Pa četudi bi šlo »le« za »čustveno afero«, tam se je zgodila prevara – vse, kar bi pripadalo vama, vajinemu odnosu (deljenje besed, občutij drug ob drugem, pa naj so lepa ali težka, skupnih aktivnosti – pogovora, sprehoda, nežnosti, skupnih sanj in že začetih projektov …), česar bi morali biti ob njem deležni vi, za kar se je gospod tudi s poroko in odločitvijo za vajin odnos zavezal, da bo gradil v z vami, vse to je bilo s tem dejanjem »izdano«, dano osebi izven vajine zaveze, vi pa ste ostali ogoljufani in sami.

Ja, lahko bi rekli – pa saj je normalno in se zgodi, da se tudi v času zakona prebudijo še kakšna »romantična čutenja« do koga »izven« partnerskega odnosa. Ja, se zgodi, da se zaljubiš, da se ti ob tretji osebi kdaj kaj prebudi (na to je malo težje vplivati), a še vedno ostane absolutna odgovornost za to, kaj boš s temi občutji naredil (se boš mogoče o njih lahko pogovoril s tistim, ki mu ta čutenja dejansko »pripadajo« in to je tvoj partner (kajti ob njem si se lahko toliko sprostil, toliko varnosti ti je dal, da si se sploh »upal« spet zaljubiti), ali se boš spustil v novo razmerje in s tem v afero). In tu je pomembno zavedanje, kaj pomeni zaveza v odnosu, kaj pomeni se truditi za odnos, za katerega si se odločil – da bo VSE ostalo v njem (dokler je vsaj relativno zdrav – brez nasilja, zlorab, varanja, odvisnosti – v teh primerih je seveda pametno poiskati (strokovno) pomoč izven odnosa…). Tako kot je načeloma v zakonu vse skupno premoženje last obeh – vsakega do polovice, tako je tudi vse »čustveno premoženje«, vsaj občutja, vključno z zaljubljenostjo, last obeh in se mora »deliti« med partnerjema in ne izven odnosa. Vsaka taka zaljubljenost, ki se nam »zgodi«, ko smo že nekomu »zavezani«, nas opominja, da je v najinem »prvem odnosu«, prišlo do točke, ko je postalo »težko«, naporno, o enih stvareh je težko razmišljati in se pogovarjati, težko jih je deliti z drugim… To je le »opomnik«, da je čas, da se začnemo s partnerjem resno, poglobljeno in iskreno pogovarjati. Tudi o tako bolečih in občutljivih stvareh, kot je zaljubljenost. In o vsem ostalem, kar se nama prebuja. (To pa seveda ne pomeni, da nimamo prijateljev, znancev, s katerimi si tudi delimo določen del našega čustvenega sveta – a nikoli več, kot bi lahko tvoj partner neprizadeto »prenesel«, saj ga nočemo prizadeti.)

In za to dejanje je absolutno odgovoren vaš mož (in seveda po drugi strani tudi gospa, ki se je v to spustila – a ostanimo pri vajinem odnosu). Dokler te absolutne odgovornosti za to dejanje ne bo sprejel, dokler vam ne bo dal gotovosti, da mu vi spet lahko zaupate, da vam je zvest, da mu je žal in se kesa in je pripravljen nositi posledice tega dejanja (vaše nezaupanje, jeza in vsa ostala težka občutja in 1000 vprašanj, ki ne smejo ostati brez odgovora), ne vem, če ste vi lahko mirni. Ni nekdanja prijateljica tista, ki bi vas lahko razbremenila, vaš mož je tisti, ki bo moral prevzeti to odgovornost nase in tako pokazati, da je pripravljen še graditi vajin odnos tudi aktivno, ne le s tistim »zgodilo se je, dajmo vse skupaj čimprej pozabiti in iti naprej«. On je tisti, ki od katerega boste morali dobiti odgovore na vsa vprašanja, pa četudi so zoprna, on je tisti, od katerega lahko pričakujete, da se bo potrudil in vas prepričal.

Ne vem, koliko truda ste morali vložiti, da ste preživeli te 4 mesece, da ste zmogli vsaj »za silo odpustiti, pozabili pa še niste« in ste zadevo spet »privlekli« na dan. Hvala Bogu, da ste jo! To samo pomeni, da še ni zares »predelana«, da jo bosta morala še »obdelati«, da bodo vsa vaša vprašanja morala dobiti odgovor pri možu, on vam bo moral dati toliko zaupanja in čustvene varnosti, da boste lahko sploh spet normalno zaživeli in zaupali. Ne vem, koliko sta se oba trudila na hitro in na silo pozabiti, saj ste se verjetno oba ustrašila, da bi vajin odnos pa zares razpadel, če se bo stvar nadaljevala. Pa tisto, kar ga lahko ogrozi, ni vajina iskrenost, pač pa neiskrenost. Brez iskrenosti ni zdravega odnosa. Ja, boleče se je pogovarjati o tem, veliko težkih občutij prebudi (strah, sram, krivda, gnus – sploh če je prišlo še do česa »več«, zamenjanost, izdanost…). Brez da jih ubesedite in da so pri možu slišane in dobijo svoj odziv, bo težko iti naprej. Če se težko o tem pogovarjata sama, potem si lahko poiščeta tudi pomoč strokovnjaka, ki vama bo pomagal »predelati« to izkušnjo.

Kaj narediti s to »prijateljico«? Zagotovo si ne zasluži biti vaša »prijateljica«, ni vredna vašega zaupanja in čisto prav ste naredili, ko ste z njo prekinili vse stike. Ne vem, če bi vas pogovor z njo res razbremenil, ne vem, koliko bolj bi se počutili ponižani in osramočeni. Čisto upravičeno ste pa nanjo jezni in besni, da ste tudi v tem prijateljskem odnosu doživeli izdajstvo. Hkrati pa ni ona tista, ki bi vam lahko dala odgovore – kot že povedano, vaš mož se bo moral potruditi vas razbremeniti. Nekako samoumevno je, da se po takem doživetju pretrgajo prijateljske vezi med družinama (vsaj med odraslimi), saj ne vem, ali vi lahko še kdaj mirno sedite s to žensko na skupni kavi ob sproščenem klepetu (ali pa vsi štirje) – sploh, dokler veste, da tudi njunem odnosu ta stvar ni »razčiščena«, ampak njen mož išče besede in pojasnila pri vas. Z bivšim (čustvenim) partnerjem si težko prijatelj, skoraj nečloveško pa je od “prevaranega” zahtevati, da bi se mora truditi za “normalne” odnose s človekom, ki si je drznil poseči v drug odnos. Kaj boste s tem naredili, je sicer vaša osebna odločitev, a ne pojdite “preko sebe”, svojega naravnega odziva na situacijo.

Veliko iskrenosti in poguma vam želim. In dajte si čas, da »prebolite« in odžalujete ta dogodek. Dovolite si biti »zahtevna« in hkrati spoštljiva do vaju obeh. Pa ne pustite se odpraviti brez iskrenega odgovora, ker tak dogodek je lahko začetek konca, lahko iz njega naredita nov začetek.

Vse dobro!

Imaš pravico čutit kar čutiš, to tudi povedat, pokazat in imaš pravico, po vsem tem, tudi vprašat ker te zanima.

Resnica boli manj kot laž.

In imaš pravico bit previdna in ga preverjat, dokler mu ne zaupaš.

Da mu ne zaupaš-to se ve od kod izvira.Po taki zadevi ni tolerance!!!!

Še moja izkušnja: kljub obljubam se je zgodba ponovila, z isto osebo.

HVALA vam-iskrena hvala.
Odprli ste mi oči – imela sem napačne poglede, tako na najin odnos z možem, kot na njegove reakcije. Šele skozi vaše razmišljanje prihajam do določenih ugotovitev in odločitev.
HVALA

kako naj bi odpustila, ko pa sploh nista razčistila … le pometla sta pod preprogo vse skupaj.

… če si hočeš zadevi priti na jasno … sooči vse … saj očitno tvoj mož še dalje ima ali hoče imeti z njo, drugače mu ne bi bilo čudno, da hočeš ti stike omiliti.
Ne vem čemu pretvarjanje … lepo pokliči ta par na obisk in povej jasno in glasno, kaj se dogaja.

…

Ko sem tole prebirala, si nisem mogla kaj, kot da povem še svojo zgodbo.
Na kratko: poročena sva 20 let.Pred kakšnima dvema mesecema sem ugotovila, da je poleg mene v najinem zakonu še ena oseba.Prisegel mi je, da je to samo prijateljstvo,nekeko sem sprejela- pometla pod prag.V meni pa je potihoma vrtal dvom- kaj pa če?Nato sen zopet pokukala v njegov telefon( po prvem odkritju si je kupil dodatni mobitel, ona pa je spremenila številko, ker je prav tako poročena)In kaj sem odkrila?Ljubezenske izpovedi- ob osmih meni, ob osem petnajst njej!Podrl se mi je svet!Sledili so pogovori- z njo in njim.Oba sta mi zagotavljala, da med njima ni bilo nič.Mož je jokal, vendar mislim, da zaradi prekinitve z njo, kot pa zaradi naju.Predlagala sem jima,naj poskusita skupaj, če sta res tako zelo zaljubljena in tako nesrečna v svojih zakonih.Sedaj boste mislili, da je pa potrebno teževe reševat.Verjemite, da sem pripravljena na reševanje zakona, ker moža še vedno ljubim.Sama se nisem zavedala,kako zelo.Vendar vem, da na silo ne gre nič, saj se mož iskreno noče pogovorit,jaz pa ne vem, komu naj zaupam svoje strahove in občutke.Pripravljena sem mu bila pomagat pri¨”prebolevanju”, vendar mi reče naj ga ne gnjavim, da me ljubi in da mu je najpomembnejša družina in otroci.Jaz pa čutim, da sem tudi jaz potrebna tolažbe, saj sem pred dvemi leti uspešno prebolela najtežjo bolezen in si ne želim drugega, kot živeti in to tako, da se bom zavedala, da živim, ne pa živeti na pol- kajti vsak dan je pomemben!Ali naj se še naprej trudim in vztrajam, kajti če seštejem vse slabo preteklih let in vse dobro, še vedno se matematično izide pozitivno, ker si ne znam predstavljati življenja brez njega, ker ga preveč ljubim.

Cveti-normalno da vztrajaj. Mislim, da ga je sram pred teboj, čeprav tega ne pokaže, zato te tudi odklanja pri tvoji pripravljenosti, da bi mu stala ob strani, ko jo “preboleva”. Ampak zakaj pa bi mu želela olajšati to? Ne! Pusti ga in se usmeri za pot naprej. Če je komu, ju tebi težko. Lahko povem, da sem zdaj-po pol leta mojega odkritja-končno zadihala. Moj mož se res zaveda kaj mi (nama) je storil in samo z vsakodnevnimi pogovori in odgovori na vprašanja (kot mi je svetovala ga. Anica) sva uspela priti do stopnje, ko lahko rečem da sem srečna in spet živim.
Nikoli ne bom pozabila bolečine ob odkritju in težkih dni ki so sledili. Žal mi je samo zato, ker sem mučila več mesecev sebe s tem, ker sem želela zadevo predelati sama a tako ne gre. Cveti-glede na to, da si šla po odkritju takoj v pogovor mislim, da si na pravi poti. Problem je le tvoj mož, ki se zaenkrat noče odkrito pogovoriti. Svetujem ti, da mu daš še malo časa, saj mora tudi sam malo “premleti” zadevo. Zaupaj mu, seveda pa hkrati previdno preverjaj. Sama sem si pomagala s tolažbo tako, da sem pisala pisma, ki sem jih shranjevala in včasih prebirala. V njih sem izlivala svojo bolečino. Zdaj sva z mojim na stopnji, ko lahko to bolečino izlivam vanj, on me posluša, razpravlja… Na začetku pa ni bilo besed tolažbe, ki bi mi jih lahko nekdo rekel in bi mi pomagale. Nikoli ne reci nikoli-rek, ki je še kako resničen.